Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Brežice : Primus, 2018
Po proznem prvencu Brutalci, v katerem nam je avtor Andraž Teršek postregel s številnimi žanri in filozofskimi uvidi, je pred nami še pesniški prvenec avtorja, ki je v javnosti znan zlasti kot pravni filozof, profesor, kolumnist in pisec knjig na temo ustavnega prava. Obsežna zbirka pesmi Razmetanost pozlačenega drobca se spopada z isto tematiko kot njegov prozni prvenec Brutalci, saj na več mestih izpostavlja ugotovitve, da je demokracija le “konceptualna zmeda”, medtem ko so ljudje “sužnji, podložno nabiti na deske nesvobode, ponižanja in nedostojanstva”. V njej nenehno lahko sledimo pozlačenemu drobcu liričnih utrinkov pesmi, ki v sebi nosijo izpovedni moment spoznanja o usodni prepletenosti vsega živega ter umetelnosti postavljanja vedno istih eksistencialnih vprašanj. V zbirki sicer najdemo dokaj borne poizkuse oblikovanja pesmi v neke smiselne celote, forme in celo rime, a se avtor vsakič znova znajde na točki, ko ne zmore usmeriti toka misli in čustev v smeri zastavljenega ekspresivnega pesniškega izraza, ki se bolj kot ne steče v ustaljene tirnice racionalizacije in začaranega kroga čustvene sabotaže. Tako lahko v knjigi poleg filozofsko navdahnjenih fragmentov, inspiriranih z misleci, kot so Sokrat, Platon, Aristotel, Kant in Nietzsche, najdemo tudi osebnoizpovedne in ljubezenske pesmi, ki opisujejo bolečino odpiranja pred drugim, strah pred hrepenenjem in izgubo samonadzora ter upanjem, da v tej medsebojni igri ne izgubiš samega sebe:
“Beseda kamen je postala. / Samonadzor je penast val izpral. / Jaz bi ostal, / a tega nisem zmogel, / le hrepenel sem / in se bal, / da hrepenenje bi me zadušilo. / Zabilo me je v tla, / kot školjko v globini. / Tam zgoraj je nekje nebo / in je gladina, / kjer sta v odnosu zažarela / in se objela, / kot objame noč ugašajoči dan. / Boli in peče in skeli. / Priznam.”
Teršek v svojih pesmih načenja vprašanja pravičnosti, varljive narave družbene moči, imaginarnih statusnih simbolov, praznikov in življenjskih utopij ter jih v pesmi z naslovom Ni dosegljivo združi v misel: “Ne zanima me doseganje. Ali dosežki. Zanima me rast. In padci.”
Svet ni črno-bela dolina solz, temveč mavrica refleksij in nenehnih preizpraševanj stičišč med samim sabo in božjim, med praznino in hrepenenjem po izpolnitvi, med moškim in ženskim polom, nebom in zemljo. V pesmi Nebo je tam, kjer si in me ni pride v zaključku pesmi do nekoliko gnostične ugotovitve: “Jaz ostanem. Vedno ostanem jaz. Sovražim svoje ostajanje. Gledam proti obzorju v nekoč. Slepim se, da te vidim, da si v izmišljeni resnici ti moje nebo. Jaz ostajam na tleh; samo tu lahko iščem svoja nebesa.”
Tu in tam se zgodi, da pesnik odstopi korak stran od prizemljenih želja in ustaljenih pesniških vzorcev ter se prepusti valu inspiracije – tako v pesmi Zgodi se, ki je med najboljšimi v zbirki, iskreno zapiše: “Lahko se zaljubiš v žensko, o kateri ti drugi moški niso / govorili / in si je tvoji prijatelji ne želijo. Na skrivaj. / Lahko. Se zgodi. / Ko bi se le zgodilo. / To bi znalo biti tisto pravo. / Tudi je. / Srh in bitje srca z ojačevalci. / Se mi je zgodilo. / In vem.”
Čeprav pesmi Andraža Terška v zbirki Razmetanost pozlačenega drobca v estetskem merilu ne ponujajo nekega presežka – metaforike in sublimnosti je v njih le za vzorec – pa nudijo vpogled v načine ustvarjanja intelektualca, ki v pesmih gradi svoj prepoznavni ritem. Zgodi se, da občasno z eno nogo zdrsne v brezno, ki ga razpira z vprašanji in nezaključenimi verzi, ter se vsakič znova podaja v bitko, ki že v štartu izniči pojem zmage. Bralcu se na trenutke zazdi, da je avtor bolj vešč pisanja v prozni obliki, vendar pa skozi pesem lažje razvije spontane asociacije in neobremenjene miselne tokove, ki prinesejo marsikateri katarzični uvid tako pesniku kot bralcu.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Brežice : Primus, 2018
Po proznem prvencu Brutalci, v katerem nam je avtor Andraž Teršek postregel s številnimi žanri in filozofskimi uvidi, je pred nami še pesniški prvenec avtorja, ki je v javnosti znan zlasti kot pravni filozof, profesor, kolumnist in pisec knjig na temo ustavnega prava. Obsežna zbirka pesmi Razmetanost pozlačenega drobca se spopada z isto tematiko kot njegov prozni prvenec Brutalci, saj na več mestih izpostavlja ugotovitve, da je demokracija le “konceptualna zmeda”, medtem ko so ljudje “sužnji, podložno nabiti na deske nesvobode, ponižanja in nedostojanstva”. V njej nenehno lahko sledimo pozlačenemu drobcu liričnih utrinkov pesmi, ki v sebi nosijo izpovedni moment spoznanja o usodni prepletenosti vsega živega ter umetelnosti postavljanja vedno istih eksistencialnih vprašanj. V zbirki sicer najdemo dokaj borne poizkuse oblikovanja pesmi v neke smiselne celote, forme in celo rime, a se avtor vsakič znova znajde na točki, ko ne zmore usmeriti toka misli in čustev v smeri zastavljenega ekspresivnega pesniškega izraza, ki se bolj kot ne steče v ustaljene tirnice racionalizacije in začaranega kroga čustvene sabotaže. Tako lahko v knjigi poleg filozofsko navdahnjenih fragmentov, inspiriranih z misleci, kot so Sokrat, Platon, Aristotel, Kant in Nietzsche, najdemo tudi osebnoizpovedne in ljubezenske pesmi, ki opisujejo bolečino odpiranja pred drugim, strah pred hrepenenjem in izgubo samonadzora ter upanjem, da v tej medsebojni igri ne izgubiš samega sebe:
“Beseda kamen je postala. / Samonadzor je penast val izpral. / Jaz bi ostal, / a tega nisem zmogel, / le hrepenel sem / in se bal, / da hrepenenje bi me zadušilo. / Zabilo me je v tla, / kot školjko v globini. / Tam zgoraj je nekje nebo / in je gladina, / kjer sta v odnosu zažarela / in se objela, / kot objame noč ugašajoči dan. / Boli in peče in skeli. / Priznam.”
Teršek v svojih pesmih načenja vprašanja pravičnosti, varljive narave družbene moči, imaginarnih statusnih simbolov, praznikov in življenjskih utopij ter jih v pesmi z naslovom Ni dosegljivo združi v misel: “Ne zanima me doseganje. Ali dosežki. Zanima me rast. In padci.”
Svet ni črno-bela dolina solz, temveč mavrica refleksij in nenehnih preizpraševanj stičišč med samim sabo in božjim, med praznino in hrepenenjem po izpolnitvi, med moškim in ženskim polom, nebom in zemljo. V pesmi Nebo je tam, kjer si in me ni pride v zaključku pesmi do nekoliko gnostične ugotovitve: “Jaz ostanem. Vedno ostanem jaz. Sovražim svoje ostajanje. Gledam proti obzorju v nekoč. Slepim se, da te vidim, da si v izmišljeni resnici ti moje nebo. Jaz ostajam na tleh; samo tu lahko iščem svoja nebesa.”
Tu in tam se zgodi, da pesnik odstopi korak stran od prizemljenih želja in ustaljenih pesniških vzorcev ter se prepusti valu inspiracije – tako v pesmi Zgodi se, ki je med najboljšimi v zbirki, iskreno zapiše: “Lahko se zaljubiš v žensko, o kateri ti drugi moški niso / govorili / in si je tvoji prijatelji ne želijo. Na skrivaj. / Lahko. Se zgodi. / Ko bi se le zgodilo. / To bi znalo biti tisto pravo. / Tudi je. / Srh in bitje srca z ojačevalci. / Se mi je zgodilo. / In vem.”
Čeprav pesmi Andraža Terška v zbirki Razmetanost pozlačenega drobca v estetskem merilu ne ponujajo nekega presežka – metaforike in sublimnosti je v njih le za vzorec – pa nudijo vpogled v načine ustvarjanja intelektualca, ki v pesmih gradi svoj prepoznavni ritem. Zgodi se, da občasno z eno nogo zdrsne v brezno, ki ga razpira z vprašanji in nezaključenimi verzi, ter se vsakič znova podaja v bitko, ki že v štartu izniči pojem zmage. Bralcu se na trenutke zazdi, da je avtor bolj vešč pisanja v prozni obliki, vendar pa skozi pesem lažje razvije spontane asociacije in neobremenjene miselne tokove, ki prinesejo marsikateri katarzični uvid tako pesniku kot bralcu.
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/
Nova sezona ljubljanske Drame je posvečena ljubezni. Začeli so jo na velikem odru z uprizoritvijo drame Saloma Oscarja Wilda v novem prevodu Primoža Viteza in režiji Eduarda Milerja. Naslovno tragično junakinjo je oblikovala Polona Juh, med glavnimi protagonisti so še Igor Samobor kot prerok Johanaan, Gregor Baković kot vladar Herod Antipa in Alojz Svete kot Salomina mati in Herodova žena. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana Oscar Wilde: Saloma Premiera 21. september 2019 Prevajalec Primož Vitez Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Atej Tutta Kostumograf Leo Kulaš Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Avtor videa Atej Tutta Koreografka Maša Kagao Knez Oblikovalka maske Špela Ema Veble Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektor Arko Asistentka kostumografa Lara Kulaš Igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Andraž Harauer/Matic Valič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov