Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andraž Teršek: Razmetanost pozlačenega drobca

04.02.2019

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.

Brežice : Primus, 2018

Po proznem prvencu Brutalci, v katerem nam je avtor Andraž Teršek postregel s številnimi žanri in filozofskimi uvidi, je pred nami še pesniški prvenec avtorja, ki je v javnosti znan zlasti kot pravni filozof, profesor, kolumnist in pisec knjig na temo ustavnega prava. Obsežna zbirka pesmi Razmetanost pozlačenega drobca se spopada z isto tematiko kot njegov prozni prvenec Brutalci, saj na več mestih izpostavlja ugotovitve, da je demokracija le “konceptualna zmeda”, medtem ko so ljudje “sužnji, podložno nabiti na deske nesvobode, ponižanja in nedostojanstva”. V njej nenehno lahko sledimo pozlačenemu drobcu liričnih utrinkov pesmi, ki v sebi nosijo izpovedni moment spoznanja o usodni prepletenosti vsega živega ter umetelnosti postavljanja vedno istih eksistencialnih vprašanj. V zbirki sicer najdemo dokaj borne poizkuse oblikovanja pesmi v neke smiselne celote, forme in celo rime, a se avtor vsakič znova znajde na točki, ko ne zmore usmeriti toka misli in čustev v smeri zastavljenega ekspresivnega pesniškega izraza, ki se bolj kot ne steče v ustaljene tirnice racionalizacije in začaranega kroga čustvene sabotaže. Tako lahko v knjigi poleg filozofsko navdahnjenih fragmentov, inspiriranih z misleci, kot so Sokrat, Platon, Aristotel, Kant in Nietzsche, najdemo tudi osebnoizpovedne in ljubezenske pesmi, ki opisujejo bolečino odpiranja pred drugim, strah pred hrepenenjem in izgubo samonadzora ter upanjem, da v tej medsebojni igri ne izgubiš samega sebe:

“Beseda kamen je postala. / Samonadzor je penast val izpral. / Jaz bi ostal, / a tega nisem zmogel, / le hrepenel sem / in se bal, / da hrepenenje bi me zadušilo. / Zabilo me je v tla, / kot školjko v globini. / Tam zgoraj je nekje nebo / in je gladina, / kjer sta v odnosu zažarela / in se objela, / kot objame noč ugašajoči dan. / Boli in peče in skeli. / Priznam.”

Teršek v svojih pesmih načenja vprašanja pravičnosti, varljive narave družbene moči, imaginarnih statusnih simbolov, praznikov in življenjskih utopij ter jih v pesmi z naslovom Ni dosegljivo združi v misel: “Ne zanima me doseganje. Ali dosežki. Zanima me rast. In padci.”

Svet ni črno-bela dolina solz, temveč mavrica refleksij in nenehnih preizpraševanj stičišč med samim sabo in božjim, med praznino in hrepenenjem po izpolnitvi, med moškim in ženskim polom, nebom in zemljo. V pesmi Nebo je tam, kjer si in me ni pride v zaključku pesmi do nekoliko gnostične ugotovitve: “Jaz ostanem. Vedno ostanem jaz. Sovražim svoje ostajanje. Gledam proti obzorju v nekoč. Slepim se, da te vidim, da si v izmišljeni resnici ti moje nebo. Jaz ostajam na tleh; samo tu lahko iščem svoja nebesa.”

Tu in tam se zgodi, da pesnik odstopi korak stran od prizemljenih želja in ustaljenih pesniških vzorcev ter se prepusti valu inspiracije – tako v pesmi Zgodi se, ki je med najboljšimi v zbirki, iskreno zapiše: “Lahko se zaljubiš v žensko, o kateri ti drugi moški niso / govorili / in si je tvoji prijatelji ne želijo. Na skrivaj. / Lahko. Se zgodi. / Ko bi se le zgodilo. / To bi znalo biti tisto pravo. / Tudi je. / Srh in bitje srca z ojačevalci. / Se mi je zgodilo. / In vem.”

Čeprav pesmi Andraža Terška v zbirki Razmetanost pozlačenega drobca v estetskem merilu ne ponujajo nekega presežka – metaforike in sublimnosti je v njih le za vzorec – pa nudijo vpogled v načine ustvarjanja intelektualca, ki v pesmih gradi svoj prepoznavni ritem. Zgodi se, da občasno z eno nogo zdrsne v brezno, ki ga razpira z vprašanji in nezaključenimi verzi, ter se vsakič znova podaja v bitko, ki že v štartu izniči pojem zmage. Bralcu se na trenutke zazdi, da je avtor bolj vešč pisanja v prozni obliki, vendar pa skozi pesem lažje razvije spontane asociacije in neobremenjene miselne tokove, ki prinesejo marsikateri katarzični uvid tako pesniku kot bralcu.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andraž Teršek: Razmetanost pozlačenega drobca

04.02.2019

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.

Brežice : Primus, 2018

Po proznem prvencu Brutalci, v katerem nam je avtor Andraž Teršek postregel s številnimi žanri in filozofskimi uvidi, je pred nami še pesniški prvenec avtorja, ki je v javnosti znan zlasti kot pravni filozof, profesor, kolumnist in pisec knjig na temo ustavnega prava. Obsežna zbirka pesmi Razmetanost pozlačenega drobca se spopada z isto tematiko kot njegov prozni prvenec Brutalci, saj na več mestih izpostavlja ugotovitve, da je demokracija le “konceptualna zmeda”, medtem ko so ljudje “sužnji, podložno nabiti na deske nesvobode, ponižanja in nedostojanstva”. V njej nenehno lahko sledimo pozlačenemu drobcu liričnih utrinkov pesmi, ki v sebi nosijo izpovedni moment spoznanja o usodni prepletenosti vsega živega ter umetelnosti postavljanja vedno istih eksistencialnih vprašanj. V zbirki sicer najdemo dokaj borne poizkuse oblikovanja pesmi v neke smiselne celote, forme in celo rime, a se avtor vsakič znova znajde na točki, ko ne zmore usmeriti toka misli in čustev v smeri zastavljenega ekspresivnega pesniškega izraza, ki se bolj kot ne steče v ustaljene tirnice racionalizacije in začaranega kroga čustvene sabotaže. Tako lahko v knjigi poleg filozofsko navdahnjenih fragmentov, inspiriranih z misleci, kot so Sokrat, Platon, Aristotel, Kant in Nietzsche, najdemo tudi osebnoizpovedne in ljubezenske pesmi, ki opisujejo bolečino odpiranja pred drugim, strah pred hrepenenjem in izgubo samonadzora ter upanjem, da v tej medsebojni igri ne izgubiš samega sebe:

“Beseda kamen je postala. / Samonadzor je penast val izpral. / Jaz bi ostal, / a tega nisem zmogel, / le hrepenel sem / in se bal, / da hrepenenje bi me zadušilo. / Zabilo me je v tla, / kot školjko v globini. / Tam zgoraj je nekje nebo / in je gladina, / kjer sta v odnosu zažarela / in se objela, / kot objame noč ugašajoči dan. / Boli in peče in skeli. / Priznam.”

Teršek v svojih pesmih načenja vprašanja pravičnosti, varljive narave družbene moči, imaginarnih statusnih simbolov, praznikov in življenjskih utopij ter jih v pesmi z naslovom Ni dosegljivo združi v misel: “Ne zanima me doseganje. Ali dosežki. Zanima me rast. In padci.”

Svet ni črno-bela dolina solz, temveč mavrica refleksij in nenehnih preizpraševanj stičišč med samim sabo in božjim, med praznino in hrepenenjem po izpolnitvi, med moškim in ženskim polom, nebom in zemljo. V pesmi Nebo je tam, kjer si in me ni pride v zaključku pesmi do nekoliko gnostične ugotovitve: “Jaz ostanem. Vedno ostanem jaz. Sovražim svoje ostajanje. Gledam proti obzorju v nekoč. Slepim se, da te vidim, da si v izmišljeni resnici ti moje nebo. Jaz ostajam na tleh; samo tu lahko iščem svoja nebesa.”

Tu in tam se zgodi, da pesnik odstopi korak stran od prizemljenih želja in ustaljenih pesniških vzorcev ter se prepusti valu inspiracije – tako v pesmi Zgodi se, ki je med najboljšimi v zbirki, iskreno zapiše: “Lahko se zaljubiš v žensko, o kateri ti drugi moški niso / govorili / in si je tvoji prijatelji ne želijo. Na skrivaj. / Lahko. Se zgodi. / Ko bi se le zgodilo. / To bi znalo biti tisto pravo. / Tudi je. / Srh in bitje srca z ojačevalci. / Se mi je zgodilo. / In vem.”

Čeprav pesmi Andraža Terška v zbirki Razmetanost pozlačenega drobca v estetskem merilu ne ponujajo nekega presežka – metaforike in sublimnosti je v njih le za vzorec – pa nudijo vpogled v načine ustvarjanja intelektualca, ki v pesmih gradi svoj prepoznavni ritem. Zgodi se, da občasno z eno nogo zdrsne v brezno, ki ga razpira z vprašanji in nezaključenimi verzi, ter se vsakič znova podaja v bitko, ki že v štartu izniči pojem zmage. Bralcu se na trenutke zazdi, da je avtor bolj vešč pisanja v prozni obliki, vendar pa skozi pesem lažje razvije spontane asociacije in neobremenjene miselne tokove, ki prinesejo marsikateri katarzični uvid tako pesniku kot bralcu.


14.05.2019

Zgodovina ljubezni

Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.


13.05.2019

De facto (pojdi s seboj)

Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber


13.05.2019

Ottó Tolnai: Kratki rezi

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.


13.05.2019

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


13.05.2019

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


13.05.2019

Miha Avanzo: Rorschach

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


07.05.2019

Stoletje sanj: Dokumentarec o življenju izumitelja Petra Florjančiča

Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.


06.05.2019

Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Andrej Tomažin: Izhodišča

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Dušan Merc: Slepe miši

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Josef Škvorecký: Strahopetci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


30.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


30.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus


29.04.2019

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Igor Velše.


29.04.2019

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.


29.04.2019

Kaja Teržan: Krog

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Bandelj: Nebo je prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


27.04.2019

Arthur Miller: Lov na čarovnice

Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc


Stran 88 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov