Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bere Alenka Resman Langus.
Pekel : Volosov hram in Slovenske Konjice : JSKD OI, 2018
Prve pesmi v knjižni obliki je Aleš Jelenko objavil skupaj s Heleno Zemljič v zbirki Kontejner. V teh pesmih se poigravata z načinom pesnjenja, ki ga je predvsem v svojih zadnjih zbirkah zavzel Tomaž Šalamun. Prevzela sta pesniško obliko dvovrstičnic in gradnjo pesmi v popolnem samemu sebi sledečem nizu.
Prvo samostojno pesniško zbirko je Aleš Jelenko poimenoval Prvinska govorica. Tukaj tako poimenovano šalamunovsko zgradbo pesmi je razgradil in se razplastil k še neslutenim pesniškim izrazom, s čimer se je lahko prepustil tisti osnovni skladenjski maniri, ki pesniku omogoča samosvoje izrazne možnosti. Odlika teh pesmi je v njihovi razpršenosti, ki bralstvu sicer lahko otežuje razbiranje, a tak način pesnjenja nudi osvobajajoč občutek, ki ga nudijo pesniške lepljenke.
Nova pesniška zbirka Aleša Jelenka pa že z naslovom (Ne)obstoj potiska pesniško ustvarjalnost na rob tega početja in na samo mejo izrekanja oziroma zapisovanja. K naslovu je dodana tudi oznaka: Pesmi in tako je podaljšan naslov mogoče prebrati kot (Ne)obstoj pesmi. In tu je tudi srčika. Aleš Jelenko se namreč dosledno in radikalno sprašuje o obstoju oziroma neobstoju pesmi. Pesmi v štiridelni zbirki namreč povezuje le ločenost: ločenost in razcepljenost pesemskih vrstic in ločenost spevnih pomenov, ki se porajajo šele ob ponovnem prebiranju. Prav ločenost ali razprtost namreč prinaša tisto, kar je onkraj ali vsaj zraven izreke. Le pozorno branje teh pesmi namreč omogoča, da se pojavi vsebina oziroma smisel. Pesniku vzorno uspeva združevanje teženj, kot se je na Slovenskem začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v obdobju eksperimentiranja in oddaljevanja od ustaljenih ali kar zapovedanih pesniških oblik. Aleš Jelenko oživlja osnovno stanje pesnika, ko se znajde pred belino nepopisane strani. Ker njegovo izhodišče ni napev, ampak izpis, je soočanje z belino edini ustvarjalni izziv. In začrkuje. Belina nepopisanega lista je pravzaprav polje, ki je pripravljeno za setev. In pesnik nikoli za gotovo ne ve, ali bo njegova setev, ki je izpis, dala sadove, zato hkrati orje in seje, prekopava in sadi. Plodovi lahko obrodijo le pri bralstvu. Napotek k branju njegovih pesmi vsebuje zadnji del pesmi z naslovom Koprenaste oči: »si lahko zamisliš / naoljeno pizdo / in koliko tehta / ko se s / centrifugalno silo / zavrti / na nihilistični osi / kosmati priči smo / krilati psi / frigidni monstrumi / brez namena / trajati / brez namena / teči / če ne verjameš / pojdi na začetek / in (pre)beri / še enkrat«.
Vsebinsko se te pesmi dotikajo prav vseh povezav, ki jih mentalno zaledje in ospredje sodobne govorice in pisave sploh lahko ponudi. In odlika teh pesmi je dejstvo, da vse to obilje možnosti ne zadošča. Bralstvo se namreč mora potruditi, da nakazane možnosti za izraz smisla najde drugje; in seveda v sebi. V zvezi s tem je treba poudariti, da posebej izstopa spogledovanje z angleščino, saj so številni navedki in tudi štirje knjižni deli so označeni v angleščini: Chapter one, Chapter two…
Pesmim je dodana spremna beseda z naslovom Drugi jaz ali kako srečati sebe. Zoran Pevec v njej dognano poudarja absurdnosti pesniške eksistence, ki jo je mogoče zreducirati na iskanje sebe v ogledalu. Nekak povzetek njegovega razmišljanja je strnjen v naslednjem navedku: »Govorica pesniškega jaza pogosto spomni na personizem, ko pesnik o navadnih stvareh govori z vsakdanjim besediščem, ki pa je z različnimi besednimi in miselnimi igrami vendarle pesniško in se dostikrat spremeni v filozofski razmislek o tem, kako in zakaj smo v tem prostoru in času.«
K občutju protismiselnosti pripomore tudi likovna oprema naslovnice, ki ponuja gotski motiv smrti s krokarjem, meglo, lobanjami in temačnostjo. A pesimizma v zbirki (Ne)obstoj pravzaprav ni. V imanentni obliki je prisotna radost ustvarjanja, ki je pravzaprav sestavljanje že sestavljenega, o čemer spregovori tudi začetek prve pesmi z naslovom Puzzle: »Vsak dan me je več / moje telo so majhni koščki / trdi / a upogljivi // vsakič ko najdem novega / ga potisnem v primerno špranjo.«
Ob zaključku tega zapisa o pesniški zbirki (Ne)obstoj je treba izpostaviti tudi lirično plat pesmi. To je ples, ki poteka med pari v pretakanju, med trditvami in zanikanji, med belino in črkami. In vsaj del tega plesa si mora prilastiti tudi pozorno bralstvo, saj je nova zbirka Aleša Jelenka v tem smislu nespregledljiva.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bere Alenka Resman Langus.
Pekel : Volosov hram in Slovenske Konjice : JSKD OI, 2018
Prve pesmi v knjižni obliki je Aleš Jelenko objavil skupaj s Heleno Zemljič v zbirki Kontejner. V teh pesmih se poigravata z načinom pesnjenja, ki ga je predvsem v svojih zadnjih zbirkah zavzel Tomaž Šalamun. Prevzela sta pesniško obliko dvovrstičnic in gradnjo pesmi v popolnem samemu sebi sledečem nizu.
Prvo samostojno pesniško zbirko je Aleš Jelenko poimenoval Prvinska govorica. Tukaj tako poimenovano šalamunovsko zgradbo pesmi je razgradil in se razplastil k še neslutenim pesniškim izrazom, s čimer se je lahko prepustil tisti osnovni skladenjski maniri, ki pesniku omogoča samosvoje izrazne možnosti. Odlika teh pesmi je v njihovi razpršenosti, ki bralstvu sicer lahko otežuje razbiranje, a tak način pesnjenja nudi osvobajajoč občutek, ki ga nudijo pesniške lepljenke.
Nova pesniška zbirka Aleša Jelenka pa že z naslovom (Ne)obstoj potiska pesniško ustvarjalnost na rob tega početja in na samo mejo izrekanja oziroma zapisovanja. K naslovu je dodana tudi oznaka: Pesmi in tako je podaljšan naslov mogoče prebrati kot (Ne)obstoj pesmi. In tu je tudi srčika. Aleš Jelenko se namreč dosledno in radikalno sprašuje o obstoju oziroma neobstoju pesmi. Pesmi v štiridelni zbirki namreč povezuje le ločenost: ločenost in razcepljenost pesemskih vrstic in ločenost spevnih pomenov, ki se porajajo šele ob ponovnem prebiranju. Prav ločenost ali razprtost namreč prinaša tisto, kar je onkraj ali vsaj zraven izreke. Le pozorno branje teh pesmi namreč omogoča, da se pojavi vsebina oziroma smisel. Pesniku vzorno uspeva združevanje teženj, kot se je na Slovenskem začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v obdobju eksperimentiranja in oddaljevanja od ustaljenih ali kar zapovedanih pesniških oblik. Aleš Jelenko oživlja osnovno stanje pesnika, ko se znajde pred belino nepopisane strani. Ker njegovo izhodišče ni napev, ampak izpis, je soočanje z belino edini ustvarjalni izziv. In začrkuje. Belina nepopisanega lista je pravzaprav polje, ki je pripravljeno za setev. In pesnik nikoli za gotovo ne ve, ali bo njegova setev, ki je izpis, dala sadove, zato hkrati orje in seje, prekopava in sadi. Plodovi lahko obrodijo le pri bralstvu. Napotek k branju njegovih pesmi vsebuje zadnji del pesmi z naslovom Koprenaste oči: »si lahko zamisliš / naoljeno pizdo / in koliko tehta / ko se s / centrifugalno silo / zavrti / na nihilistični osi / kosmati priči smo / krilati psi / frigidni monstrumi / brez namena / trajati / brez namena / teči / če ne verjameš / pojdi na začetek / in (pre)beri / še enkrat«.
Vsebinsko se te pesmi dotikajo prav vseh povezav, ki jih mentalno zaledje in ospredje sodobne govorice in pisave sploh lahko ponudi. In odlika teh pesmi je dejstvo, da vse to obilje možnosti ne zadošča. Bralstvo se namreč mora potruditi, da nakazane možnosti za izraz smisla najde drugje; in seveda v sebi. V zvezi s tem je treba poudariti, da posebej izstopa spogledovanje z angleščino, saj so številni navedki in tudi štirje knjižni deli so označeni v angleščini: Chapter one, Chapter two…
Pesmim je dodana spremna beseda z naslovom Drugi jaz ali kako srečati sebe. Zoran Pevec v njej dognano poudarja absurdnosti pesniške eksistence, ki jo je mogoče zreducirati na iskanje sebe v ogledalu. Nekak povzetek njegovega razmišljanja je strnjen v naslednjem navedku: »Govorica pesniškega jaza pogosto spomni na personizem, ko pesnik o navadnih stvareh govori z vsakdanjim besediščem, ki pa je z različnimi besednimi in miselnimi igrami vendarle pesniško in se dostikrat spremeni v filozofski razmislek o tem, kako in zakaj smo v tem prostoru in času.«
K občutju protismiselnosti pripomore tudi likovna oprema naslovnice, ki ponuja gotski motiv smrti s krokarjem, meglo, lobanjami in temačnostjo. A pesimizma v zbirki (Ne)obstoj pravzaprav ni. V imanentni obliki je prisotna radost ustvarjanja, ki je pravzaprav sestavljanje že sestavljenega, o čemer spregovori tudi začetek prve pesmi z naslovom Puzzle: »Vsak dan me je več / moje telo so majhni koščki / trdi / a upogljivi // vsakič ko najdem novega / ga potisnem v primerno špranjo.«
Ob zaključku tega zapisa o pesniški zbirki (Ne)obstoj je treba izpostaviti tudi lirično plat pesmi. To je ples, ki poteka med pari v pretakanju, med trditvami in zanikanji, med belino in črkami. In vsaj del tega plesa si mora prilastiti tudi pozorno bralstvo, saj je nova zbirka Aleša Jelenka v tem smislu nespregledljiva.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov