Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Gabriel Garcia Marquez: Dvanajst potohodnikov

03.04.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana: Mladinska knjiga 2018

Gabriela Garcio Márqueza, magičnega realista z izbrušenim slogom, razposajeno noto, zanimivim naborom besed, nenavadnim smislom za humor in globokim razumevanjem človekovih vrlin in slabosti še najbolje opiše Terencijev rek: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” In to velja tudi za zbirko Dvanajst potohodnikov.

V uvodu Márquez izčrpno popisuje nastanek dvanajstih potohodnih zgodb. Zamisel zanje je dobil v začetku sedemdesetih let, ko se mu je po petih letih življenja v Barceloni sanjalo, kako je s prijatelji veseljačil na lastnem pogrebu. Sanje si je razložil kot ozaveščenje svoje identitete in pomislil, da bi bile dobro izhodišče za pisanje o čudnih prigodah Latinoameričanov v Evropi. Zapisal si je 64 zamisli, mučil se je z njimi, a ker se iz njih ni kaj prida izcimilo, jih je odložil. Šele ko je čez nekaj let izgubil zvezek z zgodbarskimi idejami, ga je popadla panika in nerazložljiva potreba, da bi jih rešil iz pogube spomina. Tako je s ponovnim sestavljanjem nastalo nekaj zgodb za časopis, nekaj filmskih scenarijev in televizijska serija. Po dvajsetih letih se je iz vse snovi izkristaliziralo le dvanajst zgodb. Pisatelj jih je potem na novo napisal šele po kratkem izvidniškem popotovanju po Evropi, ko je našel manjkajoči element, da je knjigo končal: pogled skozi čas.

Že zato bralec pričakuje, da bodo rešene in na novo zastavljene zgodbe po toliko letih, tolikem preobračanju in tolikšni selekciji, popolna zbirka. Pa niso. Najbolj morda zmoti to, da zgodbe niso enako močne in se tudi po dolžini močno razlikujejo; nekaj je le kratkih skic, kot da so ostale v prvotni, idejni obliki, tiste daljše pa kar kličejo po nadaljevanju. Márquez v zgodbe vstopa, kot bi samozavestno zakorakal skozi vrata, končuje pa jih večinoma tako, kot bi se naveličal in skočil skozi okno – konec je, ko smo se ravno prav razgreli. Pa ne da bi pisatelju zmanjkalo štrene – iz nekaterih teh daljših zgodb bi mirno lahko napisal roman, toliko nerazrešenih niti na koncu obvisi v zraku.

Seveda mora pri stilistu, kakršen je Gabriel Garcia Márquez, pri katerem šteje vsaka beseda, trdno stati tudi prevod, da lahko velikega mojstra užijemo v vsem njegovem sijaju. Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je opravila odlično delo: pisanje teče kot namazano in je ravno prav prepredeno s posebnimi besedami, da lovi Márquezovega neulovljivega duha, na primer: brisavica, tiholazen, strmoglava vas, sončava, morni glas, mrleči lisičji rep, jezikolom in še in še bi lahko naštevali.

Kot rečeno, zgodbe Dvanajstih potohodnikov veže čvrsta rdeča nit Latinoameričanov v Evropi, ki vsi do zadnjega vanjo ne sodijo, pa naj bodo v Ženevi, Rimu, Madridu, Barceloni, na Dunaju, v Toskani ali Neaplju. Junaki so v mesta postavljeni nevsiljivo, pa vendar so kraji dogajanja tako otipljivi, da čutiš njihovo vročino, gnečo, samoto, mraz, smrad, zagledaš megličasto kopreno v zraku in zaslišiš žvižganje vetra ali oglušujočo džunglo prometa. Zgodbe vežejo tudi hrepenenje, smrt, slutnja smrti ali želja po smrti, pa drobne neverjetnosti, magija in čudaštva, ki jih zna pričarati samo Márquez: nestrohnjena deklica v kovčku za violončelo, ki ga njen oče neumorno prenaša naokrog, da bi jo papež priznal za svetnico; pes, ki ga gospodarica nauči jokati, da jo bo vsaj nekdo objokoval na njenem grobu; mladenič, ki se raje požene v smrt, kot da bi še enkrat izkusil zloslutno tramontano; lepotica, ki izkrvavi, ker se je z vrtnico zbodla v prst; otroci, ki utonejo, ker plujejo po svetlobi; ženska, ki daje sanje v najem … Márquez je pač genij za takšne reči, vendar se lahko njegove čarobne sposobnosti v romanih zaradi dolžine veliko bolj razmahnejo.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Gabriel Garcia Marquez: Dvanajst potohodnikov

03.04.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana: Mladinska knjiga 2018

Gabriela Garcio Márqueza, magičnega realista z izbrušenim slogom, razposajeno noto, zanimivim naborom besed, nenavadnim smislom za humor in globokim razumevanjem človekovih vrlin in slabosti še najbolje opiše Terencijev rek: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” In to velja tudi za zbirko Dvanajst potohodnikov.

V uvodu Márquez izčrpno popisuje nastanek dvanajstih potohodnih zgodb. Zamisel zanje je dobil v začetku sedemdesetih let, ko se mu je po petih letih življenja v Barceloni sanjalo, kako je s prijatelji veseljačil na lastnem pogrebu. Sanje si je razložil kot ozaveščenje svoje identitete in pomislil, da bi bile dobro izhodišče za pisanje o čudnih prigodah Latinoameričanov v Evropi. Zapisal si je 64 zamisli, mučil se je z njimi, a ker se iz njih ni kaj prida izcimilo, jih je odložil. Šele ko je čez nekaj let izgubil zvezek z zgodbarskimi idejami, ga je popadla panika in nerazložljiva potreba, da bi jih rešil iz pogube spomina. Tako je s ponovnim sestavljanjem nastalo nekaj zgodb za časopis, nekaj filmskih scenarijev in televizijska serija. Po dvajsetih letih se je iz vse snovi izkristaliziralo le dvanajst zgodb. Pisatelj jih je potem na novo napisal šele po kratkem izvidniškem popotovanju po Evropi, ko je našel manjkajoči element, da je knjigo končal: pogled skozi čas.

Že zato bralec pričakuje, da bodo rešene in na novo zastavljene zgodbe po toliko letih, tolikem preobračanju in tolikšni selekciji, popolna zbirka. Pa niso. Najbolj morda zmoti to, da zgodbe niso enako močne in se tudi po dolžini močno razlikujejo; nekaj je le kratkih skic, kot da so ostale v prvotni, idejni obliki, tiste daljše pa kar kličejo po nadaljevanju. Márquez v zgodbe vstopa, kot bi samozavestno zakorakal skozi vrata, končuje pa jih večinoma tako, kot bi se naveličal in skočil skozi okno – konec je, ko smo se ravno prav razgreli. Pa ne da bi pisatelju zmanjkalo štrene – iz nekaterih teh daljših zgodb bi mirno lahko napisal roman, toliko nerazrešenih niti na koncu obvisi v zraku.

Seveda mora pri stilistu, kakršen je Gabriel Garcia Márquez, pri katerem šteje vsaka beseda, trdno stati tudi prevod, da lahko velikega mojstra užijemo v vsem njegovem sijaju. Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je opravila odlično delo: pisanje teče kot namazano in je ravno prav prepredeno s posebnimi besedami, da lovi Márquezovega neulovljivega duha, na primer: brisavica, tiholazen, strmoglava vas, sončava, morni glas, mrleči lisičji rep, jezikolom in še in še bi lahko naštevali.

Kot rečeno, zgodbe Dvanajstih potohodnikov veže čvrsta rdeča nit Latinoameričanov v Evropi, ki vsi do zadnjega vanjo ne sodijo, pa naj bodo v Ženevi, Rimu, Madridu, Barceloni, na Dunaju, v Toskani ali Neaplju. Junaki so v mesta postavljeni nevsiljivo, pa vendar so kraji dogajanja tako otipljivi, da čutiš njihovo vročino, gnečo, samoto, mraz, smrad, zagledaš megličasto kopreno v zraku in zaslišiš žvižganje vetra ali oglušujočo džunglo prometa. Zgodbe vežejo tudi hrepenenje, smrt, slutnja smrti ali želja po smrti, pa drobne neverjetnosti, magija in čudaštva, ki jih zna pričarati samo Márquez: nestrohnjena deklica v kovčku za violončelo, ki ga njen oče neumorno prenaša naokrog, da bi jo papež priznal za svetnico; pes, ki ga gospodarica nauči jokati, da jo bo vsaj nekdo objokoval na njenem grobu; mladenič, ki se raje požene v smrt, kot da bi še enkrat izkusil zloslutno tramontano; lepotica, ki izkrvavi, ker se je z vrtnico zbodla v prst; otroci, ki utonejo, ker plujejo po svetlobi; ženska, ki daje sanje v najem … Márquez je pač genij za takšne reči, vendar se lahko njegove čarobne sposobnosti v romanih zaradi dolžine veliko bolj razmahnejo.


21.09.2020

Gert Ledig: Povračilo

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Jure Franko.


21.09.2020

Ivana Komel Solo: Abeceda majhnih zgodb

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Lidija Hartman.


21.09.2020

Mare Cestnik: Zmagoslavci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


17.09.2020

Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89

Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020


21.09.2020

Potential states

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.09.2020

Potential States

Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej


14.09.2020

Juš Škraban: Ribja hoja

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


14.09.2020

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Barbara Zupan.


14.09.2020

Ljubomir M. Marić: Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


14.09.2020

Mart Lenardič: Boj v požiralniku

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


11.09.2020

Oče Romuald: Škofjeloški pasijon

Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci


11.09.2020

Pravljični muzikal Turandot

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Mulan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Ostržek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.09.2020

MGL: Studio - José Cabeza: Trije milijoni minut

V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani


09.09.2020

Maša v h-molu Johanna Sebastiana Bacha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.09.2020

Vladislav Vančura: Muhasto poletje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


07.09.2020

Gašper Križnik: Sveti Coprijan

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Ivan Lotrič.


07.09.2020

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


07.09.2020

Aleš Jelenko: Zgodbe iz podtalja

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


Stran 68 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov