Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Nataša Kramberger je nepredvidljiva pisateljica; po z ruralnim okoljem v štajerskih goricah navdihnjenem fragmentarnem prvencu romanu Nebesa v robidah, v katerem se pisava kmalu čudežno razprši na sodobne urbane prostore in dobi kozmopolitske razsežnosti, je napisala še satiro na razprtije vseh vrst Kaki vojaki in zbirko potopisov Brez zidu, v katerih popisuje bivanje v svojem drugem domu, Berlinu. V romanu Primerljivi hektarji piše iz prostora nekje vmes in mestoma humorno premišljuje o svoji razpetosti med dvema domovoma, s poudarkom na tegobah in nepredvidljivostih, ki so jo doletele v trenutku, ko je prevzela materino kmetijo.
Roman ima obliko setvenega koledarja, razdeljen je na dvanajst po mesecih naslovljenih poglavij. Začne se jeseni, v času sajenja sliv, vmes je nekaj dramatičnih epizod o boju z muhavo naravo, ki zagrozi z zmrzaljo ravno v času, ko bi morale rastlinice dobro pognati in pokazati, da so se prijele, vmes je kar nekaj tistega obupa in nemoči, ki ju poznamo iz realistične tradicije romana o zemlji in tistih, ki od nje živijo in živijo slej ko prej težko. Vendar Krambergerjeva ne zapade v žanr krvi in zemlje, niti ne gre za poveličevanje vrnitve k zemlji iz velemestnega vrveža in stresnosti, takšna drža vrnitve k naravi je kvečjemu problematizirana ali celo osmešena. Roman je tako niz poglavij iz vsakdana pisateljice in zraven kmetovalke, ki se mora vsega še priučiti, ki ji starejši ves čas grozijo, da je njeno početje jalovo, da se premalo briga za večne zapovedi, da je od narave tako rekoč odtujena. Kot ekološka kmetovalka in zeliščarica se mora otepati vseh, ki ji skoraj demonično svetujejo obilno škropljenje in gnojenje namesto doma pripravljenih zeliščnih zvarkov. Vendar se ne pusti; referentom drzno odgovarja, da nima mehanizacije, birokratom se zdi sumljiva, ker ne kaže dovolj vneme in optimizma in se jim zdi, da nekaj prikriva; kot pisateljica pač izpisuje utopijo, ki se nikakor noče uresničiti na terenu. Stisnjena med tradicionalne kmete in njihove vnuke išče lastno pot in ta ni prav lahka. Občasno zato v romanu prevladuje obup, ko sušo v hipu nadomestijo obilne in zlovešče nevihte, ki ruvajo drevje, obupuje, ko se srnjak drgne ob mlada drevesa in jo izziva, ko v aprilu pomrznejo vse sadike trte, s katerimi je hotela pomladiti vinograd. Občutki utrujenosti in kdaj pa kdaj celo malodušja pa se mešajo z vzhičenostjo nad močjo in darežljivostjo narave: ko pokrije dno prikolice z lastnim ječmenom, ko ptice v starih duplih v sadovnjaku napolnijo gnezda in čivka vsepovsod, ko je zemlja po snegu prhka in obeta obilno letino.
Krambergerjeva je ves čas razpeta med dva polovična poklica, od katerih noben ne omogoča preživetja. Z njive in sadovnjaka divja na literarni večer, med bivanjem v Berlinu se ji vse zaraste in se mora potem prepozno bojevati s plevelom, nič kaj rahločutni sosedje pa ji jemljejo še ostanke poguma. Vendar Primerljivi hektarji – roman je dobil naslov po birokratskem primerjanju malih kmetovalcev s tistimi s pravimi stroji in velikimi polji – niso samo pričevanje o boju na požiralniku, o vrtačah, ki jih ni mogoče strojno obdelovati, o vremenski muhavosti, na katero se odzivajo posevki in venejo. Roman govori tudi o izgubljenem stiku z naravo, pa tudi z vsem tistim, kar je nekdaj sestavljalo miselni svet ruralnega prebivalstva. Tako ni presenetljivo, da so v poglavjih pogoste reference na stare ljudske vraže in običaje, ki so nekdaj predstavljali priprošnje vsem silam, ki krojijo naravni red. In med temi je pogosta starozavezna prilika o izgonu iz raja zaradi použitja sadu spoznanja, nakar so bili naši predniki prisiljeni kmetovati in jesti kruh v potu lastnega obraza. Nekateri prozni fragmenti Primerljivih hektarjev so celo napisani kot litanije, kot tisto ponavljanje in zaklinjanje, kot ga poznamo recimo pri kolektivnih in monotonih zemeljskih delih, recimo v pesmih obiralcev bombaža, ki so predhodnik bluesa.
Krambergerjeva pa ne deluje samo na eni fronti, njen aktivizem se proži tudi ob podiranju dreves v parku v Berlinu, nizko intenzivno rast kmetije podčrtuje s pravo malo katastrofo, ki naj bi bila povzročena v imenu napredka, v resnici pa s špekulantsko logiko investicij in kapitala. Drugo fronto bije z birokracijo, ki ji posreduje neskončne sezname šifer in kratic, spise v žanru subvencijske in kmetovalske latovščine, ki zahteva obilo naporov celo za pisateljičino stopnjo pismenosti, pa še tesnobnost ob premišljevanju, ali ji bo uspelo zadostiti vsem pogojem. Sodobni kmetovalec, posebej če razmišlja mimo uveljavljenih načinov, je med kladivom in nakovalom, med naravo s porušenim ravnotežjem, na široko zastrupljeno s pesticidi, in med tistimi, ki skrbijo, da naj bi subvencije prišle v prave roke.
Kljub ujmam in pogostim kmetovalskim nevšečnostim je roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji duhovito napisan. Tudi kadar v dialogih opisuje boj na birokratski fronti ali popisuje napade tesnobe in negotovosti, tudi kadar se odkrije nova past, ki preti zaključiti projekt kmetovanja. Ob pisanju ves čas vidimo pisateljico in njen zdravi kmečki razum, ki je seveda v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji, še bolj pa z njivsko in sadjarsko prakso. V romanu ugledamo pisateljico, ki zna vešče popisati svojo zgodbo, na videz lahkotno in duhovito tudi takrat, ko slutimo tesnobno oziranje proti prihodnosti.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Nataša Kramberger je nepredvidljiva pisateljica; po z ruralnim okoljem v štajerskih goricah navdihnjenem fragmentarnem prvencu romanu Nebesa v robidah, v katerem se pisava kmalu čudežno razprši na sodobne urbane prostore in dobi kozmopolitske razsežnosti, je napisala še satiro na razprtije vseh vrst Kaki vojaki in zbirko potopisov Brez zidu, v katerih popisuje bivanje v svojem drugem domu, Berlinu. V romanu Primerljivi hektarji piše iz prostora nekje vmes in mestoma humorno premišljuje o svoji razpetosti med dvema domovoma, s poudarkom na tegobah in nepredvidljivostih, ki so jo doletele v trenutku, ko je prevzela materino kmetijo.
Roman ima obliko setvenega koledarja, razdeljen je na dvanajst po mesecih naslovljenih poglavij. Začne se jeseni, v času sajenja sliv, vmes je nekaj dramatičnih epizod o boju z muhavo naravo, ki zagrozi z zmrzaljo ravno v času, ko bi morale rastlinice dobro pognati in pokazati, da so se prijele, vmes je kar nekaj tistega obupa in nemoči, ki ju poznamo iz realistične tradicije romana o zemlji in tistih, ki od nje živijo in živijo slej ko prej težko. Vendar Krambergerjeva ne zapade v žanr krvi in zemlje, niti ne gre za poveličevanje vrnitve k zemlji iz velemestnega vrveža in stresnosti, takšna drža vrnitve k naravi je kvečjemu problematizirana ali celo osmešena. Roman je tako niz poglavij iz vsakdana pisateljice in zraven kmetovalke, ki se mora vsega še priučiti, ki ji starejši ves čas grozijo, da je njeno početje jalovo, da se premalo briga za večne zapovedi, da je od narave tako rekoč odtujena. Kot ekološka kmetovalka in zeliščarica se mora otepati vseh, ki ji skoraj demonično svetujejo obilno škropljenje in gnojenje namesto doma pripravljenih zeliščnih zvarkov. Vendar se ne pusti; referentom drzno odgovarja, da nima mehanizacije, birokratom se zdi sumljiva, ker ne kaže dovolj vneme in optimizma in se jim zdi, da nekaj prikriva; kot pisateljica pač izpisuje utopijo, ki se nikakor noče uresničiti na terenu. Stisnjena med tradicionalne kmete in njihove vnuke išče lastno pot in ta ni prav lahka. Občasno zato v romanu prevladuje obup, ko sušo v hipu nadomestijo obilne in zlovešče nevihte, ki ruvajo drevje, obupuje, ko se srnjak drgne ob mlada drevesa in jo izziva, ko v aprilu pomrznejo vse sadike trte, s katerimi je hotela pomladiti vinograd. Občutki utrujenosti in kdaj pa kdaj celo malodušja pa se mešajo z vzhičenostjo nad močjo in darežljivostjo narave: ko pokrije dno prikolice z lastnim ječmenom, ko ptice v starih duplih v sadovnjaku napolnijo gnezda in čivka vsepovsod, ko je zemlja po snegu prhka in obeta obilno letino.
Krambergerjeva je ves čas razpeta med dva polovična poklica, od katerih noben ne omogoča preživetja. Z njive in sadovnjaka divja na literarni večer, med bivanjem v Berlinu se ji vse zaraste in se mora potem prepozno bojevati s plevelom, nič kaj rahločutni sosedje pa ji jemljejo še ostanke poguma. Vendar Primerljivi hektarji – roman je dobil naslov po birokratskem primerjanju malih kmetovalcev s tistimi s pravimi stroji in velikimi polji – niso samo pričevanje o boju na požiralniku, o vrtačah, ki jih ni mogoče strojno obdelovati, o vremenski muhavosti, na katero se odzivajo posevki in venejo. Roman govori tudi o izgubljenem stiku z naravo, pa tudi z vsem tistim, kar je nekdaj sestavljalo miselni svet ruralnega prebivalstva. Tako ni presenetljivo, da so v poglavjih pogoste reference na stare ljudske vraže in običaje, ki so nekdaj predstavljali priprošnje vsem silam, ki krojijo naravni red. In med temi je pogosta starozavezna prilika o izgonu iz raja zaradi použitja sadu spoznanja, nakar so bili naši predniki prisiljeni kmetovati in jesti kruh v potu lastnega obraza. Nekateri prozni fragmenti Primerljivih hektarjev so celo napisani kot litanije, kot tisto ponavljanje in zaklinjanje, kot ga poznamo recimo pri kolektivnih in monotonih zemeljskih delih, recimo v pesmih obiralcev bombaža, ki so predhodnik bluesa.
Krambergerjeva pa ne deluje samo na eni fronti, njen aktivizem se proži tudi ob podiranju dreves v parku v Berlinu, nizko intenzivno rast kmetije podčrtuje s pravo malo katastrofo, ki naj bi bila povzročena v imenu napredka, v resnici pa s špekulantsko logiko investicij in kapitala. Drugo fronto bije z birokracijo, ki ji posreduje neskončne sezname šifer in kratic, spise v žanru subvencijske in kmetovalske latovščine, ki zahteva obilo naporov celo za pisateljičino stopnjo pismenosti, pa še tesnobnost ob premišljevanju, ali ji bo uspelo zadostiti vsem pogojem. Sodobni kmetovalec, posebej če razmišlja mimo uveljavljenih načinov, je med kladivom in nakovalom, med naravo s porušenim ravnotežjem, na široko zastrupljeno s pesticidi, in med tistimi, ki skrbijo, da naj bi subvencije prišle v prave roke.
Kljub ujmam in pogostim kmetovalskim nevšečnostim je roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji duhovito napisan. Tudi kadar v dialogih opisuje boj na birokratski fronti ali popisuje napade tesnobe in negotovosti, tudi kadar se odkrije nova past, ki preti zaključiti projekt kmetovanja. Ob pisanju ves čas vidimo pisateljico in njen zdravi kmečki razum, ki je seveda v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji, še bolj pa z njivsko in sadjarsko prakso. V romanu ugledamo pisateljico, ki zna vešče popisati svojo zgodbo, na videz lahkotno in duhovito tudi takrat, ko slutimo tesnobno oziranje proti prihodnosti.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov