Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 2018
Svetlana Slapšak v antropoloških esejih o gledališču, zbranih pod naslovom Mikra theatrika 2, zastavlja neprijetna vprašanja. Eno izmed njih gre takole: Kako se je lahko zgodilo, da je samo v enem stoletju, dvajsetem, Iliada izgubila vso težo v kompleksu otroške in mladinske literature, da je izginila z obzorja intelektualnih obveznosti državljana, da je prenehala izzivati razmišljanje o demokraciji, o usodi človeka v svetu vojn in politike? Avtorica začne na začetku svetovne literature, ter nam postreže z nezavidljivim podatkom: neobstoječa v sistemu vrednot in poglobljenega obveznega branja je Iliada postala plen popularne kulture.
Ko avtorica opredeljuje svojo gledališčno točko, ki ne more biti drugega kot točka današnjosti, kar pomeni, da vsako besedilo ali gledališka predstava ponuja ogromno število možnih interpretacij, predstavi še svojo dekonstrukcijsko metodo, ki se sinhrono loteva pop kulture, znanstvenih razprav in literarnega imaginarija. Zaveda se, da intervenira v svet, v katerem so bralske navade načete, in da jo bo družbeno ozračje, ki se izogiba argumentirani razpravi in ki ne spoštuje pravil retorično dobro zasnovanega in izdelanega diskurza, demantiralo. Zaradi te nove družbene klime, ki ne premore strpnosti, kaj šele sočutja do razmišljujočih ljudi, ni Svetlana Slapšak nič bolj popustljiva do tistih, ki se sprašujejo, kakšno je avtoričino nacionalno poreklo. Zdi se, da v eseju Gledališče nelagodnosti na primer, v katerem piše o Nataši Kandić, ki je že več kot četrt stoletja odločna nasprotnica srbskega in drugih nacionalizmov in zastopnica žrtev srbskih in vojaških in paravojaških enot, opisuje lastno situacijo. Avtorica, ki živi sredi Beograda in je izpostavljena nenehnim žalitvam in podtikanjem v medijih, kljub sodnim procesom in fizičnim napadom, ki nikoli niso prišli na sodišče, poziva k odgovornosti.” Ob tem vidimo tudi Svetlano Slapšak, ki živi sredi Ljubljane in se zaradi svojega pričevanja in razbijanja intelektualnih predsodkov sooča s podobnimi grožnjami in napadi. Toda avtorica teh mikroesejev, ki se zaključujejo z njenimi dramskimi teksti, nikoli ne preide na osebno raven, Njeno zavedanje, da intelektualni diskurz ni mogoč brez ideoloških podmen, je prisotno, toda zaradi akumulacije znanja, tudi poznavanja, kako je delovala antična demokracija, nam kaže širšo fresko človekovega delovanja. Osredotočenje na povezave med antično dramo in sodobnim človekom odkriva avtoričino odkrivanje “postdramskega”, kot je zapisala, predvsem pa gre za željo, da bi presegla vlogo pasivne opazovalke.
Zaradi tovrstne večplastne obravnave je komentiranje sodobnih performativnih praks toliko bolj zanimivo. V analizi izbrane uprizoritve s slovenskega gledališkega odra Zakaj ste sploh prišli v gledališče?, Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje iz leta 2016, nagovarja občinstvo, ki še zahaja v gledališče, in pasivno opazuje zastrašujočo predstavo. Ker je Frljićeva predstava zgrajena iz stereotipov, je to odlično izhodišče za komentiranje neke druge situacije. Njegova predstava tako ni samostojen artistični odgovor na dano situacijo, ampak intelektualna akcija, v kateri bi morali sodelovati vsi. Svetlana Slapšak je zelo nazorna: posploševanje, da begunci posiljujejo, lahko vodi le v zavračanje “njih”, katerih bedo smo pomagali soustvariti. Gre za rekla, ki smo jih slišali iz ust kulturnikov in politikov, toda zaradi pogleda iz druge, nenaučene strani, imamo občutek, da tu spopad tako s predhodniki kot sodobniki poteka na empatičen in konstruktiven način.
Mnogi izmed esejev v knjigi Mikra theatrika 2 bi bili vredni komentiranja, toda naj omenimo samo nekatere, kot so eseji o Kišu, Tolstoju in seveda Antigoni. Svetlana Slapšak je v knjigi zapisala stavke, ki jih bo težko iztrgati iz strani svetovne literarne zgodovine. Ko prebiramo dramsko igro Enciklopedija mrtvih Danila Kiša se zdi, da se avtorica Kišu ne more povsem do konca prikloniti. Nekoliko drugače je s Tolstojevo Vojno in mirom, kjer se avtorica posveča obravnavi ženskih likov. Ženske so tu oviralni, predvidljivi in neizogibni vzrok nesreče, toda ob zavedanju Tolstojeve konstitutivne vloge je avtorica spregovorila o nekem drugem moment: dramatizacija Vojne in miru bi bila lahko revandikacija žensk, toda zaradi pomanjkanja konteksta to verjetno še dolgo ne bo. Svetlana Slapšak se tu usede na hitri vlak v preteklost in malodane briljantno obdela območje osebnega in javnega v času antične demokracije, ter predvsem opozori na izključenost ženske (Antigone) iz družbe, kar je seveda mogoče prenesti tudi na današnjo državljanko.
Mikra theatrika 2 Svetlane Slapšak je navdihujoča in sredi humanističnega uboštva toliko kot opogumljajoča knjiga, ki jo kljub gostoti misli praktično požiramo. Najbolj primerna oznaka zanjo je “divji sijaj”, ki jo je v spremnem zapisu Subverzivne antropološke miniature zapisal Ivica Buljan. Gre namreč za pisavo, ki se je kalila v samotnosti knjižnic, nato pa se je podala, kot piše Buljan, na ulice in trge in se tam oplemenitila ne le z glasbo in drugimi neliterarnimi umetnostmi, ampak s kulturo v najširšem pomenu.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 2018
Svetlana Slapšak v antropoloških esejih o gledališču, zbranih pod naslovom Mikra theatrika 2, zastavlja neprijetna vprašanja. Eno izmed njih gre takole: Kako se je lahko zgodilo, da je samo v enem stoletju, dvajsetem, Iliada izgubila vso težo v kompleksu otroške in mladinske literature, da je izginila z obzorja intelektualnih obveznosti državljana, da je prenehala izzivati razmišljanje o demokraciji, o usodi človeka v svetu vojn in politike? Avtorica začne na začetku svetovne literature, ter nam postreže z nezavidljivim podatkom: neobstoječa v sistemu vrednot in poglobljenega obveznega branja je Iliada postala plen popularne kulture.
Ko avtorica opredeljuje svojo gledališčno točko, ki ne more biti drugega kot točka današnjosti, kar pomeni, da vsako besedilo ali gledališka predstava ponuja ogromno število možnih interpretacij, predstavi še svojo dekonstrukcijsko metodo, ki se sinhrono loteva pop kulture, znanstvenih razprav in literarnega imaginarija. Zaveda se, da intervenira v svet, v katerem so bralske navade načete, in da jo bo družbeno ozračje, ki se izogiba argumentirani razpravi in ki ne spoštuje pravil retorično dobro zasnovanega in izdelanega diskurza, demantiralo. Zaradi te nove družbene klime, ki ne premore strpnosti, kaj šele sočutja do razmišljujočih ljudi, ni Svetlana Slapšak nič bolj popustljiva do tistih, ki se sprašujejo, kakšno je avtoričino nacionalno poreklo. Zdi se, da v eseju Gledališče nelagodnosti na primer, v katerem piše o Nataši Kandić, ki je že več kot četrt stoletja odločna nasprotnica srbskega in drugih nacionalizmov in zastopnica žrtev srbskih in vojaških in paravojaških enot, opisuje lastno situacijo. Avtorica, ki živi sredi Beograda in je izpostavljena nenehnim žalitvam in podtikanjem v medijih, kljub sodnim procesom in fizičnim napadom, ki nikoli niso prišli na sodišče, poziva k odgovornosti.” Ob tem vidimo tudi Svetlano Slapšak, ki živi sredi Ljubljane in se zaradi svojega pričevanja in razbijanja intelektualnih predsodkov sooča s podobnimi grožnjami in napadi. Toda avtorica teh mikroesejev, ki se zaključujejo z njenimi dramskimi teksti, nikoli ne preide na osebno raven, Njeno zavedanje, da intelektualni diskurz ni mogoč brez ideoloških podmen, je prisotno, toda zaradi akumulacije znanja, tudi poznavanja, kako je delovala antična demokracija, nam kaže širšo fresko človekovega delovanja. Osredotočenje na povezave med antično dramo in sodobnim človekom odkriva avtoričino odkrivanje “postdramskega”, kot je zapisala, predvsem pa gre za željo, da bi presegla vlogo pasivne opazovalke.
Zaradi tovrstne večplastne obravnave je komentiranje sodobnih performativnih praks toliko bolj zanimivo. V analizi izbrane uprizoritve s slovenskega gledališkega odra Zakaj ste sploh prišli v gledališče?, Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje iz leta 2016, nagovarja občinstvo, ki še zahaja v gledališče, in pasivno opazuje zastrašujočo predstavo. Ker je Frljićeva predstava zgrajena iz stereotipov, je to odlično izhodišče za komentiranje neke druge situacije. Njegova predstava tako ni samostojen artistični odgovor na dano situacijo, ampak intelektualna akcija, v kateri bi morali sodelovati vsi. Svetlana Slapšak je zelo nazorna: posploševanje, da begunci posiljujejo, lahko vodi le v zavračanje “njih”, katerih bedo smo pomagali soustvariti. Gre za rekla, ki smo jih slišali iz ust kulturnikov in politikov, toda zaradi pogleda iz druge, nenaučene strani, imamo občutek, da tu spopad tako s predhodniki kot sodobniki poteka na empatičen in konstruktiven način.
Mnogi izmed esejev v knjigi Mikra theatrika 2 bi bili vredni komentiranja, toda naj omenimo samo nekatere, kot so eseji o Kišu, Tolstoju in seveda Antigoni. Svetlana Slapšak je v knjigi zapisala stavke, ki jih bo težko iztrgati iz strani svetovne literarne zgodovine. Ko prebiramo dramsko igro Enciklopedija mrtvih Danila Kiša se zdi, da se avtorica Kišu ne more povsem do konca prikloniti. Nekoliko drugače je s Tolstojevo Vojno in mirom, kjer se avtorica posveča obravnavi ženskih likov. Ženske so tu oviralni, predvidljivi in neizogibni vzrok nesreče, toda ob zavedanju Tolstojeve konstitutivne vloge je avtorica spregovorila o nekem drugem moment: dramatizacija Vojne in miru bi bila lahko revandikacija žensk, toda zaradi pomanjkanja konteksta to verjetno še dolgo ne bo. Svetlana Slapšak se tu usede na hitri vlak v preteklost in malodane briljantno obdela območje osebnega in javnega v času antične demokracije, ter predvsem opozori na izključenost ženske (Antigone) iz družbe, kar je seveda mogoče prenesti tudi na današnjo državljanko.
Mikra theatrika 2 Svetlane Slapšak je navdihujoča in sredi humanističnega uboštva toliko kot opogumljajoča knjiga, ki jo kljub gostoti misli praktično požiramo. Najbolj primerna oznaka zanjo je “divji sijaj”, ki jo je v spremnem zapisu Subverzivne antropološke miniature zapisal Ivica Buljan. Gre namreč za pisavo, ki se je kalila v samotnosti knjižnic, nato pa se je podala, kot piše Buljan, na ulice in trge in se tam oplemenitila ne le z glasbo in drugimi neliterarnimi umetnostmi, ampak s kulturo v najširšem pomenu.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
V Slovenskem mladinskem gledališču sta se nadvse uspešno srečali dramska pisava Simone Semenič in gledališka poetika režiserja Tomija Janežiča. V predstavi: še ni naslova (po motivu Don Juana), ki jo je igralska ekipa ustvarjala, gledalci pa ji sledili polnih 10 ur.
Branden Jacobs-Jenkins: GLORIA Drama Prva slovenska uprizoritev, premiera v četrtek, 4. oktobra, ob 20. uri na Mali sceni MGL. Prevod: Valerija Cokan Režija: Branko Šturbej, Dramaturgija:Lejla Švabič Scenografija: Karin Rajh Kostumografija: Špela Ema Veble Avtor videa: Dimitrij Gračner Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Glasba: Gregor Strniša Lektor: Martin Vrtačnik. Igrajo: Mojca Funkl, Nina Rakovec, Anuša Kodelja AGRFT, Filip Samobor, Matic Lukšič in Gašper Jarni, k. g. Napoved: S sinočnjo prvo premiero letošnje sezone na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega se je na tem odru začel niz predstav v režiji dramskih igralcev. Prvi izmed njih je Branko Šturbej, ki je na oder postavil dramo Gloria mladega ameriškega avtorja Brandena Jacobsa-Jenkinsa (izg.: bréndena džéjkobsa džénkinsa) v prevodu Valerije Cokan in ob dramaturgiji Lejle Švabić. Prvo slovensko izvedbo tega besedila si je ogledala Tadeja Krečič: DALET: TRAJA: Scenografka Karin Rajh je na prizorišče, ki je v prvem delu reducirano na sprednji del odra, postavila štiri mize, ločene z nizkimi paravani. Gre pač za značilno pohištvo velikih delovnih dvoran publicistične firme. Na zaslonu za nastopajočimi se ves čas prikazuje podoba take dvorane, ki nima konca. S tem ambientom je že od samega začetka igre Glorija gledalec potisnjen v tesnobo in mučnost; v brezizhodnost sveta mladih novinarjev v kulturni redakciji neke revije, ki so bolj na odstavnem pasu podjetja, zato so frustrirani, nezadovoljni, zoprni, živčni in se rešujejo pomalem v zasvojenosti, predvsem pa v krut boj drugega z drugim. Pri tem ne izbirajo sredstev, tudi skrajnjih ne, kot je pištola. To uporabi Glorija, siva miš kolektiva, in ubije deset ljudi, na koncu sebe. Vendar tragični dogodek v ravnanju in doživljanju protagonistov ne spremeni ničesar. Postane samo prvovrstna tema na poligonu pisanja knjižne uspešnice, na osnovi katere bi posneli televizijsko serijo. Preživeli, četudi prizadeti, ostanejo enako kruti in skoraj brezčutni, pomembni so kariera, denar, slava. Merjenje temperature stanja v novodobnih tiskanih medijih, o katerem govori drama, je najbrž na žalost objektivno, vendar je tudi samo to. In tej enoplastnosti je sledila uprizoritev in nastopajoči: Mojca Funkl, Filip Samobor, Nina Rakovec, Anuša Kodelja, Matic Lukšič in Gašper Jarni , ki so interpretacijo omejili na tipična odrezava, nesočutna mlada bitja v zverinjaku sodobnih izpraznjenosti vrednot in boja za preživetje.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Žiga Bratoš Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus.
Prešernovo gledališče Kranj, premiera: 26. septembra 2018 David Ives: Venera v krznu - prva slovenska uprizoritev Prevajalec: Jaša Drnovšek Režiser: Primož Ekart Dramaturginja: Simona Hamer Scenograf: Damir Leventić Kostumografka: Ljubica Čehovin - Suna Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Thomas - Borut Veselko Wanda - Vesna Pernarčič Premiera v PG Kranj, 26. 9. 2018 – za D13, 27. 9. 2018 Tadeja Krečič Napoved: V slovenskih gledališčih se vrstijo prve premiere nove sezone. Tako tudi v Prešernovem gledališču Kranj. Tam je bila sinoči krstno uprizorjena igra Venera v krznu sodobnega ameriškega dramatika Davida Ivesa (izg.: déjvida ajvsa) v režiji Primoža Ekarta. Besedilo je prevedel Jaša Drnovšek, dramaturginja je bila Simona Hamer, scenograf Damir Leventić, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Na premieri je bila tudi Tadeja Krečič: Venera v krznu je igra za igralko in igralca. In je igra igralca z igralko in obratno. Gledalčeva pozornost je posvečena tako rekoč samo njima, saj na vsakem gibu in obrazni mišici razbira bistvo dogajanja, ki se odvija na odprtem odru, ki je tudi v igri oder. Na njem je dramatik in gledališki režiser Thomas – Borut Veselko - ocenjeval igralke na avdiciji za svoje novo besedilo Venera v krznu, ki temelji, seveda na istoimenski noveli Leopolda von Sacher-Masocha. V trenutku, ko naj bi Thomas že odšel domov, vstopi Wanda – Vesna Pernarčič, ki pride na avdicijo z zamudo. In na tej točki se začne njena neverjetna inscenacija preigravanja tančin vedenja, manipulacij z besedami, glasom, telesom, oblekami (kreirala jih je Ljubica Čehovin –Suna) in predznanjem tako o literaturi kot o življenju Thomasa do končne podreditve moškega in realizacije tega, za kar v besedilu pravzaprav gre. Vloga Wande je napisana za veliko igralko in to Vesna Pernarčič je. Na oder stopi kot avšasta, nerodna lovilka gledaliških vlog s sumljivim pedigrejem, neizobražena in s pritlehno ravnjo govora. Vendar skozi igro razkriva povsem drugačne poteze in ima jasno določen cilj. Na njeni interpretaciji vse stoji in pade. In Vesna Pernarčič brez zdrsa odigra vsa Wandina stanja in premene virtuozno. Borut Veselko ji sledi. Najprej je značilen srednjeletni ameriški intelektualec, je tisti, ki izbira, ki je s svojega položaja pokroviteljski in prezirljiv, vendar skozi igro postopoma, a gotovo izgublja piedestal in konča kot Wandina prostovoljna žrtev.
Premiera 22.september 2018, Mala dvorana LGM V Lutkovnem gledališču Maribor so sinoči začeli novo sezono s predstavo Kako zorijo ježevci. Nastala je v režiji Bojana Laboviča po besedilu pisatelja Petra Svetine. Avtor likovne podobe je Damijan Stepančič, dramaturginja Zala Dobovšek. Več o predstavi pa Simona Kopinšek. Foto Boštjan Lah https://www.lg-mb.si/predstave/kako-zorijo-jezevci/
Drama SNG Ljubljana Dea Loher: Tatovi Prva slovenska uprizoritev Premiera 22. september 2018 Režiserka Ivana Djilas Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturginja Darja Dominkuš Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Jelena Proković Skladatelj Boštjan Gombač Oblikovalka giba in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka videa Vesna Krebs Obllikovalka luči Mojca Sarjaš Igrajo Jurij Zrnec, Nina Valič, Aleš Valič, Rok Vihar, Vanja Plut, Bojan Emeršič, Saša Pavček, Gregor Baković, Eva Jesenovec, Saša Mihelčič, Boris Mihalj, Silva Čušin Prvič v novi sezoni so dvignili zaveso na velikem odru ljubljanske Drame. Sodobna nemška dramatičarka in pisateljica Dea Loher, avtorica približno dvajsetih odrskih del, ki jih uprizarjajo po vsem svetu, se pri nas prvič predstavlja z dramo Tatovi, napisano pred osmimi leti. Besedilo je poslovenila Mojca Kranjc, v predstavi v dramaturgiji Darje Dominkuš in režiji Ivane Djilas nastopa dvanajst igralk in igralcev. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2207
Ivor Martinić po filmskem scenariju Luchina Viscontija, Enrica Mediolija, Nicole Badalucca Somrak bogov Premiera 21. september 2018, Stara dvorana Režiser Dalibor Matanić Prevajalka Mojca Marič Dramaturg Ivor Martinić Scenograf Marko Japelj Kostumograf Leo Kulaš Lektorja Mojca Marič, Janez Bostič Skladatelja Alen Sinkauz in Nenad Sinkauz Oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec Igrajo Petja Labović, Nataša Matjašec Rošker, Uroš Fürst, Kristijan Ostanek, Davor Herga, Eva Kraš, Timon Šturbej, Žan Koprivnik, Miloš Battelino V mariborski Drami so premierno uprizorili predstavo Somrak bogov. Dramsko besedilo o propadu aristokratske nemške družine in sočasnem vzponu nacizma je po istoimenskem filmu napisal dramaturg Ivor Martinić. Predstavo v režiji Daliborja Matanića si je ogledal Rok Bozovičar. Foto https://www.sng-mb.si/predstave-drama/somrak-bogov/
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica Ivan Cankar: Za narodov blagor Premiera 20. september 2018, veliki oder Režiser Miha Golob Dramaturga Krištof Dovjak, Tereza Gregorič Lektor Srečko Fišer Avtor glasbe Vasko Atanasovski Scenograf Miha Golob Kostumografinja Dajana Ljubičić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Igrajo Matija Rupel, Jure Kopušar, Peter Harl, Patrizia Jurinčič Finžgar, Žiga Udir, Ana Facchini, Andrej Zalesjak, Maja Nemec, Arna Hadžialjević, Nejc Cijan Garlatti, Iztok Mlakar, Jakob Sfiligoj, Jonathan Černe, Borut Petrović Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je sinoči s premierno uprizoritvijo Cankarjeve komedije Za narodov blagor v režiji Mihe Goloba začelo novo sezono. To delo so izbrali ob 100. obletnici smrti enega največjih slovenskih pisateljev in dramatikov, kot tudi zaradi aktualnosti tematike. Predstavo si je ogledala Ingrid Kašca-Bucik. Foto Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209255295/
Slovensko stalno gledališče Trst William Shakespeare: Hamlet Premiera 21. september 2018 Režiser Matjaž Farič Prevajalec Ivan Cankar Dramaturginja Staša Prah Glasba Laibach Kostumograf Alan Hranitelj Scenograf Peter Furlan Lektorica Tatjana Stanič Scenska poslikava Aleksander Starc Igrajo Klemen Janežič, Jan Bučar, Tina Gunzek, Primož Forte, Jernej Čampelj, Sara Gorše, Tines Špik, Vladimir Jurc, Miranda Trnjanin NAPOVED: V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odprli novo sezono s predstavo Hamlet. Shakespearovo klasično delo je režiral Matjaž Farič. Tam je bila tudi Ivana Zajc. Foto Luca Quaia http://www.teaterssg.com/event/hamlet/
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere: Lidija Hartman.
V Prešernovem gledališču v Kranju so novo sezono odprli z vsem dobro znano pravljico Frana Levstika Kdo je Vidku napravil srajčico. Dramatiziral jo je letošnji Prešernov nagrajenec Boris A. Novak, režirala pa Katja Pegan. Posebnost predstave so pesmi, ki jih odpoje slovenska pevka Tinkara Kovač. Več pa Ana Rozman.
Neveljaven email naslov