Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Aleš Jelenko: (Ne)obstoj

21.01.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

Pekel : Volosov hram in Slovenske Konjice : JSKD OI, 2018

Prve pesmi v knjižni obliki je Aleš Jelenko objavil skupaj s Heleno Zemljič v zbirki Kontejner. V teh pesmih se poigravata z načinom pesnjenja, ki ga je predvsem v svojih zadnjih zbirkah zavzel Tomaž Šalamun. Prevzela sta pesniško obliko dvovrstičnic in gradnjo pesmi v popolnem samemu sebi sledečem nizu.

Prvo samostojno pesniško zbirko je Aleš Jelenko poimenoval Prvinska govorica. Tukaj tako poimenovano šalamunovsko zgradbo pesmi je razgradil in se razplastil k še neslutenim pesniškim izrazom, s čimer se je lahko prepustil tisti osnovni skladenjski maniri, ki pesniku omogoča samosvoje izrazne možnosti. Odlika teh pesmi je v njihovi razpršenosti, ki bralstvu sicer lahko otežuje razbiranje, a tak način pesnjenja nudi osvobajajoč občutek, ki ga nudijo pesniške lepljenke.

Nova pesniška zbirka Aleša Jelenka pa že z naslovom (Ne)obstoj potiska pesniško ustvarjalnost na rob tega početja in na samo mejo izrekanja oziroma zapisovanja. K naslovu je dodana tudi oznaka: Pesmi in tako je podaljšan naslov mogoče prebrati kot (Ne)obstoj pesmi. In tu je tudi srčika. Aleš Jelenko se namreč dosledno in radikalno sprašuje o obstoju oziroma neobstoju pesmi. Pesmi v štiridelni zbirki namreč povezuje le ločenost: ločenost in razcepljenost pesemskih vrstic in ločenost spevnih pomenov, ki se porajajo šele ob ponovnem prebiranju. Prav ločenost ali razprtost namreč prinaša tisto, kar je onkraj ali vsaj zraven izreke. Le pozorno branje teh pesmi namreč omogoča, da se pojavi vsebina oziroma smisel. Pesniku vzorno uspeva združevanje teženj, kot se je na Slovenskem začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v obdobju eksperimentiranja in oddaljevanja od ustaljenih ali kar zapovedanih pesniških oblik. Aleš Jelenko oživlja osnovno stanje pesnika, ko se znajde pred belino nepopisane strani. Ker njegovo izhodišče ni napev, ampak izpis, je soočanje z belino edini ustvarjalni izziv. In začrkuje. Belina nepopisanega lista je pravzaprav polje, ki je pripravljeno za setev. In pesnik nikoli za gotovo ne ve, ali bo njegova setev, ki je izpis, dala sadove, zato hkrati orje in seje, prekopava in sadi. Plodovi lahko obrodijo le pri bralstvu. Napotek k branju njegovih pesmi vsebuje zadnji del pesmi z naslovom Koprenaste oči: »si lahko zamisliš / naoljeno pizdo / in koliko tehta / ko se s / centrifugalno silo / zavrti / na nihilistični osi / kosmati priči smo / krilati psi / frigidni monstrumi / brez namena / trajati / brez namena / teči / če ne verjameš / pojdi na začetek / in (pre)beri / še enkrat«.

Vsebinsko se te pesmi dotikajo prav vseh povezav, ki jih mentalno zaledje in ospredje sodobne govorice in pisave sploh lahko ponudi. In odlika teh pesmi je dejstvo, da vse to obilje možnosti ne zadošča. Bralstvo se namreč mora potruditi, da nakazane možnosti za izraz smisla najde drugje; in seveda v sebi. V zvezi s tem je treba poudariti, da posebej izstopa spogledovanje z angleščino, saj so številni navedki in tudi štirje knjižni deli so označeni v angleščini: Chapter one, Chapter two…

Pesmim je dodana spremna beseda z naslovom Drugi jaz ali kako srečati sebe. Zoran Pevec v njej dognano poudarja absurdnosti pesniške eksistence, ki jo je mogoče zreducirati na iskanje sebe v ogledalu. Nekak povzetek njegovega razmišljanja je strnjen v naslednjem navedku: »Govorica pesniškega jaza pogosto spomni na personizem, ko pesnik o navadnih stvareh govori z vsakdanjim besediščem, ki pa je z različnimi besednimi in miselnimi igrami vendarle pesniško in se dostikrat spremeni v filozofski razmislek o tem, kako in zakaj smo v tem prostoru in času.«

K občutju protismiselnosti pripomore tudi likovna oprema naslovnice, ki ponuja gotski motiv smrti s krokarjem, meglo, lobanjami in temačnostjo. A pesimizma v zbirki (Ne)obstoj pravzaprav ni. V imanentni obliki je prisotna radost ustvarjanja, ki je pravzaprav sestavljanje že sestavljenega, o čemer spregovori tudi začetek prve pesmi z naslovom Puzzle: »Vsak dan me je več / moje telo so majhni koščki / trdi / a upogljivi // vsakič ko najdem novega / ga potisnem v primerno špranjo.«

Ob zaključku tega zapisa o pesniški zbirki (Ne)obstoj je treba izpostaviti tudi lirično plat pesmi. To je ples, ki poteka med pari v pretakanju, med trditvami in zanikanji, med belino in črkami. In vsaj del tega plesa si mora prilastiti tudi pozorno bralstvo, saj je nova zbirka Aleša Jelenka v tem smislu nespregledljiva.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Aleš Jelenko: (Ne)obstoj

21.01.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

Pekel : Volosov hram in Slovenske Konjice : JSKD OI, 2018

Prve pesmi v knjižni obliki je Aleš Jelenko objavil skupaj s Heleno Zemljič v zbirki Kontejner. V teh pesmih se poigravata z načinom pesnjenja, ki ga je predvsem v svojih zadnjih zbirkah zavzel Tomaž Šalamun. Prevzela sta pesniško obliko dvovrstičnic in gradnjo pesmi v popolnem samemu sebi sledečem nizu.

Prvo samostojno pesniško zbirko je Aleš Jelenko poimenoval Prvinska govorica. Tukaj tako poimenovano šalamunovsko zgradbo pesmi je razgradil in se razplastil k še neslutenim pesniškim izrazom, s čimer se je lahko prepustil tisti osnovni skladenjski maniri, ki pesniku omogoča samosvoje izrazne možnosti. Odlika teh pesmi je v njihovi razpršenosti, ki bralstvu sicer lahko otežuje razbiranje, a tak način pesnjenja nudi osvobajajoč občutek, ki ga nudijo pesniške lepljenke.

Nova pesniška zbirka Aleša Jelenka pa že z naslovom (Ne)obstoj potiska pesniško ustvarjalnost na rob tega početja in na samo mejo izrekanja oziroma zapisovanja. K naslovu je dodana tudi oznaka: Pesmi in tako je podaljšan naslov mogoče prebrati kot (Ne)obstoj pesmi. In tu je tudi srčika. Aleš Jelenko se namreč dosledno in radikalno sprašuje o obstoju oziroma neobstoju pesmi. Pesmi v štiridelni zbirki namreč povezuje le ločenost: ločenost in razcepljenost pesemskih vrstic in ločenost spevnih pomenov, ki se porajajo šele ob ponovnem prebiranju. Prav ločenost ali razprtost namreč prinaša tisto, kar je onkraj ali vsaj zraven izreke. Le pozorno branje teh pesmi namreč omogoča, da se pojavi vsebina oziroma smisel. Pesniku vzorno uspeva združevanje teženj, kot se je na Slovenskem začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v obdobju eksperimentiranja in oddaljevanja od ustaljenih ali kar zapovedanih pesniških oblik. Aleš Jelenko oživlja osnovno stanje pesnika, ko se znajde pred belino nepopisane strani. Ker njegovo izhodišče ni napev, ampak izpis, je soočanje z belino edini ustvarjalni izziv. In začrkuje. Belina nepopisanega lista je pravzaprav polje, ki je pripravljeno za setev. In pesnik nikoli za gotovo ne ve, ali bo njegova setev, ki je izpis, dala sadove, zato hkrati orje in seje, prekopava in sadi. Plodovi lahko obrodijo le pri bralstvu. Napotek k branju njegovih pesmi vsebuje zadnji del pesmi z naslovom Koprenaste oči: »si lahko zamisliš / naoljeno pizdo / in koliko tehta / ko se s / centrifugalno silo / zavrti / na nihilistični osi / kosmati priči smo / krilati psi / frigidni monstrumi / brez namena / trajati / brez namena / teči / če ne verjameš / pojdi na začetek / in (pre)beri / še enkrat«.

Vsebinsko se te pesmi dotikajo prav vseh povezav, ki jih mentalno zaledje in ospredje sodobne govorice in pisave sploh lahko ponudi. In odlika teh pesmi je dejstvo, da vse to obilje možnosti ne zadošča. Bralstvo se namreč mora potruditi, da nakazane možnosti za izraz smisla najde drugje; in seveda v sebi. V zvezi s tem je treba poudariti, da posebej izstopa spogledovanje z angleščino, saj so številni navedki in tudi štirje knjižni deli so označeni v angleščini: Chapter one, Chapter two…

Pesmim je dodana spremna beseda z naslovom Drugi jaz ali kako srečati sebe. Zoran Pevec v njej dognano poudarja absurdnosti pesniške eksistence, ki jo je mogoče zreducirati na iskanje sebe v ogledalu. Nekak povzetek njegovega razmišljanja je strnjen v naslednjem navedku: »Govorica pesniškega jaza pogosto spomni na personizem, ko pesnik o navadnih stvareh govori z vsakdanjim besediščem, ki pa je z različnimi besednimi in miselnimi igrami vendarle pesniško in se dostikrat spremeni v filozofski razmislek o tem, kako in zakaj smo v tem prostoru in času.«

K občutju protismiselnosti pripomore tudi likovna oprema naslovnice, ki ponuja gotski motiv smrti s krokarjem, meglo, lobanjami in temačnostjo. A pesimizma v zbirki (Ne)obstoj pravzaprav ni. V imanentni obliki je prisotna radost ustvarjanja, ki je pravzaprav sestavljanje že sestavljenega, o čemer spregovori tudi začetek prve pesmi z naslovom Puzzle: »Vsak dan me je več / moje telo so majhni koščki / trdi / a upogljivi // vsakič ko najdem novega / ga potisnem v primerno špranjo.«

Ob zaključku tega zapisa o pesniški zbirki (Ne)obstoj je treba izpostaviti tudi lirično plat pesmi. To je ples, ki poteka med pari v pretakanju, med trditvami in zanikanji, med belino in črkami. In vsaj del tega plesa si mora prilastiti tudi pozorno bralstvo, saj je nova zbirka Aleša Jelenka v tem smislu nespregledljiva.


09.07.2018

Roman Rozina: Kolo sreče

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bere: Alenka Resman Langus


09.07.2018

Katja Perat: Mazohistka

Avtorica ocene: Ana Geršak Bereta Bernard Stramič in Alenka Resman Langus


02.07.2018

Svetlana Makarovič: Naj bo poleti

Avtorica ocene Diana Pungeršič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek


02.07.2018

Zahar Prilepin: Samostan

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Ivan Lotrič.


02.07.2018

Edward Foster: Sejanje vetra

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič


02.07.2018

Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek


25.06.2018

Lojzka Špacapan

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše


25.06.2018

Ilich: Brezmejna Slovenija

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Jukić - Umetnost lokostrelstva

Avtor recenziije: Klemen Kordež Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Horvat - Na slepem tiru

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere: Igor Velše


25.06.2018

Kunaver - Pavel Kunaver

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Igor Velše


22.06.2018

Poletna knjiga

Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL


21.06.2018

Manlio Santanelli: Kraljica mati

Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž


18.06.2018

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko


18.06.2018

Klima - Veličastna Nemeza

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Jasna Rodošek


18.06.2018

Valetič: Resnica dreves

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Jure Franko in Jasna Rodošek


11.06.2018

Connie Palmen: Ti si rekel

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Novica Novaković: Podtoni

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Abdulah Sidran: Zakaj tonejo Benetke

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus


11.06.2018

Nužej Tolmajer: Tiha zemlja

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


Stran 100 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov