Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018
Jurij Hudolin se zlasti v zadnjih letih poleg poezije intenzivno posveča tudi pisanju romanov. Obe avtorjevi govorici se na nek način medsebojno oplajata – v prozi lahko opazujemo svojsko poetizacijo oz. stilizacijo jezika, v poeziji pa pogosto uveljavitev pripovedne logike –, a tokrat se zdi povezava med opusoma še nekoliko tesnejša, saj drugi del naslova obravnavane zbirke Rosenmind spomni na avtorjev roman Ingrid Rosenfeld o strastni ljubiteljici literature in učiteljici slovenščine, ki je nekakšen ljubeč svetniški lik, a brez prave sreče v partnerskem življenju. Asociacija se ob branju zbirke izkaže vse prej kot naključna, saj lahko podobno kot pri romaneskni junakinji tudi pri naslovnem lirskem subjektu Pudaku Rosenmindu oz. predvsem pri Rosenmindu, kadar se lirski subjekt razcepi, opazujemo stremljenje k ljubezni in dobremu ter svojevrstno brezkompromisno zavezanost umetnosti ali še bolje svobodi, ki jo ta prinaša. Njegovo nenavadno ime Pudak samo po sebi opozarja, da gre za posebneža, nekoga, ki živi in motri življenje drugače od večine in ki je hkrati zaradi svoje nekonvencionalnosti tudi lahka tarča posmeha, poniževanja. Izkaže se, da imamo opravka z nekakšnim kritičnim dvornim norčkom, ki se v naš svet umešča z veliko težavo: »Pudak: šantaš, stopicljaš, tekaš, / nikoli se ne ujameš.«
Čeprav z vpeljavo novega lirskega govorca avtor nemara najradikalneje doslej prenavlja svoj pesniški postopek, gre vendarle za prepoznavno hudolinovsko zbirko. Z njo perpetuira uporniško držo, ki je značilna za pretežni del njegovega pesniškega opusa; z zadnjima zbirkama Čakanje revolucije in modrosti (2013) in Prištinski dnevnik (2015) pa bi lahko celo tvorila nekakšno trilogijo svojske družbenokritične, protestne poezije. Če so v Čakanju revolucije in modrosti zbrane pesmi, ki premišljujejo o zlu skozi zgodovinsko prizmo, in če se je v Prištinski dnevnik vpisala izkušnja bivanja v kosovski prestolnici, je zbirka Pudak in Rosenmind zopet umeščena v aktualno domačo »blatno vrtačo« in ostro, tudi ikonoklastično našpičena v tukajšnjo stvarnost – v oblast kot prevladujoče in uničujoče ljudsko lakajstvo, eksistenčno in eksistencialno prestrašenost oz. v korporativni daj-damski okvir bivanja ali t. i. »trgovsko vlačugarstvo«, kot ga pesnik rad imenuje. V pesmih prevladuje značilna izrazita subjektova etična, skorajda moralistična drža, ki na eni strani brani temeljne humane vrednote, kot so milina, ljubezen, zaupanje, spoštovanje, na drugi strani pa s strastjo osebno vpletenega in slikovitostjo in silovitostjo upornika razgrinja delovanje tukajšnjega vulgarnega sveta, polnega hinavščine, zavisti, hudobije in povampirjenih odnosov. Pri tem pesem praviloma vodi močno zavedanje o nejasni in tanki ločnici med dobrim in zlom oziroma o njunem sobivanju.
Zavzetost, s katero se ta poezija loteva demontaže stanja, je domala brechtovska. Odkrito svari pred najrazličnejšimi oblikami aktualnih fašizmov, nacizmov, absolutizmov … še najbolj je pikra do totalitarizma kapitala, malomeščanske uniformiranosti in prevlade neumnosti. Pojave in stvari odkrito imenuje s pravim imenom, kot ugotavlja tudi Ivo Svetina v spremni besedi. Tako rekoč docela in zavestno se zavoljo komunikativnosti in prenosa humanega sporočila izogiba hermetičnosti, vendar tudi klišeju. Nehumanim razmeram ustrezno je pogosta bestialna metaforika, sicer pa prevladuje pamfletističen slog, ki se občasno namerno spogleduje celo s plakatnostjo. Pesmi pogosto delujejo kot navodila oziroma svarila za življenje mlajšim, otroku, kot natančna, slikovita postavitev bolezenske diagnoze, a tudi kot intimna tragična izpoved. Hkrati je to tudi poezija razbohotene pesniške imaginacije in dikcije, ki se suklja od bolj neposredno in tudi bombastično izraženih misli prek rahločutnih momentov vse do jezikovne igre: »Taborišče! Taborišče! Taborišče! / Tabor. Tabor. Tabor. / Išče. Išče. Išče.« V verzih je čutiti posebno naelektrenost in dinamiko.
Pudak Rosenmind se kot razcepljena osebnost večkrat znajde v razmeroma ostrem dialogu s seboj. Samega sebe in bralca izziva z najbolj skrajnimi, nizkimi točkami človekovega bivanja. Hkrati je naivnež in realist, ratio in emocija, akcija in reakcija, v samoironični drži pa nekakšen pesniški Don Kihot. Množitev lirskega jaza ni le pripomoček za ponazoritev tudi nasprotujočih si silnic znotraj in zunaj posameznika, temveč predvsem bližnjica k samozavestnejšemu pesniškemu nastopu. S Pudakom Rosenmindom Jurij Hudolin kakor da še pristneje, bolj vehementno in ognjevito kot doslej uresničuje zastavljeno odrešeniško in samoodrešeniško vlogo pesnika. A ga, prepuščenega na milost in nemilost le papirnatim uporom in fokusiranemu striženju ovac, brez prizanašanja tudi ironizira in razgalja v njegovi realni družbeni nemoči. Sklepni verzi tudi te zbirke so utopični, kot je pač v tem distopičnem svetu utopična pozicija Pudaka Rosenminda, občutljivega posameznika, nekonformista.
Pudak in Rosemind je torej zbirka, ki bi jo lahko postavili v ozek predalček protestne poezije, a se ravno zaradi posebne vrste vehemence, ki gladko pomete tudi z lastno pesniško samovšečnostjo in vzvišeno držo, precej uspešno odmika od enorazsežnosti, v katero vsaj na videz namerno nenehno drsi. Presežek te zbirke se tako praviloma zgodi v dinamiki, ki jo v pesmih ustvari napetost med domala razbijaškim in razbojniškim tonom in usodnostjo, zaresnostjo vsebine.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2018
Jurij Hudolin se zlasti v zadnjih letih poleg poezije intenzivno posveča tudi pisanju romanov. Obe avtorjevi govorici se na nek način medsebojno oplajata – v prozi lahko opazujemo svojsko poetizacijo oz. stilizacijo jezika, v poeziji pa pogosto uveljavitev pripovedne logike –, a tokrat se zdi povezava med opusoma še nekoliko tesnejša, saj drugi del naslova obravnavane zbirke Rosenmind spomni na avtorjev roman Ingrid Rosenfeld o strastni ljubiteljici literature in učiteljici slovenščine, ki je nekakšen ljubeč svetniški lik, a brez prave sreče v partnerskem življenju. Asociacija se ob branju zbirke izkaže vse prej kot naključna, saj lahko podobno kot pri romaneskni junakinji tudi pri naslovnem lirskem subjektu Pudaku Rosenmindu oz. predvsem pri Rosenmindu, kadar se lirski subjekt razcepi, opazujemo stremljenje k ljubezni in dobremu ter svojevrstno brezkompromisno zavezanost umetnosti ali še bolje svobodi, ki jo ta prinaša. Njegovo nenavadno ime Pudak samo po sebi opozarja, da gre za posebneža, nekoga, ki živi in motri življenje drugače od večine in ki je hkrati zaradi svoje nekonvencionalnosti tudi lahka tarča posmeha, poniževanja. Izkaže se, da imamo opravka z nekakšnim kritičnim dvornim norčkom, ki se v naš svet umešča z veliko težavo: »Pudak: šantaš, stopicljaš, tekaš, / nikoli se ne ujameš.«
Čeprav z vpeljavo novega lirskega govorca avtor nemara najradikalneje doslej prenavlja svoj pesniški postopek, gre vendarle za prepoznavno hudolinovsko zbirko. Z njo perpetuira uporniško držo, ki je značilna za pretežni del njegovega pesniškega opusa; z zadnjima zbirkama Čakanje revolucije in modrosti (2013) in Prištinski dnevnik (2015) pa bi lahko celo tvorila nekakšno trilogijo svojske družbenokritične, protestne poezije. Če so v Čakanju revolucije in modrosti zbrane pesmi, ki premišljujejo o zlu skozi zgodovinsko prizmo, in če se je v Prištinski dnevnik vpisala izkušnja bivanja v kosovski prestolnici, je zbirka Pudak in Rosenmind zopet umeščena v aktualno domačo »blatno vrtačo« in ostro, tudi ikonoklastično našpičena v tukajšnjo stvarnost – v oblast kot prevladujoče in uničujoče ljudsko lakajstvo, eksistenčno in eksistencialno prestrašenost oz. v korporativni daj-damski okvir bivanja ali t. i. »trgovsko vlačugarstvo«, kot ga pesnik rad imenuje. V pesmih prevladuje značilna izrazita subjektova etična, skorajda moralistična drža, ki na eni strani brani temeljne humane vrednote, kot so milina, ljubezen, zaupanje, spoštovanje, na drugi strani pa s strastjo osebno vpletenega in slikovitostjo in silovitostjo upornika razgrinja delovanje tukajšnjega vulgarnega sveta, polnega hinavščine, zavisti, hudobije in povampirjenih odnosov. Pri tem pesem praviloma vodi močno zavedanje o nejasni in tanki ločnici med dobrim in zlom oziroma o njunem sobivanju.
Zavzetost, s katero se ta poezija loteva demontaže stanja, je domala brechtovska. Odkrito svari pred najrazličnejšimi oblikami aktualnih fašizmov, nacizmov, absolutizmov … še najbolj je pikra do totalitarizma kapitala, malomeščanske uniformiranosti in prevlade neumnosti. Pojave in stvari odkrito imenuje s pravim imenom, kot ugotavlja tudi Ivo Svetina v spremni besedi. Tako rekoč docela in zavestno se zavoljo komunikativnosti in prenosa humanega sporočila izogiba hermetičnosti, vendar tudi klišeju. Nehumanim razmeram ustrezno je pogosta bestialna metaforika, sicer pa prevladuje pamfletističen slog, ki se občasno namerno spogleduje celo s plakatnostjo. Pesmi pogosto delujejo kot navodila oziroma svarila za življenje mlajšim, otroku, kot natančna, slikovita postavitev bolezenske diagnoze, a tudi kot intimna tragična izpoved. Hkrati je to tudi poezija razbohotene pesniške imaginacije in dikcije, ki se suklja od bolj neposredno in tudi bombastično izraženih misli prek rahločutnih momentov vse do jezikovne igre: »Taborišče! Taborišče! Taborišče! / Tabor. Tabor. Tabor. / Išče. Išče. Išče.« V verzih je čutiti posebno naelektrenost in dinamiko.
Pudak Rosenmind se kot razcepljena osebnost večkrat znajde v razmeroma ostrem dialogu s seboj. Samega sebe in bralca izziva z najbolj skrajnimi, nizkimi točkami človekovega bivanja. Hkrati je naivnež in realist, ratio in emocija, akcija in reakcija, v samoironični drži pa nekakšen pesniški Don Kihot. Množitev lirskega jaza ni le pripomoček za ponazoritev tudi nasprotujočih si silnic znotraj in zunaj posameznika, temveč predvsem bližnjica k samozavestnejšemu pesniškemu nastopu. S Pudakom Rosenmindom Jurij Hudolin kakor da še pristneje, bolj vehementno in ognjevito kot doslej uresničuje zastavljeno odrešeniško in samoodrešeniško vlogo pesnika. A ga, prepuščenega na milost in nemilost le papirnatim uporom in fokusiranemu striženju ovac, brez prizanašanja tudi ironizira in razgalja v njegovi realni družbeni nemoči. Sklepni verzi tudi te zbirke so utopični, kot je pač v tem distopičnem svetu utopična pozicija Pudaka Rosenminda, občutljivega posameznika, nekonformista.
Pudak in Rosemind je torej zbirka, ki bi jo lahko postavili v ozek predalček protestne poezije, a se ravno zaradi posebne vrste vehemence, ki gladko pomete tudi z lastno pesniško samovšečnostjo in vzvišeno držo, precej uspešno odmika od enorazsežnosti, v katero vsaj na videz namerno nenehno drsi. Presežek te zbirke se tako praviloma zgodi v dinamiki, ki jo v pesmih ustvari napetost med domala razbijaškim in razbojniškim tonom in usodnostjo, zaresnostjo vsebine.
Mestno gledališče ljubljansko Ivan Cankar: Za narodov blagor 1901 Komedija Premiera 9. januar 2020 Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Koreografka Sinja Ožbolt Lektorica Maja Cerar Avtor glasbe in glasbeni opremljevalec Vanja Novak Korepetitorka Ana Erčulj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Bernarda Oman, Ajda Smrekar, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Tanja Ribič, Matic Lukšič, Jaka Lah, Jernej Gašperin, Boris Kerč, Gaber K. Trseglav, Anja Möderndorfer, Petra Peček, Veronika Valdes / Neža Blažič, Aja Zupanec Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili eno zgodnejših del Ivana Cankarja, komedijo Za narodov blagor; napisal jo je leta 1901 na Dunaju in jo imenoval satirična farsa; kot pravi režiser Matjaža Zupančič, Cankar »tukaj napada, kritizira, smeši vse po vrsti – vse tiste, ki za velikimi besedami o narodu, narodovih blagrih, skrivajo popolnoma zasebne, pritlehne interese. Ena ključnih replik v igri je 'Danes ne rabimo značajnosti, rabimo kapital.'« Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/za-narodov-blagor/
Polsestra je nov celovečerec Damjana Kozoleta, enega od mednarodno najuspešnejših in najbolj produktivnih domačih režiserjev. Zaplet filma je preprost: polsestri iz Izole, starejša frizerka Irena in novopečena podiplomska študentka Neža (igrata ju Urša Menart in Liza Marijina) se po sili razmer znajdeta v najetem stanovanjcu v Ljubljani. Zdi se, da z izjemo očeta Silva (igra ga Peter Musevski) ter vzajemno nenaklonjenega odnosa nimata veliko skupnega, a to je le temelj bolj univerzalne zgodbe. O filmu se pogovarjata novinar Urban Tarman in filmski kritik Denis Valič.
Urednik, novinar, publicist in pisatelj Stieg Larsson je svetovno zaslovel z »Milenijsko trilogijo« kriminalnih romanov, vendar uspeha svojega dela, krone svojega življenjskega opusa, ni dočakal; pri petdesetih letih ga je pokončal infarkt. Njegovo ime je postalo sinonim za verjetno višek podžanra mračnih, angažiranih kriminalk, ki jih poznamo pod nazivom »nordijski noir«. Larssonov dokumentarni portret je režiral Henrik Georgsson, ki je pred tem kot soavtor sodeloval pri televizijskih serijah istega žanra Most in Wallander, in tukaj tako rekoč obrne perspektivo. Osnovna teza dokumentarca je namreč, da je glavna dediščina Larssonovega življenja pravzaprav drugje, v njegovem strastnem delu preiskovalnega novinarja in sourednika revije Expo, v obsesivnem zbiranju podatkov, spremljanju in razkrivanju skrajnodesničarskih in neonacističnih gibanj na Švedskem. Skozi spretno dramaturško nizanje arhivskih epizod kaže, da je bil pretežni del njegovega življenja enako napet kot v detektivkah. Z izpostavljanjem njegovega poguma, predanega terenskega dela, zagnanosti, natančenga zbiranja podatkov in mapiranja povezav, nepopustljivosti, deloholične vztrajnosti in iznajdljivosti je pravzaprav romantično posvetilo nekim bolj ali manj preteklim novinarskim časom. Dokumentarec Stieg Larsson: Mož, ki se je igral z ognjem kot celota pusti televizijski vtis, pri čemer se zanaša na predvidljivo kombinacijo arhivskih posnetkov, govorečih glav nekdanjih sodelavcev in nekaj malega zaigranih rekonstrukcij. Pri tem film, ponekod tudi tehnično okorno, spodobno poustvari duha časa preteklih desetletij, ne izpostavlja pa dejstva, da je bil sam Larsson na začetku kariere politični aktivist in levičarski skrajnež, ki je inštruiral marksistične gverilce v Eritreji ... Portret je najbolj ganljiv in introspektiven v prikazu Larssonovega otroštva, v katerem je bilo že posajeno seme poznejših romanov, ki jim morda posveti petino časa; ostale primerjave z njegovim življenjem, razen določenih neposrednih namigov, pa so večinoma prepuščene gledalcu. Larsson ostaja tudi po tem filmu neznani znanec. Veliko je novih informacij, vendar se vse zdi – vsaj ljubiteljem njegovih kriminalk – nekako domače. Očitno pa so imeli avtorji na razpolago še veliko več materiala, saj so lani film razširili v dokumentarno miniserijo.
Najnovejši dodatek v kanon vojnega filma je 1917, velikopotezni in hkrati intimni projekt britanskega režiserja Sama Mendesa, čigar dedek se je bojeval v jarkih prve svetovne vojne. Podobno kot Dunkirk Christopherja Nolana je tudi 1917 v prvi vrsti osupljiv tehnični dosežek: čeprav ga direktor fotografije Roger Deakins ni posnel v enem samem kadru, je montaža Leeja Smitha skrbno prekrila vse reze in ustvarila vtis vročične kontinuitete in usodnosti odtekajočih minut. Prav ta skrajna estetiziranost in umetniška senzibiliteta filma pa sta v disonanci s klasičnim pacifističnim sporočilom vojnih filmov. Ali lahko zgodba o krvoločnosti in nesmiselnosti vojne morije zares podčrta svojo poanto, če to počne na presunljivo lep način? Nočni prizori zbombardirane vasi Écoust, ki migota v tehniki chiaroscura, skoraj spominjajo na klasično umetnost. 1917 svoje protivojno sporočilo seveda podkrepi s kupi napihnjenih, razpadajočih trupel, a ta trupla razporedi v premišljene kompozicije na razritih poljih; na trenutke se nevarno približa t. i. „pornografiji mizerije“, v kateri blesti denimo nadaljevanka Deklina zgodba. Bolj kot kolektiv Mendesa zanima osebni pogum na preizkušnji – a prav s tem poudarkom na individualnem se rahlo zabriše širša slika krvavega konflikta, v katerem je na milijone mož padlo zaradi arbitrarnih linij v pesku. Na ravni zgodbe je pred nami linearna, za ta žanr precej konvencionalna pripoved: dva golobrada, rosno mlada britanska vojaka Blake in Schofield morata sosednjemu bataljonu še pred naslednjim jutrom dostaviti generalov preklic napada. Vse druge linije komunikacije so bile prerezane in če jima ne uspe, bo 1600 mož, vključno z Blakeovim bratom, zakorakalo v past nemške vojske. Podobno kot v Dunkirku tudi tukaj nimamo opravka z visokoletečimi koncepti junaštva in pravičnosti, le z utrujenimi, blatnimi pešaki, ki skušajo preživeti do naslednjega jutra. Schofield je, kot izvemo, že v eni od prejšnjih bitk dobil medaljo za pogum, a jo je z nekim Francozom zamenjal za buteljko vina, „ker je bil žejen“. Mendes je za film rekrutiral cel kup znanih igralcev: Colin Firth je general Erinmore, Benedict Cumberbatch polkovnik MacKenzie, pojavita se tudi Mark Strong in Richard Madden. Vsak od njih dobi samo kratek prizor ali dva; kamera si ne dovoli bližnjih posnetkov njihovih obrazov in s tem gledalca ohranja na varni čustveni razdalji. Čeprav avtorski film praviloma vedno enačimo z njegovim scenaristom in režiserjem, je vsaj polovico zaslug za presežnost projekta 1917 treba pripisati Rogerju Deakinsu, ki "tradicionalno" tehnično plat filma v prvi plan postavi na način, ki ga v dobi stripovskih eksplozij in digitalnega pomlajevanja igralcev nismo več vajeni. Zelo lahko si je predstavljati scenarij, po katerem 1917 – resen in dostojanstven, a obenem mainstreamovski vojni film – februarja na podelitvi oskarjev pomete s konkurenco. To ni film, ki bi se ubadal z etičnimi ali političnimi odtenki vélike vojne, pač pa spektakel, ki najprej cilja na čute in adrenalin, nekakšen „Skyfall na fronti“, in šele potem pogojno na čustva.
Začne se kot nekakšna pomlajšana Babica gre na jug: David – ja, glavnemu junaku je ime enako kot v legendarnem slovenskem filmu – se v objestnem mladostniškem begu od doma odpravi novim dogodivščinam naproti in mimogrede v avto dobi še zanimivo sopotnico. Ta je enako divja, nepredvidljiva in skrivnostna, kot je bila Babica, le da je precej precej mlajša in enako nemirna kot David. Pred čem Dekle, kot si po nizozemsko pravi sama, saj njenega imena ne izvemo, beži, ni jasno, a konec koncev niti ni pomembno. V ospredju so predvsem svoboda, morje, mladost in želja po divji avanturi, ki se je zaljubljenca lotita z malo denarja, malo prepovedanih substanc in – ukradeno jadrnico. Njuna razigrana mladostniška idila seveda ne traja prav dolgo in splet scenaristično dokaj šibko razdelanih okoliščin kmalu pripelje do preizpraševanja njune ljubezni in nadaljnjih odločitev. Unstill, v prevodu Nemir, je neodvisni prvenec mladega slovenskega režiserja in scenarista Andraža Kadunca. V njem je poleg Babice močno čutiti tudi vpliv filmov, kot so Nož v vodi Romana Polanskega in predvsem slovenskih Mrtve ladje Rajka Ranfla in Hladnikovega Peščenega gradu. Občutek klavstrofobičnosti, kot jo lahko povzroči le dolgotrajno bivanje na jadrnici, in nenavaden, tako rekoč izsiljen ljubezenski trikotnik so lahko odlična podlaga za razvoj intenzivne filmske drame, ki pa se Kaduncu žal ni najbolje posrečila. Dialogi, ki so pretežno v angleščini, saj je Dekle tujka, so kljub trudu, da bi načeli resna življenjska vprašanja – ali pa mogoče prav zato – pretirano izumetničeni, površni in plastični, kadri prevečkrat predolgi, scenarij pa ponekod tako nedosleden in nelogičen, da se vzročno-posledično razmerje med posameznimi dogodki izgubi. Pomanjkljivosti, ki jih žal ne morejo zasenčiti niti čudoviti posnetki Jadranskega morja in želja ustvarjalcev, da bi ustvarili nekaj lepega, ki preveva ves film. Vsak celovečerni prvenec slovenskih režiserjev, sploh mlajše generacije, ki je nastal v neodvisni produkciji, si zasluži posebno pohvalo za ves trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek dela, ki bogati zgodovino našega filma in naše kinematografije, in tudi film Unstill je dodal pomemben kamenček v ta mozaik. Škoda le, da Kadunc svoje priložnosti ni nekoliko bolje izkoristil, namenil še malo več pozornosti predvsem dialoškemu segmentu in dramaturškemu loku posameznih prizorov in tako ustvaril filma, ki ne bi bil samo čudovit v svoji neskončni modrini, ampak tudi globok kot morje. Morda prihodnjič.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.
Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.
Neveljaven email naslov