Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Nataša Kramberger je nepredvidljiva pisateljica; po z ruralnim okoljem v štajerskih goricah navdihnjenem fragmentarnem prvencu romanu Nebesa v robidah, v katerem se pisava kmalu čudežno razprši na sodobne urbane prostore in dobi kozmopolitske razsežnosti, je napisala še satiro na razprtije vseh vrst Kaki vojaki in zbirko potopisov Brez zidu, v katerih popisuje bivanje v svojem drugem domu, Berlinu. V romanu Primerljivi hektarji piše iz prostora nekje vmes in mestoma humorno premišljuje o svoji razpetosti med dvema domovoma, s poudarkom na tegobah in nepredvidljivostih, ki so jo doletele v trenutku, ko je prevzela materino kmetijo.
Roman ima obliko setvenega koledarja, razdeljen je na dvanajst po mesecih naslovljenih poglavij. Začne se jeseni, v času sajenja sliv, vmes je nekaj dramatičnih epizod o boju z muhavo naravo, ki zagrozi z zmrzaljo ravno v času, ko bi morale rastlinice dobro pognati in pokazati, da so se prijele, vmes je kar nekaj tistega obupa in nemoči, ki ju poznamo iz realistične tradicije romana o zemlji in tistih, ki od nje živijo in živijo slej ko prej težko. Vendar Krambergerjeva ne zapade v žanr krvi in zemlje, niti ne gre za poveličevanje vrnitve k zemlji iz velemestnega vrveža in stresnosti, takšna drža vrnitve k naravi je kvečjemu problematizirana ali celo osmešena. Roman je tako niz poglavij iz vsakdana pisateljice in zraven kmetovalke, ki se mora vsega še priučiti, ki ji starejši ves čas grozijo, da je njeno početje jalovo, da se premalo briga za večne zapovedi, da je od narave tako rekoč odtujena. Kot ekološka kmetovalka in zeliščarica se mora otepati vseh, ki ji skoraj demonično svetujejo obilno škropljenje in gnojenje namesto doma pripravljenih zeliščnih zvarkov. Vendar se ne pusti; referentom drzno odgovarja, da nima mehanizacije, birokratom se zdi sumljiva, ker ne kaže dovolj vneme in optimizma in se jim zdi, da nekaj prikriva; kot pisateljica pač izpisuje utopijo, ki se nikakor noče uresničiti na terenu. Stisnjena med tradicionalne kmete in njihove vnuke išče lastno pot in ta ni prav lahka. Občasno zato v romanu prevladuje obup, ko sušo v hipu nadomestijo obilne in zlovešče nevihte, ki ruvajo drevje, obupuje, ko se srnjak drgne ob mlada drevesa in jo izziva, ko v aprilu pomrznejo vse sadike trte, s katerimi je hotela pomladiti vinograd. Občutki utrujenosti in kdaj pa kdaj celo malodušja pa se mešajo z vzhičenostjo nad močjo in darežljivostjo narave: ko pokrije dno prikolice z lastnim ječmenom, ko ptice v starih duplih v sadovnjaku napolnijo gnezda in čivka vsepovsod, ko je zemlja po snegu prhka in obeta obilno letino.
Krambergerjeva je ves čas razpeta med dva polovična poklica, od katerih noben ne omogoča preživetja. Z njive in sadovnjaka divja na literarni večer, med bivanjem v Berlinu se ji vse zaraste in se mora potem prepozno bojevati s plevelom, nič kaj rahločutni sosedje pa ji jemljejo še ostanke poguma. Vendar Primerljivi hektarji – roman je dobil naslov po birokratskem primerjanju malih kmetovalcev s tistimi s pravimi stroji in velikimi polji – niso samo pričevanje o boju na požiralniku, o vrtačah, ki jih ni mogoče strojno obdelovati, o vremenski muhavosti, na katero se odzivajo posevki in venejo. Roman govori tudi o izgubljenem stiku z naravo, pa tudi z vsem tistim, kar je nekdaj sestavljalo miselni svet ruralnega prebivalstva. Tako ni presenetljivo, da so v poglavjih pogoste reference na stare ljudske vraže in običaje, ki so nekdaj predstavljali priprošnje vsem silam, ki krojijo naravni red. In med temi je pogosta starozavezna prilika o izgonu iz raja zaradi použitja sadu spoznanja, nakar so bili naši predniki prisiljeni kmetovati in jesti kruh v potu lastnega obraza. Nekateri prozni fragmenti Primerljivih hektarjev so celo napisani kot litanije, kot tisto ponavljanje in zaklinjanje, kot ga poznamo recimo pri kolektivnih in monotonih zemeljskih delih, recimo v pesmih obiralcev bombaža, ki so predhodnik bluesa.
