Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Domžale : Manični poet, 2019
Knjižica z naslovom Glasovi žensk je tretja pesniška zbirka Dušana Marolta. V prvenki z naslovom Tudi tulipani ovenijo so prevladovali družbeni in mestni odzveni, v drugi zbirki Doživetja naseljenosti pa se je pesnik ukvarjal z ljubeznijo in spolnostjo. In nekaj duha iz druge zbirke je čutiti tudi v zbirki Glasovi žensk.
Ni prav pogost pojav v slovenskem pesništvu, da bi se pesnik oglasil v ženski obliki ali da bi se izražal kot ženska. A Dušan Marolt počne prav to: poženšči se in v pesmih brez ločil in velikih začetnic ter v prostem verzu razpre obširno pahljačo ženstvenih čustvovanj, dojemanj in doživljanj. In v tem početju ostaja prvinski oziroma prvinska. Seveda je veliko vprašanje, ali bi prepoznali moškega v teh pesmih, če ne bi bil objavljen, a to je samo stranski pomislek. Obseg ženskega še najbolj nazorno prikaže predzadnja pesem Imenik smerokazov, ki je sestavljena iz samih imen znanih Slovenk z vseh področij: od Ivane Kobilce do Mirjam Kalin, od Franje Bojc Bidovec do Suzane Tratnik, od Lili Novy do Ite Rine. Izjem v smislu kakršnegakoli vrednotenja tako rekoč skorajda ni. Izjeme so le v odrinjenosti sodobnega zgodovinskega spomina, ko se svet in predstave deli na moške in ženske, na več ali na manj, na osprednje in obrobne. Odlika tega pesnjenja je v tudi v tem, da pesnik ne izpostavlja kake ženske zapostavljenosti in da pesnjenje ni feministično obarvano. Dušan Marolt namreč upesnjuje mnoga ženska stanja. Pesem Na mladih svet stoji se začne z vrsticami: »jaz sem mlada // rojena iz maternice / ki je bila polepljena s posterji / in okrašena s sponkami // jaz ne hodim na ulice // s pločevinko in toastom / ždim pred ekrani / najemniškega udobja / in štejem kalorije«.
Takšen lik sodobne ženske prevladuje v skoraj vseh pesmih. To je ženska, ki živi tu in zdaj, je skoraj samozadostna in zvedava, zaveda se svojega zrelega in odgovornega mesta v družbi, o marsičem ima svoje trdno mnenje. V pesmih ni jokavosti. Je skorajda zgolj razumski pogled na svet.
Zbirka je razdeljena na tri dele: Glas pogleda, Glas intime in Glas vsakdanjosti. Naslovi so tako povedni, da ni dvoma o vsebini. Takšen je tudi izraz pesmi Pesnica v Parizu iz prvega dela, ki se konča z vrsticama: »našla sem prag kjer spregovorim kar je treba / in napišem svoj verz«. Drugi del z naslovom Glas intime je posvečen odnosu, ki ga ženska izraža do moškega in kjer je v ospredju dvojina, na primer v pesmi z naslovom Oranžna: »ližeš mi prste na nogah / imaš me v rokah / ostrina bradavic ujame prste / blazinice postanejo vlažne«. Za zadnji del v zbirki je značilno samoopazovanje in v tem delu se še najbolj izpostavi pesnikovo vživljanje v dopolnjujoči spol. Tako kot to izraža pesem z naslovom pesnica: »nikoli / ne / izgubi / spoštovanja / do / besed // še / posebej / ko / spozna / da / ji / vsaka / črka / omogoča // zapis / v / zadnjo / pesem / zadnje // pesnice«.
Ob zbirki Dušana Marolta Glasovi žensk je treba izpostaviti trud pesnika, da upesni svet, ki mu je hkrati dopolnjujoč in zrcalen, skrivnostno tuj in hkrati najbližji, skoraj razkrit. In pesnjenje na ženski način je pravzaprav pesnjenje o pesmi, o načinu približevanja oddaljenemu. V tem pogledu zbirke Glasovi ženske, močne v težnji po razkrivanju še neizpetih glasov iz neposredne bližine, ni mogoče spregledati.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Domžale : Manični poet, 2019
Knjižica z naslovom Glasovi žensk je tretja pesniška zbirka Dušana Marolta. V prvenki z naslovom Tudi tulipani ovenijo so prevladovali družbeni in mestni odzveni, v drugi zbirki Doživetja naseljenosti pa se je pesnik ukvarjal z ljubeznijo in spolnostjo. In nekaj duha iz druge zbirke je čutiti tudi v zbirki Glasovi žensk.
Ni prav pogost pojav v slovenskem pesništvu, da bi se pesnik oglasil v ženski obliki ali da bi se izražal kot ženska. A Dušan Marolt počne prav to: poženšči se in v pesmih brez ločil in velikih začetnic ter v prostem verzu razpre obširno pahljačo ženstvenih čustvovanj, dojemanj in doživljanj. In v tem početju ostaja prvinski oziroma prvinska. Seveda je veliko vprašanje, ali bi prepoznali moškega v teh pesmih, če ne bi bil objavljen, a to je samo stranski pomislek. Obseg ženskega še najbolj nazorno prikaže predzadnja pesem Imenik smerokazov, ki je sestavljena iz samih imen znanih Slovenk z vseh področij: od Ivane Kobilce do Mirjam Kalin, od Franje Bojc Bidovec do Suzane Tratnik, od Lili Novy do Ite Rine. Izjem v smislu kakršnegakoli vrednotenja tako rekoč skorajda ni. Izjeme so le v odrinjenosti sodobnega zgodovinskega spomina, ko se svet in predstave deli na moške in ženske, na več ali na manj, na osprednje in obrobne. Odlika tega pesnjenja je v tudi v tem, da pesnik ne izpostavlja kake ženske zapostavljenosti in da pesnjenje ni feministično obarvano. Dušan Marolt namreč upesnjuje mnoga ženska stanja. Pesem Na mladih svet stoji se začne z vrsticami: »jaz sem mlada // rojena iz maternice / ki je bila polepljena s posterji / in okrašena s sponkami // jaz ne hodim na ulice // s pločevinko in toastom / ždim pred ekrani / najemniškega udobja / in štejem kalorije«.
Takšen lik sodobne ženske prevladuje v skoraj vseh pesmih. To je ženska, ki živi tu in zdaj, je skoraj samozadostna in zvedava, zaveda se svojega zrelega in odgovornega mesta v družbi, o marsičem ima svoje trdno mnenje. V pesmih ni jokavosti. Je skorajda zgolj razumski pogled na svet.
Zbirka je razdeljena na tri dele: Glas pogleda, Glas intime in Glas vsakdanjosti. Naslovi so tako povedni, da ni dvoma o vsebini. Takšen je tudi izraz pesmi Pesnica v Parizu iz prvega dela, ki se konča z vrsticama: »našla sem prag kjer spregovorim kar je treba / in napišem svoj verz«. Drugi del z naslovom Glas intime je posvečen odnosu, ki ga ženska izraža do moškega in kjer je v ospredju dvojina, na primer v pesmi z naslovom Oranžna: »ližeš mi prste na nogah / imaš me v rokah / ostrina bradavic ujame prste / blazinice postanejo vlažne«. Za zadnji del v zbirki je značilno samoopazovanje in v tem delu se še najbolj izpostavi pesnikovo vživljanje v dopolnjujoči spol. Tako kot to izraža pesem z naslovom pesnica: »nikoli / ne / izgubi / spoštovanja / do / besed // še / posebej / ko / spozna / da / ji / vsaka / črka / omogoča // zapis / v / zadnjo / pesem / zadnje // pesnice«.
Ob zbirki Dušana Marolta Glasovi žensk je treba izpostaviti trud pesnika, da upesni svet, ki mu je hkrati dopolnjujoč in zrcalen, skrivnostno tuj in hkrati najbližji, skoraj razkrit. In pesnjenje na ženski način je pravzaprav pesnjenje o pesmi, o načinu približevanja oddaljenemu. V tem pogledu zbirke Glasovi ženske, močne v težnji po razkrivanju še neizpetih glasov iz neposredne bližine, ni mogoče spregledati.
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Neveljaven email naslov