Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja.
Celovec : Mohorjeva, 2018
Ob omembi literarnega zgodovinarja in esejista profesorja Franceta Pibernika se kot pogojni refleks oglasi oznaka: najzaslužnejši, da o desetletja po drugi vojni zatajevani in prepovedovani slovenski emigrantski literaturi in njenih ustvarjalcih vemo, kolikor vemo. Pri tem ostane ob strani dejstvo, da je Pibernik tudi esejist, urednik in pesnik, ki je objavil že sedem pesniških zbirk – prvo leta 1960 in zadnjo štirideset let pozneje.
Kratek komentiran življenjepis Karla Mauserja je France Pibernik v zbirki Graditelji slovenskega doma objavil že leta 1993. V devetdesetih letih je poleg tega zaporedoma objavil še življenjepisne in literarnozgodovinske predstavitve ter izbore poezije in proze Franceta Balantiča, Ivana Hribovška, Franceta Kunstlja, Ludveta Potokarja in Toneta Polde. Že na pragu novega tisočletja so se jim v antologiji Beseda čez ocean pridružili še portreti vrste drugih književnikov, o katerih so v domovini – z izjemo Jožeta Udoviča – nekaj vedeli le starejši in bolj zavzeti mlajši raziskovalci. Ta niz je leta 2003 dopolnila monografija o Janezu Jalnu.
Z osveženim in z novimi dognanji natančneje izrisanim portretom ob 100. obletnici Mauserjevega rojstva je Pibernik še obogatil svoj raziskovalski opus. Dopolnil ga je s pisateljevimi spomini in odlomki iz njegovih spisov, z navedbami iz obsežne korespondence s Tinetom Debeljakom in drugimi sodobniki ter z njihovimi priložnostnimi razmišljanji.
Romansirana biografija Pisatelj Karel Mauser je zasnovana kronološko. Pisateljevemu življenju sledi od rojstva v zadnjem letu prve svetovne vojne prek otroštva, zaznamovanega z nenehnimi selitvami in dijaškega zorenja s prvimi pesniškimi poskusi ter mladih in zrelih let v izgnanstvu in izseljenstvu do smrti. Srce se mu je ustavilo januarja 1977, ko se je odpravljal na pot k rojakom v Argentino. V nepolnih devetinpetdesetih letih je življenje spoznal bolj s temne kot s svetle plati.
Med Mauserjevimi dosežki avtor navaja najprej sodelovanje z zunajšolskim literarnim krožkom Ognjišče, obetajoče objave v Mentorju in Domu in svetu ter pozneje občasna javna priznanja kritikov in bralcev. Seznam stisk in razočaranj na drugi strani je veliko daljši. Načrte, kolikor jih je imel, je pretrgala okupacija, ki se je razplamtela v državljansko vojno. Čeprav se Mauser, kot ga predstavlja Pibernik, ni dejavno vključil v protirevolucionarne oborožene enote, je od blizu spoznal grozo in smrt. Jeseni 1943 je kot bogoslovec-bolničar ob padcu Turjaka preživel obračun s premaganci. S še dvema bogoslovcema, piše Pibernik, so ga zvezanega odgnali proti gozdu, »… toda sredi poti je prišlo povelje, da tisti del vrvi, ob katerem so bili privezani bogoslovci, prerežejo in jih napotijo nazaj v vas, druge so postrelili v gozdu.« V gradu so mu zgoreli »vsi številni rokopisi, pesmi, črtice, dnevniški zapiski.«
Prestano gorje je mladeniču načelo zdravje. V Ljubljani se je tik pred koncem študija poslovil od bogoslovja, se poročil, dobil skromno zaposlitev in med pretresi, ki so spremljali približevanje konca vojne, našel dovolj moči za pisateljevanje.
Po vojni so Mauserjeve, potomce kočevskih Nemcev, izgnali iz države. Iz Madžarske, kjer so jih nagnali čez mejo, so se prebili na Koroško. Karel si je želel deliti usodo z begunci, vendar kot izgnanec ni imel enakih pravic. Da je preživel družino, je prijel je tudi za najtežja dela, v gozdu, kamnolomu, na cesti – da je bil upravičen do težaškega dodatka. »Garal sem kot hudič,« je pisal Debeljaku. »Podnevi kramp, ponoči pero – prijatelj, to še osla ubije.«
Kulturni utrip v taborišču Peggetz, kjer se je Mauser z družino naposled pridružil slovenski begunski skupnosti, je bil, tako Pibernik, velik in spodbuden premik za njegovo pisanje. Med drugim sta v tem času nastali najpomembnejši deli, roman Kaplan Klemen z avtobiografskim ozadjem in zasnova trilogije Ljudje pod bičem.
»V srce sem te zaklenil, Koroška, kakor materino besedo,« je Mauser zapisal leta 1950, ko je padla odločitev, da se z družino odseli v Združene države. V Clevelandu je znova začel na dnu, v tovarni svedrov, saj skromni honorarji niso zadoščali za preživetje. Pri dvaintridesetih se je naposled življenjsko ustalil. Spet je več pisal – ponoči in v prostem času, vendar brez pravega navdiha, v okolju, ki mu je ostajalo tuje. Tudi z dramatizacijo svoje proze ni uspel. Priznanja so prišla šele, ko se je vse glasneje začela oglašati bolezen.
France Pibernik je ob orisu Mauserjeve trde življenjske izkušnje prvi pri nas razčlenil in ocenil njegovo obsežno literarno zapuščino. Velik del je je – nekaj še po smrti – izšlo prav pri obnovljeni celovški Mohorjevi, med drugim v priljubljenih Večernicah. Da je pod tem zaščitnim znakom objavljena tudi pričujoča biografska pripoved, je po svoje simbolično. Ni pa hkrati tudi merilo, saj Pibernikovo delo daleč presega običajno raven te najširšemu bralstvu namenjene tradicionalne zbirke.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja.
Celovec : Mohorjeva, 2018
Ob omembi literarnega zgodovinarja in esejista profesorja Franceta Pibernika se kot pogojni refleks oglasi oznaka: najzaslužnejši, da o desetletja po drugi vojni zatajevani in prepovedovani slovenski emigrantski literaturi in njenih ustvarjalcih vemo, kolikor vemo. Pri tem ostane ob strani dejstvo, da je Pibernik tudi esejist, urednik in pesnik, ki je objavil že sedem pesniških zbirk – prvo leta 1960 in zadnjo štirideset let pozneje.
Kratek komentiran življenjepis Karla Mauserja je France Pibernik v zbirki Graditelji slovenskega doma objavil že leta 1993. V devetdesetih letih je poleg tega zaporedoma objavil še življenjepisne in literarnozgodovinske predstavitve ter izbore poezije in proze Franceta Balantiča, Ivana Hribovška, Franceta Kunstlja, Ludveta Potokarja in Toneta Polde. Že na pragu novega tisočletja so se jim v antologiji Beseda čez ocean pridružili še portreti vrste drugih književnikov, o katerih so v domovini – z izjemo Jožeta Udoviča – nekaj vedeli le starejši in bolj zavzeti mlajši raziskovalci. Ta niz je leta 2003 dopolnila monografija o Janezu Jalnu.
Z osveženim in z novimi dognanji natančneje izrisanim portretom ob 100. obletnici Mauserjevega rojstva je Pibernik še obogatil svoj raziskovalski opus. Dopolnil ga je s pisateljevimi spomini in odlomki iz njegovih spisov, z navedbami iz obsežne korespondence s Tinetom Debeljakom in drugimi sodobniki ter z njihovimi priložnostnimi razmišljanji.
Romansirana biografija Pisatelj Karel Mauser je zasnovana kronološko. Pisateljevemu življenju sledi od rojstva v zadnjem letu prve svetovne vojne prek otroštva, zaznamovanega z nenehnimi selitvami in dijaškega zorenja s prvimi pesniškimi poskusi ter mladih in zrelih let v izgnanstvu in izseljenstvu do smrti. Srce se mu je ustavilo januarja 1977, ko se je odpravljal na pot k rojakom v Argentino. V nepolnih devetinpetdesetih letih je življenje spoznal bolj s temne kot s svetle plati.
Med Mauserjevimi dosežki avtor navaja najprej sodelovanje z zunajšolskim literarnim krožkom Ognjišče, obetajoče objave v Mentorju in Domu in svetu ter pozneje občasna javna priznanja kritikov in bralcev. Seznam stisk in razočaranj na drugi strani je veliko daljši. Načrte, kolikor jih je imel, je pretrgala okupacija, ki se je razplamtela v državljansko vojno. Čeprav se Mauser, kot ga predstavlja Pibernik, ni dejavno vključil v protirevolucionarne oborožene enote, je od blizu spoznal grozo in smrt. Jeseni 1943 je kot bogoslovec-bolničar ob padcu Turjaka preživel obračun s premaganci. S še dvema bogoslovcema, piše Pibernik, so ga zvezanega odgnali proti gozdu, »… toda sredi poti je prišlo povelje, da tisti del vrvi, ob katerem so bili privezani bogoslovci, prerežejo in jih napotijo nazaj v vas, druge so postrelili v gozdu.« V gradu so mu zgoreli »vsi številni rokopisi, pesmi, črtice, dnevniški zapiski.«
Prestano gorje je mladeniču načelo zdravje. V Ljubljani se je tik pred koncem študija poslovil od bogoslovja, se poročil, dobil skromno zaposlitev in med pretresi, ki so spremljali približevanje konca vojne, našel dovolj moči za pisateljevanje.
Po vojni so Mauserjeve, potomce kočevskih Nemcev, izgnali iz države. Iz Madžarske, kjer so jih nagnali čez mejo, so se prebili na Koroško. Karel si je želel deliti usodo z begunci, vendar kot izgnanec ni imel enakih pravic. Da je preživel družino, je prijel je tudi za najtežja dela, v gozdu, kamnolomu, na cesti – da je bil upravičen do težaškega dodatka. »Garal sem kot hudič,« je pisal Debeljaku. »Podnevi kramp, ponoči pero – prijatelj, to še osla ubije.«
Kulturni utrip v taborišču Peggetz, kjer se je Mauser z družino naposled pridružil slovenski begunski skupnosti, je bil, tako Pibernik, velik in spodbuden premik za njegovo pisanje. Med drugim sta v tem času nastali najpomembnejši deli, roman Kaplan Klemen z avtobiografskim ozadjem in zasnova trilogije Ljudje pod bičem.
»V srce sem te zaklenil, Koroška, kakor materino besedo,« je Mauser zapisal leta 1950, ko je padla odločitev, da se z družino odseli v Združene države. V Clevelandu je znova začel na dnu, v tovarni svedrov, saj skromni honorarji niso zadoščali za preživetje. Pri dvaintridesetih se je naposled življenjsko ustalil. Spet je več pisal – ponoči in v prostem času, vendar brez pravega navdiha, v okolju, ki mu je ostajalo tuje. Tudi z dramatizacijo svoje proze ni uspel. Priznanja so prišla šele, ko se je vse glasneje začela oglašati bolezen.
France Pibernik je ob orisu Mauserjeve trde življenjske izkušnje prvi pri nas razčlenil in ocenil njegovo obsežno literarno zapuščino. Velik del je je – nekaj še po smrti – izšlo prav pri obnovljeni celovški Mohorjevi, med drugim v priljubljenih Večernicah. Da je pod tem zaščitnim znakom objavljena tudi pričujoča biografska pripoved, je po svoje simbolično. Ni pa hkrati tudi merilo, saj Pibernikovo delo daleč presega običajno raven te najširšemu bralstvu namenjene tradicionalne zbirke.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Neveljaven email naslov