Krambergerjeva pa ne deluje samo na eni fronti, njen aktivizem se proži tudi ob podiranju dreves v parku v Berlinu, nizko intenzivno rast kmetije podčrtuje s pravo malo katastrofo, ki naj bi bila povzročena v imenu napredka, v resnici pa s špekulantsko logiko investicij in kapitala. Drugo fronto bije z birokracijo, ki ji posreduje neskončne sezname šifer in kratic, spise v žanru subvencijske in kmetovalske latovščine, ki zahteva obilo naporov celo za pisateljičino stopnjo pismenosti, pa še tesnobnost ob premišljevanju, ali ji bo uspelo zadostiti vsem pogojem. Sodobni kmetovalec, posebej če razmišlja mimo uveljavljenih načinov, je med kladivom in nakovalom, med naravo s porušenim ravnotežjem, na široko zastrupljeno s pesticidi, in med tistimi, ki skrbijo, da naj bi subvencije prišle v prave roke.
Kljub ujmam in pogostim kmetovalskim nevšečnostim je roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji duhovito napisan. Tudi kadar v dialogih opisuje boj na birokratski fronti ali popisuje napade tesnobe in negotovosti, tudi kadar se odkrije nova past, ki preti zaključiti projekt kmetovanja. Ob pisanju ves čas vidimo pisateljico in njen zdravi kmečki razum, ki je seveda v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji, še bolj pa z njivsko in sadjarsko prakso. V romanu ugledamo pisateljico, ki zna vešče popisati svojo zgodbo, na videz lahkotno in duhovito tudi takrat, ko slutimo tesnobno oziranje proti prihodnosti.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Nataša Kramberger je nepredvidljiva pisateljica; po z ruralnim okoljem v štajerskih goricah navdihnjenem fragmentarnem prvencu romanu Nebesa v robidah, v katerem se pisava kmalu čudežno razprši na sodobne urbane prostore in dobi kozmopolitske razsežnosti, je napisala še satiro na razprtije vseh vrst Kaki vojaki in zbirko potopisov Brez zidu, v katerih popisuje bivanje v svojem drugem domu, Berlinu. V romanu Primerljivi hektarji piše iz prostora nekje vmes in mestoma humorno premišljuje o svoji razpetosti med dvema domovoma, s poudarkom na tegobah in nepredvidljivostih, ki so jo doletele v trenutku, ko je prevzela materino kmetijo.
Roman ima obliko setvenega koledarja, razdeljen je na dvanajst po mesecih naslovljenih poglavij. Začne se jeseni, v času sajenja sliv, vmes je nekaj dramatičnih epizod o boju z muhavo naravo, ki zagrozi z zmrzaljo ravno v času, ko bi morale rastlinice dobro pognati in pokazati, da so se prijele, vmes je kar nekaj tistega obupa in nemoči, ki ju poznamo iz realistične tradicije romana o zemlji in tistih, ki od nje živijo in živijo slej ko prej težko. Vendar Krambergerjeva ne zapade v žanr krvi in zemlje, niti ne gre za poveličevanje vrnitve k zemlji iz velemestnega vrveža in stresnosti, takšna drža vrnitve k naravi je kvečjemu problematizirana ali celo osmešena. Roman je tako niz poglavij iz vsakdana pisateljice in zraven kmetovalke, ki se mora vsega še priučiti, ki ji starejši ves čas grozijo, da je njeno početje jalovo, da se premalo briga za večne zapovedi, da je od narave tako rekoč odtujena. Kot ekološka kmetovalka in zeliščarica se mora otepati vseh, ki ji skoraj demonično svetujejo obilno škropljenje in gnojenje namesto doma pripravljenih zeliščnih zvarkov. Vendar se ne pusti; referentom drzno odgovarja, da nima mehanizacije, birokratom se zdi sumljiva, ker ne kaže dovolj vneme in optimizma in se jim zdi, da nekaj prikriva; kot pisateljica pač izpisuje utopijo, ki se nikakor noče uresničiti na terenu. Stisnjena med tradicionalne kmete in njihove vnuke išče lastno pot in ta ni prav lahka. Občasno zato v romanu prevladuje obup, ko sušo v hipu nadomestijo obilne in zlovešče nevihte, ki ruvajo drevje, obupuje, ko se srnjak drgne ob mlada drevesa in jo izziva, ko v aprilu pomrznejo vse sadike trte, s katerimi je hotela pomladiti vinograd. Občutki utrujenosti in kdaj pa kdaj celo malodušja pa se mešajo z vzhičenostjo nad močjo in darežljivostjo narave: ko pokrije dno prikolice z lastnim ječmenom, ko ptice v starih duplih v sadovnjaku napolnijo gnezda in čivka vsepovsod, ko je zemlja po snegu prhka in obeta obilno letino.
Krambergerjeva je ves čas razpeta med dva polovična poklica, od katerih noben ne omogoča preživetja. Z njive in sadovnjaka divja na literarni večer, med bivanjem v Berlinu se ji vse zaraste in se mora potem prepozno bojevati s plevelom, nič kaj rahločutni sosedje pa ji jemljejo še ostanke poguma. Vendar Primerljivi hektarji – roman je dobil naslov po birokratskem primerjanju malih kmetovalcev s tistimi s pravimi stroji in velikimi polji – niso samo pričevanje o boju na požiralniku, o vrtačah, ki jih ni mogoče strojno obdelovati, o vremenski muhavosti, na katero se odzivajo posevki in venejo. Roman govori tudi o izgubljenem stiku z naravo, pa tudi z vsem tistim, kar je nekdaj sestavljalo miselni svet ruralnega prebivalstva. Tako ni presenetljivo, da so v poglavjih pogoste reference na stare ljudske vraže in običaje, ki so nekdaj predstavljali priprošnje vsem silam, ki krojijo naravni red. In med temi je pogosta starozavezna prilika o izgonu iz raja zaradi použitja sadu spoznanja, nakar so bili naši predniki prisiljeni kmetovati in jesti kruh v potu lastnega obraza. Nekateri prozni fragmenti Primerljivih hektarjev so celo napisani kot litanije, kot tisto ponavljanje in zaklinjanje, kot ga poznamo recimo pri kolektivnih in monotonih zemeljskih delih, recimo v pesmih obiralcev bombaža, ki so predhodnik bluesa.
Krambergerjeva pa ne deluje samo na eni fronti, njen aktivizem se proži tudi ob podiranju dreves v parku v Berlinu, nizko intenzivno rast kmetije podčrtuje s pravo malo katastrofo, ki naj bi bila povzročena v imenu napredka, v resnici pa s špekulantsko logiko investicij in kapitala. Drugo fronto bije z birokracijo, ki ji posreduje neskončne sezname šifer in kratic, spise v žanru subvencijske in kmetovalske latovščine, ki zahteva obilo naporov celo za pisateljičino stopnjo pismenosti, pa še tesnobnost ob premišljevanju, ali ji bo uspelo zadostiti vsem pogojem. Sodobni kmetovalec, posebej če razmišlja mimo uveljavljenih načinov, je med kladivom in nakovalom, med naravo s porušenim ravnotežjem, na široko zastrupljeno s pesticidi, in med tistimi, ki skrbijo, da naj bi subvencije prišle v prave roke.
Kljub ujmam in pogostim kmetovalskim nevšečnostim je roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji duhovito napisan. Tudi kadar v dialogih opisuje boj na birokratski fronti ali popisuje napade tesnobe in negotovosti, tudi kadar se odkrije nova past, ki preti zaključiti projekt kmetovanja. Ob pisanju ves čas vidimo pisateljico in njen zdravi kmečki razum, ki je seveda v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji, še bolj pa z njivsko in sadjarsko prakso. V romanu ugledamo pisateljico, ki zna vešče popisati svojo zgodbo, na videz lahkotno in duhovito tudi takrat, ko slutimo tesnobno oziranje proti prihodnosti.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov