Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Aleš Jelenko: (Ne)obstoj

21.01.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

Pekel : Volosov hram in Slovenske Konjice : JSKD OI, 2018

Prve pesmi v knjižni obliki je Aleš Jelenko objavil skupaj s Heleno Zemljič v zbirki Kontejner. V teh pesmih se poigravata z načinom pesnjenja, ki ga je predvsem v svojih zadnjih zbirkah zavzel Tomaž Šalamun. Prevzela sta pesniško obliko dvovrstičnic in gradnjo pesmi v popolnem samemu sebi sledečem nizu.

Prvo samostojno pesniško zbirko je Aleš Jelenko poimenoval Prvinska govorica. Tukaj tako poimenovano šalamunovsko zgradbo pesmi je razgradil in se razplastil k še neslutenim pesniškim izrazom, s čimer se je lahko prepustil tisti osnovni skladenjski maniri, ki pesniku omogoča samosvoje izrazne možnosti. Odlika teh pesmi je v njihovi razpršenosti, ki bralstvu sicer lahko otežuje razbiranje, a tak način pesnjenja nudi osvobajajoč občutek, ki ga nudijo pesniške lepljenke.

Nova pesniška zbirka Aleša Jelenka pa že z naslovom (Ne)obstoj potiska pesniško ustvarjalnost na rob tega početja in na samo mejo izrekanja oziroma zapisovanja. K naslovu je dodana tudi oznaka: Pesmi in tako je podaljšan naslov mogoče prebrati kot (Ne)obstoj pesmi. In tu je tudi srčika. Aleš Jelenko se namreč dosledno in radikalno sprašuje o obstoju oziroma neobstoju pesmi. Pesmi v štiridelni zbirki namreč povezuje le ločenost: ločenost in razcepljenost pesemskih vrstic in ločenost spevnih pomenov, ki se porajajo šele ob ponovnem prebiranju. Prav ločenost ali razprtost namreč prinaša tisto, kar je onkraj ali vsaj zraven izreke. Le pozorno branje teh pesmi namreč omogoča, da se pojavi vsebina oziroma smisel. Pesniku vzorno uspeva združevanje teženj, kot se je na Slovenskem začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v obdobju eksperimentiranja in oddaljevanja od ustaljenih ali kar zapovedanih pesniških oblik. Aleš Jelenko oživlja osnovno stanje pesnika, ko se znajde pred belino nepopisane strani. Ker njegovo izhodišče ni napev, ampak izpis, je soočanje z belino edini ustvarjalni izziv. In začrkuje. Belina nepopisanega lista je pravzaprav polje, ki je pripravljeno za setev. In pesnik nikoli za gotovo ne ve, ali bo njegova setev, ki je izpis, dala sadove, zato hkrati orje in seje, prekopava in sadi. Plodovi lahko obrodijo le pri bralstvu. Napotek k branju njegovih pesmi vsebuje zadnji del pesmi z naslovom Koprenaste oči: »si lahko zamisliš / naoljeno pizdo / in koliko tehta / ko se s / centrifugalno silo / zavrti / na nihilistični osi / kosmati priči smo / krilati psi / frigidni monstrumi / brez namena / trajati / brez namena / teči / če ne verjameš / pojdi na začetek / in (pre)beri / še enkrat«.

Vsebinsko se te pesmi dotikajo prav vseh povezav, ki jih mentalno zaledje in ospredje sodobne govorice in pisave sploh lahko ponudi. In odlika teh pesmi je dejstvo, da vse to obilje možnosti ne zadošča. Bralstvo se namreč mora potruditi, da nakazane možnosti za izraz smisla najde drugje; in seveda v sebi. V zvezi s tem je treba poudariti, da posebej izstopa spogledovanje z angleščino, saj so številni navedki in tudi štirje knjižni deli so označeni v angleščini: Chapter one, Chapter two…

Pesmim je dodana spremna beseda z naslovom Drugi jaz ali kako srečati sebe. Zoran Pevec v njej dognano poudarja absurdnosti pesniške eksistence, ki jo je mogoče zreducirati na iskanje sebe v ogledalu. Nekak povzetek njegovega razmišljanja je strnjen v naslednjem navedku: »Govorica pesniškega jaza pogosto spomni na personizem, ko pesnik o navadnih stvareh govori z vsakdanjim besediščem, ki pa je z različnimi besednimi in miselnimi igrami vendarle pesniško in se dostikrat spremeni v filozofski razmislek o tem, kako in zakaj smo v tem prostoru in času.«

K občutju protismiselnosti pripomore tudi likovna oprema naslovnice, ki ponuja gotski motiv smrti s krokarjem, meglo, lobanjami in temačnostjo. A pesimizma v zbirki (Ne)obstoj pravzaprav ni. V imanentni obliki je prisotna radost ustvarjanja, ki je pravzaprav sestavljanje že sestavljenega, o čemer spregovori tudi začetek prve pesmi z naslovom Puzzle: »Vsak dan me je več / moje telo so majhni koščki / trdi / a upogljivi // vsakič ko najdem novega / ga potisnem v primerno špranjo.«

Ob zaključku tega zapisa o pesniški zbirki (Ne)obstoj je treba izpostaviti tudi lirično plat pesmi. To je ples, ki poteka med pari v pretakanju, med trditvami in zanikanji, med belino in črkami. In vsaj del tega plesa si mora prilastiti tudi pozorno bralstvo, saj je nova zbirka Aleša Jelenka v tem smislu nespregledljiva.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Aleš Jelenko: (Ne)obstoj

21.01.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

Pekel : Volosov hram in Slovenske Konjice : JSKD OI, 2018

Prve pesmi v knjižni obliki je Aleš Jelenko objavil skupaj s Heleno Zemljič v zbirki Kontejner. V teh pesmih se poigravata z načinom pesnjenja, ki ga je predvsem v svojih zadnjih zbirkah zavzel Tomaž Šalamun. Prevzela sta pesniško obliko dvovrstičnic in gradnjo pesmi v popolnem samemu sebi sledečem nizu.

Prvo samostojno pesniško zbirko je Aleš Jelenko poimenoval Prvinska govorica. Tukaj tako poimenovano šalamunovsko zgradbo pesmi je razgradil in se razplastil k še neslutenim pesniškim izrazom, s čimer se je lahko prepustil tisti osnovni skladenjski maniri, ki pesniku omogoča samosvoje izrazne možnosti. Odlika teh pesmi je v njihovi razpršenosti, ki bralstvu sicer lahko otežuje razbiranje, a tak način pesnjenja nudi osvobajajoč občutek, ki ga nudijo pesniške lepljenke.

Nova pesniška zbirka Aleša Jelenka pa že z naslovom (Ne)obstoj potiska pesniško ustvarjalnost na rob tega početja in na samo mejo izrekanja oziroma zapisovanja. K naslovu je dodana tudi oznaka: Pesmi in tako je podaljšan naslov mogoče prebrati kot (Ne)obstoj pesmi. In tu je tudi srčika. Aleš Jelenko se namreč dosledno in radikalno sprašuje o obstoju oziroma neobstoju pesmi. Pesmi v štiridelni zbirki namreč povezuje le ločenost: ločenost in razcepljenost pesemskih vrstic in ločenost spevnih pomenov, ki se porajajo šele ob ponovnem prebiranju. Prav ločenost ali razprtost namreč prinaša tisto, kar je onkraj ali vsaj zraven izreke. Le pozorno branje teh pesmi namreč omogoča, da se pojavi vsebina oziroma smisel. Pesniku vzorno uspeva združevanje teženj, kot se je na Slovenskem začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v obdobju eksperimentiranja in oddaljevanja od ustaljenih ali kar zapovedanih pesniških oblik. Aleš Jelenko oživlja osnovno stanje pesnika, ko se znajde pred belino nepopisane strani. Ker njegovo izhodišče ni napev, ampak izpis, je soočanje z belino edini ustvarjalni izziv. In začrkuje. Belina nepopisanega lista je pravzaprav polje, ki je pripravljeno za setev. In pesnik nikoli za gotovo ne ve, ali bo njegova setev, ki je izpis, dala sadove, zato hkrati orje in seje, prekopava in sadi. Plodovi lahko obrodijo le pri bralstvu. Napotek k branju njegovih pesmi vsebuje zadnji del pesmi z naslovom Koprenaste oči: »si lahko zamisliš / naoljeno pizdo / in koliko tehta / ko se s / centrifugalno silo / zavrti / na nihilistični osi / kosmati priči smo / krilati psi / frigidni monstrumi / brez namena / trajati / brez namena / teči / če ne verjameš / pojdi na začetek / in (pre)beri / še enkrat«.

Vsebinsko se te pesmi dotikajo prav vseh povezav, ki jih mentalno zaledje in ospredje sodobne govorice in pisave sploh lahko ponudi. In odlika teh pesmi je dejstvo, da vse to obilje možnosti ne zadošča. Bralstvo se namreč mora potruditi, da nakazane možnosti za izraz smisla najde drugje; in seveda v sebi. V zvezi s tem je treba poudariti, da posebej izstopa spogledovanje z angleščino, saj so številni navedki in tudi štirje knjižni deli so označeni v angleščini: Chapter one, Chapter two…

Pesmim je dodana spremna beseda z naslovom Drugi jaz ali kako srečati sebe. Zoran Pevec v njej dognano poudarja absurdnosti pesniške eksistence, ki jo je mogoče zreducirati na iskanje sebe v ogledalu. Nekak povzetek njegovega razmišljanja je strnjen v naslednjem navedku: »Govorica pesniškega jaza pogosto spomni na personizem, ko pesnik o navadnih stvareh govori z vsakdanjim besediščem, ki pa je z različnimi besednimi in miselnimi igrami vendarle pesniško in se dostikrat spremeni v filozofski razmislek o tem, kako in zakaj smo v tem prostoru in času.«

K občutju protismiselnosti pripomore tudi likovna oprema naslovnice, ki ponuja gotski motiv smrti s krokarjem, meglo, lobanjami in temačnostjo. A pesimizma v zbirki (Ne)obstoj pravzaprav ni. V imanentni obliki je prisotna radost ustvarjanja, ki je pravzaprav sestavljanje že sestavljenega, o čemer spregovori tudi začetek prve pesmi z naslovom Puzzle: »Vsak dan me je več / moje telo so majhni koščki / trdi / a upogljivi // vsakič ko najdem novega / ga potisnem v primerno špranjo.«

Ob zaključku tega zapisa o pesniški zbirki (Ne)obstoj je treba izpostaviti tudi lirično plat pesmi. To je ples, ki poteka med pari v pretakanju, med trditvami in zanikanji, med belino in črkami. In vsaj del tega plesa si mora prilastiti tudi pozorno bralstvo, saj je nova zbirka Aleša Jelenka v tem smislu nespregledljiva.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


13.09.2021

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Ivan Lotrič.


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


30.08.2021

Slavenka Drakulič: Dora in Minotaver

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Ivan Lotrič


Stran 53 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov