Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018
Jurij Hudolin se zlasti v zadnjih letih poleg poezije intenzivno posveča tudi pisanju romanov. Obe avtorjevi govorici se na nek način medsebojno oplajata – v prozi lahko opazujemo svojsko poetizacijo oz. stilizacijo jezika, v poeziji pa pogosto uveljavitev pripovedne logike –, a tokrat se zdi povezava med opusoma še nekoliko tesnejša, saj drugi del naslova obravnavane zbirke Rosenmind spomni na avtorjev roman Ingrid Rosenfeld o strastni ljubiteljici literature in učiteljici slovenščine, ki je nekakšen ljubeč svetniški lik, a brez prave sreče v partnerskem življenju. Asociacija se ob branju zbirke izkaže vse prej kot naključna, saj lahko podobno kot pri romaneskni junakinji tudi pri naslovnem lirskem subjektu Pudaku Rosenmindu oz. predvsem pri Rosenmindu, kadar se lirski subjekt razcepi, opazujemo stremljenje k ljubezni in dobremu ter svojevrstno brezkompromisno zavezanost umetnosti ali še bolje svobodi, ki jo ta prinaša. Njegovo nenavadno ime Pudak samo po sebi opozarja, da gre za posebneža, nekoga, ki živi in motri življenje drugače od večine in ki je hkrati zaradi svoje nekonvencionalnosti tudi lahka tarča posmeha, poniževanja. Izkaže se, da imamo opravka z nekakšnim kritičnim dvornim norčkom, ki se v naš svet umešča z veliko težavo: »Pudak: šantaš, stopicljaš, tekaš, / nikoli se ne ujameš.«
Čeprav z vpeljavo novega lirskega govorca avtor nemara najradikalneje doslej prenavlja svoj pesniški postopek, gre vendarle za prepoznavno hudolinovsko zbirko. Z njo perpetuira uporniško držo, ki je značilna za pretežni del njegovega pesniškega opusa; z zadnjima zbirkama Čakanje revolucije in modrosti (2013) in Prištinski dnevnik (2015) pa bi lahko celo tvorila nekakšno trilogijo svojske družbenokritične, protestne poezije. Če so v Čakanju revolucije in modrosti zbrane pesmi, ki premišljujejo o zlu skozi zgodovinsko prizmo, in če se je v Prištinski dnevnik vpisala izkušnja bivanja v kosovski prestolnici, je zbirka Pudak in Rosenmind zopet umeščena v aktualno domačo »blatno vrtačo« in ostro, tudi ikonoklastično našpičena v tukajšnjo stvarnost – v oblast kot prevladujoče in uničujoče ljudsko lakajstvo, eksistenčno in eksistencialno prestrašenost oz. v korporativni daj-damski okvir bivanja ali t. i. »trgovsko vlačugarstvo«, kot ga pesnik rad imenuje. V pesmih prevladuje značilna izrazita subjektova etična, skorajda moralistična drža, ki na eni strani brani temeljne humane vrednote, kot so milina, ljubezen, zaupanje, spoštovanje, na drugi strani pa s strastjo osebno vpletenega in slikovitostjo in silovitostjo upornika razgrinja delovanje tukajšnjega vulgarnega sveta, polnega hinavščine, zavisti, hudobije in povampirjenih odnosov. Pri tem pesem praviloma vodi močno zavedanje o nejasni in tanki ločnici med dobrim in zlom oziroma o njunem sobivanju.
Zavzetost, s katero se ta poezija loteva demontaže stanja, je domala brechtovska. Odkrito svari pred najrazličnejšimi oblikami aktualnih fašizmov, nacizmov, absolutizmov … še najbolj je pikra do totalitarizma kapitala, malomeščanske uniformiranosti in prevlade neumnosti. Pojave in stvari odkrito imenuje s pravim imenom, kot ugotavlja tudi Ivo Svetina v spremni besedi. Tako rekoč docela in zavestno se zavoljo komunikativnosti in prenosa humanega sporočila izogiba hermetičnosti, vendar tudi klišeju. Nehumanim razmeram ustrezno je pogosta bestialna metaforika, sicer pa prevladuje pamfletističen slog, ki se občasno namerno spogleduje celo s plakatnostjo. Pesmi pogosto delujejo kot navodila oziroma svarila za življenje mlajšim, otroku, kot natančna, slikovita postavitev bolezenske diagnoze, a tudi kot intimna tragična izpoved. Hkrati je to tudi poezija razbohotene pesniške imaginacije in dikcije, ki se suklja od bolj neposredno in tudi bombastično izraženih misli prek rahločutnih momentov vse do jezikovne igre: »Taborišče! Taborišče! Taborišče! / Tabor. Tabor. Tabor. / Išče. Išče. Išče.« V verzih je čutiti posebno naelektrenost in dinamiko.
Pudak Rosenmind se kot razcepljena osebnost večkrat znajde v razmeroma ostrem dialogu s seboj. Samega sebe in bralca izziva z najbolj skrajnimi, nizkimi točkami človekovega bivanja. Hkrati je naivnež in realist, ratio in emocija, akcija in reakcija, v samoironični drži pa nekakšen pesniški Don Kihot. Množitev lirskega jaza ni le pripomoček za ponazoritev tudi nasprotujočih si silnic znotraj in zunaj posameznika, temveč predvsem bližnjica k samozavestnejšemu pesniškemu nastopu. S Pudakom Rosenmindom Jurij Hudolin kakor da še pristneje, bolj vehementno in ognjevito kot doslej uresničuje zastavljeno odrešeniško in samoodrešeniško vlogo pesnika. A ga, prepuščenega na milost in nemilost le papirnatim uporom in fokusiranemu striženju ovac, brez prizanašanja tudi ironizira in razgalja v njegovi realni družbeni nemoči. Sklepni verzi tudi te zbirke so utopični, kot je pač v tem distopičnem svetu utopična pozicija Pudaka Rosenminda, občutljivega posameznika, nekonformista.
Pudak in Rosemind je torej zbirka, ki bi jo lahko postavili v ozek predalček protestne poezije, a se ravno zaradi posebne vrste vehemence, ki gladko pomete tudi z lastno pesniško samovšečnostjo in vzvišeno držo, precej uspešno odmika od enorazsežnosti, v katero vsaj na videz namerno nenehno drsi. Presežek te zbirke se tako praviloma zgodi v dinamiki, ki jo v pesmih ustvari napetost med domala razbijaškim in razbojniškim tonom in usodnostjo, zaresnostjo vsebine.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018
Jurij Hudolin se zlasti v zadnjih letih poleg poezije intenzivno posveča tudi pisanju romanov. Obe avtorjevi govorici se na nek način medsebojno oplajata – v prozi lahko opazujemo svojsko poetizacijo oz. stilizacijo jezika, v poeziji pa pogosto uveljavitev pripovedne logike –, a tokrat se zdi povezava med opusoma še nekoliko tesnejša, saj drugi del naslova obravnavane zbirke Rosenmind spomni na avtorjev roman Ingrid Rosenfeld o strastni ljubiteljici literature in učiteljici slovenščine, ki je nekakšen ljubeč svetniški lik, a brez prave sreče v partnerskem življenju. Asociacija se ob branju zbirke izkaže vse prej kot naključna, saj lahko podobno kot pri romaneskni junakinji tudi pri naslovnem lirskem subjektu Pudaku Rosenmindu oz. predvsem pri Rosenmindu, kadar se lirski subjekt razcepi, opazujemo stremljenje k ljubezni in dobremu ter svojevrstno brezkompromisno zavezanost umetnosti ali še bolje svobodi, ki jo ta prinaša. Njegovo nenavadno ime Pudak samo po sebi opozarja, da gre za posebneža, nekoga, ki živi in motri življenje drugače od večine in ki je hkrati zaradi svoje nekonvencionalnosti tudi lahka tarča posmeha, poniževanja. Izkaže se, da imamo opravka z nekakšnim kritičnim dvornim norčkom, ki se v naš svet umešča z veliko težavo: »Pudak: šantaš, stopicljaš, tekaš, / nikoli se ne ujameš.«
Čeprav z vpeljavo novega lirskega govorca avtor nemara najradikalneje doslej prenavlja svoj pesniški postopek, gre vendarle za prepoznavno hudolinovsko zbirko. Z njo perpetuira uporniško držo, ki je značilna za pretežni del njegovega pesniškega opusa; z zadnjima zbirkama Čakanje revolucije in modrosti (2013) in Prištinski dnevnik (2015) pa bi lahko celo tvorila nekakšno trilogijo svojske družbenokritične, protestne poezije. Če so v Čakanju revolucije in modrosti zbrane pesmi, ki premišljujejo o zlu skozi zgodovinsko prizmo, in če se je v Prištinski dnevnik vpisala izkušnja bivanja v kosovski prestolnici, je zbirka Pudak in Rosenmind zopet umeščena v aktualno domačo »blatno vrtačo« in ostro, tudi ikonoklastično našpičena v tukajšnjo stvarnost – v oblast kot prevladujoče in uničujoče ljudsko lakajstvo, eksistenčno in eksistencialno prestrašenost oz. v korporativni daj-damski okvir bivanja ali t. i. »trgovsko vlačugarstvo«, kot ga pesnik rad imenuje. V pesmih prevladuje značilna izrazita subjektova etična, skorajda moralistična drža, ki na eni strani brani temeljne humane vrednote, kot so milina, ljubezen, zaupanje, spoštovanje, na drugi strani pa s strastjo osebno vpletenega in slikovitostjo in silovitostjo upornika razgrinja delovanje tukajšnjega vulgarnega sveta, polnega hinavščine, zavisti, hudobije in povampirjenih odnosov. Pri tem pesem praviloma vodi močno zavedanje o nejasni in tanki ločnici med dobrim in zlom oziroma o njunem sobivanju.
Zavzetost, s katero se ta poezija loteva demontaže stanja, je domala brechtovska. Odkrito svari pred najrazličnejšimi oblikami aktualnih fašizmov, nacizmov, absolutizmov … še najbolj je pikra do totalitarizma kapitala, malomeščanske uniformiranosti in prevlade neumnosti. Pojave in stvari odkrito imenuje s pravim imenom, kot ugotavlja tudi Ivo Svetina v spremni besedi. Tako rekoč docela in zavestno se zavoljo komunikativnosti in prenosa humanega sporočila izogiba hermetičnosti, vendar tudi klišeju. Nehumanim razmeram ustrezno je pogosta bestialna metaforika, sicer pa prevladuje pamfletističen slog, ki se občasno namerno spogleduje celo s plakatnostjo. Pesmi pogosto delujejo kot navodila oziroma svarila za življenje mlajšim, otroku, kot natančna, slikovita postavitev bolezenske diagnoze, a tudi kot intimna tragična izpoved. Hkrati je to tudi poezija razbohotene pesniške imaginacije in dikcije, ki se suklja od bolj neposredno in tudi bombastično izraženih misli prek rahločutnih momentov vse do jezikovne igre: »Taborišče! Taborišče! Taborišče! / Tabor. Tabor. Tabor. / Išče. Išče. Išče.« V verzih je čutiti posebno naelektrenost in dinamiko.
Pudak Rosenmind se kot razcepljena osebnost večkrat znajde v razmeroma ostrem dialogu s seboj. Samega sebe in bralca izziva z najbolj skrajnimi, nizkimi točkami človekovega bivanja. Hkrati je naivnež in realist, ratio in emocija, akcija in reakcija, v samoironični drži pa nekakšen pesniški Don Kihot. Množitev lirskega jaza ni le pripomoček za ponazoritev tudi nasprotujočih si silnic znotraj in zunaj posameznika, temveč predvsem bližnjica k samozavestnejšemu pesniškemu nastopu. S Pudakom Rosenmindom Jurij Hudolin kakor da še pristneje, bolj vehementno in ognjevito kot doslej uresničuje zastavljeno odrešeniško in samoodrešeniško vlogo pesnika. A ga, prepuščenega na milost in nemilost le papirnatim uporom in fokusiranemu striženju ovac, brez prizanašanja tudi ironizira in razgalja v njegovi realni družbeni nemoči. Sklepni verzi tudi te zbirke so utopični, kot je pač v tem distopičnem svetu utopična pozicija Pudaka Rosenminda, občutljivega posameznika, nekonformista.
Pudak in Rosemind je torej zbirka, ki bi jo lahko postavili v ozek predalček protestne poezije, a se ravno zaradi posebne vrste vehemence, ki gladko pomete tudi z lastno pesniško samovšečnostjo in vzvišeno držo, precej uspešno odmika od enorazsežnosti, v katero vsaj na videz namerno nenehno drsi. Presežek te zbirke se tako praviloma zgodi v dinamiki, ki jo v pesmih ustvari napetost med domala razbijaškim in razbojniškim tonom in usodnostjo, zaresnostjo vsebine.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman
Neveljaven email naslov