Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 2018
Svetlana Slapšak v antropoloških esejih o gledališču, zbranih pod naslovom Mikra theatrika 2, zastavlja neprijetna vprašanja. Eno izmed njih gre takole: Kako se je lahko zgodilo, da je samo v enem stoletju, dvajsetem, Iliada izgubila vso težo v kompleksu otroške in mladinske literature, da je izginila z obzorja intelektualnih obveznosti državljana, da je prenehala izzivati razmišljanje o demokraciji, o usodi človeka v svetu vojn in politike? Avtorica začne na začetku svetovne literature, ter nam postreže z nezavidljivim podatkom: neobstoječa v sistemu vrednot in poglobljenega obveznega branja je Iliada postala plen popularne kulture.
Ko avtorica opredeljuje svojo gledališčno točko, ki ne more biti drugega kot točka današnjosti, kar pomeni, da vsako besedilo ali gledališka predstava ponuja ogromno število možnih interpretacij, predstavi še svojo dekonstrukcijsko metodo, ki se sinhrono loteva pop kulture, znanstvenih razprav in literarnega imaginarija. Zaveda se, da intervenira v svet, v katerem so bralske navade načete, in da jo bo družbeno ozračje, ki se izogiba argumentirani razpravi in ki ne spoštuje pravil retorično dobro zasnovanega in izdelanega diskurza, demantiralo. Zaradi te nove družbene klime, ki ne premore strpnosti, kaj šele sočutja do razmišljujočih ljudi, ni Svetlana Slapšak nič bolj popustljiva do tistih, ki se sprašujejo, kakšno je avtoričino nacionalno poreklo. Zdi se, da v eseju Gledališče nelagodnosti na primer, v katerem piše o Nataši Kandić, ki je že več kot četrt stoletja odločna nasprotnica srbskega in drugih nacionalizmov in zastopnica žrtev srbskih in vojaških in paravojaških enot, opisuje lastno situacijo. Avtorica, ki živi sredi Beograda in je izpostavljena nenehnim žalitvam in podtikanjem v medijih, kljub sodnim procesom in fizičnim napadom, ki nikoli niso prišli na sodišče, poziva k odgovornosti.” Ob tem vidimo tudi Svetlano Slapšak, ki živi sredi Ljubljane in se zaradi svojega pričevanja in razbijanja intelektualnih predsodkov sooča s podobnimi grožnjami in napadi. Toda avtorica teh mikroesejev, ki se zaključujejo z njenimi dramskimi teksti, nikoli ne preide na osebno raven, Njeno zavedanje, da intelektualni diskurz ni mogoč brez ideoloških podmen, je prisotno, toda zaradi akumulacije znanja, tudi poznavanja, kako je delovala antična demokracija, nam kaže širšo fresko človekovega delovanja. Osredotočenje na povezave med antično dramo in sodobnim človekom odkriva avtoričino odkrivanje “postdramskega”, kot je zapisala, predvsem pa gre za željo, da bi presegla vlogo pasivne opazovalke.
Zaradi tovrstne večplastne obravnave je komentiranje sodobnih performativnih praks toliko bolj zanimivo. V analizi izbrane uprizoritve s slovenskega gledališkega odra Zakaj ste sploh prišli v gledališče?, Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje iz leta 2016, nagovarja občinstvo, ki še zahaja v gledališče, in pasivno opazuje zastrašujočo predstavo. Ker je Frljićeva predstava zgrajena iz stereotipov, je to odlično izhodišče za komentiranje neke druge situacije. Njegova predstava tako ni samostojen artistični odgovor na dano situacijo, ampak intelektualna akcija, v kateri bi morali sodelovati vsi. Svetlana Slapšak je zelo nazorna: posploševanje, da begunci posiljujejo, lahko vodi le v zavračanje “njih”, katerih bedo smo pomagali soustvariti. Gre za rekla, ki smo jih slišali iz ust kulturnikov in politikov, toda zaradi pogleda iz druge, nenaučene strani, imamo občutek, da tu spopad tako s predhodniki kot sodobniki poteka na empatičen in konstruktiven način.
Mnogi izmed esejev v knjigi Mikra theatrika 2 bi bili vredni komentiranja, toda naj omenimo samo nekatere, kot so eseji o Kišu, Tolstoju in seveda Antigoni. Svetlana Slapšak je v knjigi zapisala stavke, ki jih bo težko iztrgati iz strani svetovne literarne zgodovine. Ko prebiramo dramsko igro Enciklopedija mrtvih Danila Kiša se zdi, da se avtorica Kišu ne more povsem do konca prikloniti. Nekoliko drugače je s Tolstojevo Vojno in mirom, kjer se avtorica posveča obravnavi ženskih likov. Ženske so tu oviralni, predvidljivi in neizogibni vzrok nesreče, toda ob zavedanju Tolstojeve konstitutivne vloge je avtorica spregovorila o nekem drugem moment: dramatizacija Vojne in miru bi bila lahko revandikacija žensk, toda zaradi pomanjkanja konteksta to verjetno še dolgo ne bo. Svetlana Slapšak se tu usede na hitri vlak v preteklost in malodane briljantno obdela območje osebnega in javnega v času antične demokracije, ter predvsem opozori na izključenost ženske (Antigone) iz družbe, kar je seveda mogoče prenesti tudi na današnjo državljanko.
Mikra theatrika 2 Svetlane Slapšak je navdihujoča in sredi humanističnega uboštva toliko kot opogumljajoča knjiga, ki jo kljub gostoti misli praktično požiramo. Najbolj primerna oznaka zanjo je “divji sijaj”, ki jo je v spremnem zapisu Subverzivne antropološke miniature zapisal Ivica Buljan. Gre namreč za pisavo, ki se je kalila v samotnosti knjižnic, nato pa se je podala, kot piše Buljan, na ulice in trge in se tam oplemenitila ne le z glasbo in drugimi neliterarnimi umetnostmi, ampak s kulturo v najširšem pomenu.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 2018
Svetlana Slapšak v antropoloških esejih o gledališču, zbranih pod naslovom Mikra theatrika 2, zastavlja neprijetna vprašanja. Eno izmed njih gre takole: Kako se je lahko zgodilo, da je samo v enem stoletju, dvajsetem, Iliada izgubila vso težo v kompleksu otroške in mladinske literature, da je izginila z obzorja intelektualnih obveznosti državljana, da je prenehala izzivati razmišljanje o demokraciji, o usodi človeka v svetu vojn in politike? Avtorica začne na začetku svetovne literature, ter nam postreže z nezavidljivim podatkom: neobstoječa v sistemu vrednot in poglobljenega obveznega branja je Iliada postala plen popularne kulture.
Ko avtorica opredeljuje svojo gledališčno točko, ki ne more biti drugega kot točka današnjosti, kar pomeni, da vsako besedilo ali gledališka predstava ponuja ogromno število možnih interpretacij, predstavi še svojo dekonstrukcijsko metodo, ki se sinhrono loteva pop kulture, znanstvenih razprav in literarnega imaginarija. Zaveda se, da intervenira v svet, v katerem so bralske navade načete, in da jo bo družbeno ozračje, ki se izogiba argumentirani razpravi in ki ne spoštuje pravil retorično dobro zasnovanega in izdelanega diskurza, demantiralo. Zaradi te nove družbene klime, ki ne premore strpnosti, kaj šele sočutja do razmišljujočih ljudi, ni Svetlana Slapšak nič bolj popustljiva do tistih, ki se sprašujejo, kakšno je avtoričino nacionalno poreklo. Zdi se, da v eseju Gledališče nelagodnosti na primer, v katerem piše o Nataši Kandić, ki je že več kot četrt stoletja odločna nasprotnica srbskega in drugih nacionalizmov in zastopnica žrtev srbskih in vojaških in paravojaških enot, opisuje lastno situacijo. Avtorica, ki živi sredi Beograda in je izpostavljena nenehnim žalitvam in podtikanjem v medijih, kljub sodnim procesom in fizičnim napadom, ki nikoli niso prišli na sodišče, poziva k odgovornosti.” Ob tem vidimo tudi Svetlano Slapšak, ki živi sredi Ljubljane in se zaradi svojega pričevanja in razbijanja intelektualnih predsodkov sooča s podobnimi grožnjami in napadi. Toda avtorica teh mikroesejev, ki se zaključujejo z njenimi dramskimi teksti, nikoli ne preide na osebno raven, Njeno zavedanje, da intelektualni diskurz ni mogoč brez ideoloških podmen, je prisotno, toda zaradi akumulacije znanja, tudi poznavanja, kako je delovala antična demokracija, nam kaže širšo fresko človekovega delovanja. Osredotočenje na povezave med antično dramo in sodobnim človekom odkriva avtoričino odkrivanje “postdramskega”, kot je zapisala, predvsem pa gre za željo, da bi presegla vlogo pasivne opazovalke.
Zaradi tovrstne večplastne obravnave je komentiranje sodobnih performativnih praks toliko bolj zanimivo. V analizi izbrane uprizoritve s slovenskega gledališkega odra Zakaj ste sploh prišli v gledališče?, Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje iz leta 2016, nagovarja občinstvo, ki še zahaja v gledališče, in pasivno opazuje zastrašujočo predstavo. Ker je Frljićeva predstava zgrajena iz stereotipov, je to odlično izhodišče za komentiranje neke druge situacije. Njegova predstava tako ni samostojen artistični odgovor na dano situacijo, ampak intelektualna akcija, v kateri bi morali sodelovati vsi. Svetlana Slapšak je zelo nazorna: posploševanje, da begunci posiljujejo, lahko vodi le v zavračanje “njih”, katerih bedo smo pomagali soustvariti. Gre za rekla, ki smo jih slišali iz ust kulturnikov in politikov, toda zaradi pogleda iz druge, nenaučene strani, imamo občutek, da tu spopad tako s predhodniki kot sodobniki poteka na empatičen in konstruktiven način.
Mnogi izmed esejev v knjigi Mikra theatrika 2 bi bili vredni komentiranja, toda naj omenimo samo nekatere, kot so eseji o Kišu, Tolstoju in seveda Antigoni. Svetlana Slapšak je v knjigi zapisala stavke, ki jih bo težko iztrgati iz strani svetovne literarne zgodovine. Ko prebiramo dramsko igro Enciklopedija mrtvih Danila Kiša se zdi, da se avtorica Kišu ne more povsem do konca prikloniti. Nekoliko drugače je s Tolstojevo Vojno in mirom, kjer se avtorica posveča obravnavi ženskih likov. Ženske so tu oviralni, predvidljivi in neizogibni vzrok nesreče, toda ob zavedanju Tolstojeve konstitutivne vloge je avtorica spregovorila o nekem drugem moment: dramatizacija Vojne in miru bi bila lahko revandikacija žensk, toda zaradi pomanjkanja konteksta to verjetno še dolgo ne bo. Svetlana Slapšak se tu usede na hitri vlak v preteklost in malodane briljantno obdela območje osebnega in javnega v času antične demokracije, ter predvsem opozori na izključenost ženske (Antigone) iz družbe, kar je seveda mogoče prenesti tudi na današnjo državljanko.
Mikra theatrika 2 Svetlane Slapšak je navdihujoča in sredi humanističnega uboštva toliko kot opogumljajoča knjiga, ki jo kljub gostoti misli praktično požiramo. Najbolj primerna oznaka zanjo je “divji sijaj”, ki jo je v spremnem zapisu Subverzivne antropološke miniature zapisal Ivica Buljan. Gre namreč za pisavo, ki se je kalila v samotnosti knjižnic, nato pa se je podala, kot piše Buljan, na ulice in trge in se tam oplemenitila ne le z glasbo in drugimi neliterarnimi umetnostmi, ampak s kulturo v najširšem pomenu.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov