Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bere Alenka Resman Langus.
prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana: Mladinska knjiga 2018
Gabriela Garcio Márqueza, magičnega realista z izbrušenim slogom, razposajeno noto, zanimivim naborom besed, nenavadnim smislom za humor in globokim razumevanjem človekovih vrlin in slabosti še najbolje opiše Terencijev rek: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” In to velja tudi za zbirko Dvanajst potohodnikov.
V uvodu Márquez izčrpno popisuje nastanek dvanajstih potohodnih zgodb. Zamisel zanje je dobil v začetku sedemdesetih let, ko se mu je po petih letih življenja v Barceloni sanjalo, kako je s prijatelji veseljačil na lastnem pogrebu. Sanje si je razložil kot ozaveščenje svoje identitete in pomislil, da bi bile dobro izhodišče za pisanje o čudnih prigodah Latinoameričanov v Evropi. Zapisal si je 64 zamisli, mučil se je z njimi, a ker se iz njih ni kaj prida izcimilo, jih je odložil. Šele ko je čez nekaj let izgubil zvezek z zgodbarskimi idejami, ga je popadla panika in nerazložljiva potreba, da bi jih rešil iz pogube spomina. Tako je s ponovnim sestavljanjem nastalo nekaj zgodb za časopis, nekaj filmskih scenarijev in televizijska serija. Po dvajsetih letih se je iz vse snovi izkristaliziralo le dvanajst zgodb. Pisatelj jih je potem na novo napisal šele po kratkem izvidniškem popotovanju po Evropi, ko je našel manjkajoči element, da je knjigo končal: pogled skozi čas.
Že zato bralec pričakuje, da bodo rešene in na novo zastavljene zgodbe po toliko letih, tolikem preobračanju in tolikšni selekciji, popolna zbirka. Pa niso. Najbolj morda zmoti to, da zgodbe niso enako močne in se tudi po dolžini močno razlikujejo; nekaj je le kratkih skic, kot da so ostale v prvotni, idejni obliki, tiste daljše pa kar kličejo po nadaljevanju. Márquez v zgodbe vstopa, kot bi samozavestno zakorakal skozi vrata, končuje pa jih večinoma tako, kot bi se naveličal in skočil skozi okno – konec je, ko smo se ravno prav razgreli. Pa ne da bi pisatelju zmanjkalo štrene – iz nekaterih teh daljših zgodb bi mirno lahko napisal roman, toliko nerazrešenih niti na koncu obvisi v zraku.
Seveda mora pri stilistu, kakršen je Gabriel Garcia Márquez, pri katerem šteje vsaka beseda, trdno stati tudi prevod, da lahko velikega mojstra užijemo v vsem njegovem sijaju. Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je opravila odlično delo: pisanje teče kot namazano in je ravno prav prepredeno s posebnimi besedami, da lovi Márquezovega neulovljivega duha, na primer: brisavica, tiholazen, strmoglava vas, sončava, morni glas, mrleči lisičji rep, jezikolom in še in še bi lahko naštevali.
Kot rečeno, zgodbe Dvanajstih potohodnikov veže čvrsta rdeča nit Latinoameričanov v Evropi, ki vsi do zadnjega vanjo ne sodijo, pa naj bodo v Ženevi, Rimu, Madridu, Barceloni, na Dunaju, v Toskani ali Neaplju. Junaki so v mesta postavljeni nevsiljivo, pa vendar so kraji dogajanja tako otipljivi, da čutiš njihovo vročino, gnečo, samoto, mraz, smrad, zagledaš megličasto kopreno v zraku in zaslišiš žvižganje vetra ali oglušujočo džunglo prometa. Zgodbe vežejo tudi hrepenenje, smrt, slutnja smrti ali želja po smrti, pa drobne neverjetnosti, magija in čudaštva, ki jih zna pričarati samo Márquez: nestrohnjena deklica v kovčku za violončelo, ki ga njen oče neumorno prenaša naokrog, da bi jo papež priznal za svetnico; pes, ki ga gospodarica nauči jokati, da jo bo vsaj nekdo objokoval na njenem grobu; mladenič, ki se raje požene v smrt, kot da bi še enkrat izkusil zloslutno tramontano; lepotica, ki izkrvavi, ker se je z vrtnico zbodla v prst; otroci, ki utonejo, ker plujejo po svetlobi; ženska, ki daje sanje v najem … Márquez je pač genij za takšne reči, vendar se lahko njegove čarobne sposobnosti v romanih zaradi dolžine veliko bolj razmahnejo.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bere Alenka Resman Langus.
prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana: Mladinska knjiga 2018
Gabriela Garcio Márqueza, magičnega realista z izbrušenim slogom, razposajeno noto, zanimivim naborom besed, nenavadnim smislom za humor in globokim razumevanjem človekovih vrlin in slabosti še najbolje opiše Terencijev rek: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” In to velja tudi za zbirko Dvanajst potohodnikov.
V uvodu Márquez izčrpno popisuje nastanek dvanajstih potohodnih zgodb. Zamisel zanje je dobil v začetku sedemdesetih let, ko se mu je po petih letih življenja v Barceloni sanjalo, kako je s prijatelji veseljačil na lastnem pogrebu. Sanje si je razložil kot ozaveščenje svoje identitete in pomislil, da bi bile dobro izhodišče za pisanje o čudnih prigodah Latinoameričanov v Evropi. Zapisal si je 64 zamisli, mučil se je z njimi, a ker se iz njih ni kaj prida izcimilo, jih je odložil. Šele ko je čez nekaj let izgubil zvezek z zgodbarskimi idejami, ga je popadla panika in nerazložljiva potreba, da bi jih rešil iz pogube spomina. Tako je s ponovnim sestavljanjem nastalo nekaj zgodb za časopis, nekaj filmskih scenarijev in televizijska serija. Po dvajsetih letih se je iz vse snovi izkristaliziralo le dvanajst zgodb. Pisatelj jih je potem na novo napisal šele po kratkem izvidniškem popotovanju po Evropi, ko je našel manjkajoči element, da je knjigo končal: pogled skozi čas.
Že zato bralec pričakuje, da bodo rešene in na novo zastavljene zgodbe po toliko letih, tolikem preobračanju in tolikšni selekciji, popolna zbirka. Pa niso. Najbolj morda zmoti to, da zgodbe niso enako močne in se tudi po dolžini močno razlikujejo; nekaj je le kratkih skic, kot da so ostale v prvotni, idejni obliki, tiste daljše pa kar kličejo po nadaljevanju. Márquez v zgodbe vstopa, kot bi samozavestno zakorakal skozi vrata, končuje pa jih večinoma tako, kot bi se naveličal in skočil skozi okno – konec je, ko smo se ravno prav razgreli. Pa ne da bi pisatelju zmanjkalo štrene – iz nekaterih teh daljših zgodb bi mirno lahko napisal roman, toliko nerazrešenih niti na koncu obvisi v zraku.
Seveda mora pri stilistu, kakršen je Gabriel Garcia Márquez, pri katerem šteje vsaka beseda, trdno stati tudi prevod, da lahko velikega mojstra užijemo v vsem njegovem sijaju. Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je opravila odlično delo: pisanje teče kot namazano in je ravno prav prepredeno s posebnimi besedami, da lovi Márquezovega neulovljivega duha, na primer: brisavica, tiholazen, strmoglava vas, sončava, morni glas, mrleči lisičji rep, jezikolom in še in še bi lahko naštevali.
Kot rečeno, zgodbe Dvanajstih potohodnikov veže čvrsta rdeča nit Latinoameričanov v Evropi, ki vsi do zadnjega vanjo ne sodijo, pa naj bodo v Ženevi, Rimu, Madridu, Barceloni, na Dunaju, v Toskani ali Neaplju. Junaki so v mesta postavljeni nevsiljivo, pa vendar so kraji dogajanja tako otipljivi, da čutiš njihovo vročino, gnečo, samoto, mraz, smrad, zagledaš megličasto kopreno v zraku in zaslišiš žvižganje vetra ali oglušujočo džunglo prometa. Zgodbe vežejo tudi hrepenenje, smrt, slutnja smrti ali želja po smrti, pa drobne neverjetnosti, magija in čudaštva, ki jih zna pričarati samo Márquez: nestrohnjena deklica v kovčku za violončelo, ki ga njen oče neumorno prenaša naokrog, da bi jo papež priznal za svetnico; pes, ki ga gospodarica nauči jokati, da jo bo vsaj nekdo objokoval na njenem grobu; mladenič, ki se raje požene v smrt, kot da bi še enkrat izkusil zloslutno tramontano; lepotica, ki izkrvavi, ker se je z vrtnico zbodla v prst; otroci, ki utonejo, ker plujejo po svetlobi; ženska, ki daje sanje v najem … Márquez je pač genij za takšne reči, vendar se lahko njegove čarobne sposobnosti v romanih zaradi dolžine veliko bolj razmahnejo.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Neveljaven email naslov