Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Center za slovensko književnost, zbirka Aleph 186, 2018
Alenka Jovanovski je pesnica, literarna zgodovinarka, prevajalka in literarna kritičarka, ki je leta 2004 prejela Stritarjevo nagrado. Z drugo pesniško zbirko Tisoč osemdeset stopinj je dokazala, da je zagotovo edenod današnjih močnejših pesniških glasov. Po dovršenem pesniškem prvencu Hlače za Džija (LUD Literatura, 2012) so pred kratkim izdane pesmi izraz še bolj suverene in jasne govorice, ki tudi tokrat prihaja v dialog s pesnicami. Lahko bi rekla, da poezija Alenke Jovanovski sledi prvinski privlačnosti ustvarjanja – kot je naslov prvega poglavja v njenem teoretskem delu Temni gen (LUD Literatura, 2001).
Pesmi v zbirki Tisoč osemdeset stopinj so razvrščene v tri oštevilčene sklope in so večkrat postavljene v cikle, kot sta npr. Slovar obratnih, obranih, ubrisanih in Kaj pa s škornji?, ki govori o pesničinem uporu. Ideja zbirke je, da mora poezija vedno nastopiti z več glasovi, ali kot pravi naslov pesmi Literaturino protestno branje v Gromki: politika ne sme izgnati pesmi. Ravno pesem lahko kritično opozarja na napake, ki jih brezosebno vsakodnevno povzroča sistem. In tu je lirski subjekt kot ostra opazovalka, ki z geografskega in družbenega obrobja poziva bralca. Nagovarjanje k uporu, skupni drži in branju kljub raznolikim glasovom je nujno. Kajti čeprav je v stiski človek, je za vse težave kriv prav on – diskriminacija žensk v umetnosti in znanosti, odtujevanje med ljudmi, nesmotrno ravnanje z odpadki, hinavščina in nepoštenost − to je samo nekaj opazk, ki povzročajo destrukcijo in s tem uničenje sveta, ki bo vsak čas eksplodiral in se razpočil. To tempirano bombo v zbirki stopnjuje samosvoj divji ritem, ki ob koncu verzov opušča vejice, pozivi »Dol s škornji!« in posamezne besede, kot so noge, bosonoga revolucija ter tovariš Che. A večkratna omemba slednjega, ki je sicer prerastel v pop ikono revolucije, je v tem kontekstu preveč naivna in nepremišljena.
Alenka Jovanovski v zbirki odpira različne diskurze. Najvidnejši so poetični, feministični, družbeno kritični, socialno angažirani in ekokritični. Z njimi opozarja na različne probleme, kot so intimne in družinske tragedije svojih starih staršev zaradi druge svetovne vojne, bolezen, ki avtoričinemu očetu jemlje dneve, današnje migracije, neperspektivnost, vseprisotnost revščine in s tem nezmožnost dostojnega življenja. Pesmi z asociativnim nizanjem verzov spominjajo na vsakodnevna globalna poročila iz dnevnega časopisja, ena izmed takšnih je 10. pesem iz cikla ih bin ajn bin:
pot je dolga in naporna in nevarna
dež in blato, sneg in strele, boleča ramena in hrbet
prodajalke z doktorati, koga boli to
neoliberalna metlica miksa ljudi, kot da so jajca
lupine vrže v smeti
živali miksa v nekakšno kostno moko
lingvisti postajajo strokovnjaki za objeme
ali za jezik strojev
novinarji prodajajo lokalno resnico za en evro
lokalno laž pa za službo
rakušev mlin gori, strašno
prodali ga bomo za nova parkirišča in obtožili cigane
ste ga opazili, komentatorja
boga babica, zdaj nima kje prespati
ste opazili posnetek glasu
poudarek je na boga
ne na tem, da bi poiskali bivališče
In kaj na vse to preostane lirskemu subjektu, večnemu flanru, kot pisanje poezije in njeno branje v javnosti kljub močnim bolečinam in zadnjim evrom v žepu? Tema poezije se odpira na različne načine. Avtorica z uvodnimi citati v zbirki nakaže svojo poetično držo – Aleš Kermavner, Jure Detela, Srečko Kosovel – preraščajo v današnje pesniške sopotnike, kot so Dejan Koban, Vid Sagadin in Iztok Osojnik. Nič drugače ni s pesnicami. Še vedno je v dialogu z zdaj v Francijo preseljeno Tajo Kramberger in med drugim spregovori o spregledani Saši Vegri in eni izmed obetajočih mlajših pesnic, Vesni Liponik. In tako Berlin in Rog preraščata v metaforo večnega truda za obstoj in raziskovanje poezije in s tem pesnika oziroma pesnice.
Poseben izraz imata tudi jezik in ritem. Kljub občutku, da so pesmi pisane pod vtisom, je jezikovna veščina, da je raba pogovornega, na trenutke že skorajda pocestnega jezika, dodelana in premišljena. Kajti pesem je, kot pravi A. Jovanovski, majhen neustrašen stroj, ki diktira svoj ritem, maršal. In to daje pesmim svojevrsten tok in dinamiko.
Pesmi odlikuje izjemen občutek za sočloveka, njegovo stisko, utesnjenost, živali, ki so postale le še nujen produkt za človeške potrebe, ter celotno naravo, ki predstavlja lepoto le v poslu. Skupna je ideja o nemoči ranljivih in majhnih v fizičnem, ekonomskem in družbenem smislu. A ta odrinjenost daje lirski subjektki moč, da sama ali v družbi izpove stisko. Pesem Uporabljanje nog deluje kot moto celotne zbirke, saj zajema vse vidnejše diskurze, ki jih odpira avtorica, in učinkuje kot navodilo, manifest, kakšna naj bo poezija in pesnik, pesnica.
Tisoč osemdeset stopinj je vsekakor ena izmed kvalitetnejših in bravuroznih zbirk lanskega leta. Neposrednost, iskrenost, jasnost, nizanje misli in kritičnost na več ravneh sicer poeziji pogosto odvzamejo lepoto larpurlartizma, a pesnica Alenka Jovanovski je ravno s samosvojo bojevitostjo dosegla poseben čar in upanje. Poezija je torej pomembna in s svojim notranjim nabojem še kako močna in nujna za svet, v katerem živimo, saj prinaša svobodo, kljub temu da je v času njenega nastanka potrebnega veliko truda – četudi v senci in na popolnem obrobju.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Center za slovensko književnost, zbirka Aleph 186, 2018
Alenka Jovanovski je pesnica, literarna zgodovinarka, prevajalka in literarna kritičarka, ki je leta 2004 prejela Stritarjevo nagrado. Z drugo pesniško zbirko Tisoč osemdeset stopinj je dokazala, da je zagotovo edenod današnjih močnejših pesniških glasov. Po dovršenem pesniškem prvencu Hlače za Džija (LUD Literatura, 2012) so pred kratkim izdane pesmi izraz še bolj suverene in jasne govorice, ki tudi tokrat prihaja v dialog s pesnicami. Lahko bi rekla, da poezija Alenke Jovanovski sledi prvinski privlačnosti ustvarjanja – kot je naslov prvega poglavja v njenem teoretskem delu Temni gen (LUD Literatura, 2001).
Pesmi v zbirki Tisoč osemdeset stopinj so razvrščene v tri oštevilčene sklope in so večkrat postavljene v cikle, kot sta npr. Slovar obratnih, obranih, ubrisanih in Kaj pa s škornji?, ki govori o pesničinem uporu. Ideja zbirke je, da mora poezija vedno nastopiti z več glasovi, ali kot pravi naslov pesmi Literaturino protestno branje v Gromki: politika ne sme izgnati pesmi. Ravno pesem lahko kritično opozarja na napake, ki jih brezosebno vsakodnevno povzroča sistem. In tu je lirski subjekt kot ostra opazovalka, ki z geografskega in družbenega obrobja poziva bralca. Nagovarjanje k uporu, skupni drži in branju kljub raznolikim glasovom je nujno. Kajti čeprav je v stiski človek, je za vse težave kriv prav on – diskriminacija žensk v umetnosti in znanosti, odtujevanje med ljudmi, nesmotrno ravnanje z odpadki, hinavščina in nepoštenost − to je samo nekaj opazk, ki povzročajo destrukcijo in s tem uničenje sveta, ki bo vsak čas eksplodiral in se razpočil. To tempirano bombo v zbirki stopnjuje samosvoj divji ritem, ki ob koncu verzov opušča vejice, pozivi »Dol s škornji!« in posamezne besede, kot so noge, bosonoga revolucija ter tovariš Che. A večkratna omemba slednjega, ki je sicer prerastel v pop ikono revolucije, je v tem kontekstu preveč naivna in nepremišljena.
Alenka Jovanovski v zbirki odpira različne diskurze. Najvidnejši so poetični, feministični, družbeno kritični, socialno angažirani in ekokritični. Z njimi opozarja na različne probleme, kot so intimne in družinske tragedije svojih starih staršev zaradi druge svetovne vojne, bolezen, ki avtoričinemu očetu jemlje dneve, današnje migracije, neperspektivnost, vseprisotnost revščine in s tem nezmožnost dostojnega življenja. Pesmi z asociativnim nizanjem verzov spominjajo na vsakodnevna globalna poročila iz dnevnega časopisja, ena izmed takšnih je 10. pesem iz cikla ih bin ajn bin:
pot je dolga in naporna in nevarna
dež in blato, sneg in strele, boleča ramena in hrbet
prodajalke z doktorati, koga boli to
neoliberalna metlica miksa ljudi, kot da so jajca
lupine vrže v smeti
živali miksa v nekakšno kostno moko
lingvisti postajajo strokovnjaki za objeme
ali za jezik strojev
novinarji prodajajo lokalno resnico za en evro
lokalno laž pa za službo
rakušev mlin gori, strašno
prodali ga bomo za nova parkirišča in obtožili cigane
ste ga opazili, komentatorja
boga babica, zdaj nima kje prespati
ste opazili posnetek glasu
poudarek je na boga
ne na tem, da bi poiskali bivališče
In kaj na vse to preostane lirskemu subjektu, večnemu flanru, kot pisanje poezije in njeno branje v javnosti kljub močnim bolečinam in zadnjim evrom v žepu? Tema poezije se odpira na različne načine. Avtorica z uvodnimi citati v zbirki nakaže svojo poetično držo – Aleš Kermavner, Jure Detela, Srečko Kosovel – preraščajo v današnje pesniške sopotnike, kot so Dejan Koban, Vid Sagadin in Iztok Osojnik. Nič drugače ni s pesnicami. Še vedno je v dialogu z zdaj v Francijo preseljeno Tajo Kramberger in med drugim spregovori o spregledani Saši Vegri in eni izmed obetajočih mlajših pesnic, Vesni Liponik. In tako Berlin in Rog preraščata v metaforo večnega truda za obstoj in raziskovanje poezije in s tem pesnika oziroma pesnice.
Poseben izraz imata tudi jezik in ritem. Kljub občutku, da so pesmi pisane pod vtisom, je jezikovna veščina, da je raba pogovornega, na trenutke že skorajda pocestnega jezika, dodelana in premišljena. Kajti pesem je, kot pravi A. Jovanovski, majhen neustrašen stroj, ki diktira svoj ritem, maršal. In to daje pesmim svojevrsten tok in dinamiko.
Pesmi odlikuje izjemen občutek za sočloveka, njegovo stisko, utesnjenost, živali, ki so postale le še nujen produkt za človeške potrebe, ter celotno naravo, ki predstavlja lepoto le v poslu. Skupna je ideja o nemoči ranljivih in majhnih v fizičnem, ekonomskem in družbenem smislu. A ta odrinjenost daje lirski subjektki moč, da sama ali v družbi izpove stisko. Pesem Uporabljanje nog deluje kot moto celotne zbirke, saj zajema vse vidnejše diskurze, ki jih odpira avtorica, in učinkuje kot navodilo, manifest, kakšna naj bo poezija in pesnik, pesnica.
Tisoč osemdeset stopinj je vsekakor ena izmed kvalitetnejših in bravuroznih zbirk lanskega leta. Neposrednost, iskrenost, jasnost, nizanje misli in kritičnost na več ravneh sicer poeziji pogosto odvzamejo lepoto larpurlartizma, a pesnica Alenka Jovanovski je ravno s samosvojo bojevitostjo dosegla poseben čar in upanje. Poezija je torej pomembna in s svojim notranjim nabojem še kako močna in nujna za svet, v katerem živimo, saj prinaša svobodo, kljub temu da je v času njenega nastanka potrebnega veliko truda – četudi v senci in na popolnem obrobju.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.
V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo. \tOpisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti. \tA če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.
Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.
Neveljaven email naslov