Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Približno 1300 strani verzov – to je naslovljenih in nenaslovljenih pesmi ter pesniških aforizmov, fragmentov, osnutkov in alternativnih variant –, dopolnjenih z več sto stranmi z akribijo izpisanih uredniških opomb in pojasnil pa še z informativno biografsko skico in poglobljeno spremno študijo za nameček. Vse to tiskano na razkošnem papirju, v dveh lično oblikovanih zvezkih, previdno vloženih v kartonast zaščitni ovoj … Kolikor moremo oziroma smemo o mestu, ki ga ta ali oni književnik zavzema na pobočju našega Parnasa, soditi že po zunanji podobi njegovih knjig, tedaj ni prostora za dvom – Jure Detela je danes prepoznan kot nesporni klasik slovenske poezije druge polovice dvajsetega stoletja. In ni gotovo, ali so od prvih desetletij prejšnjega stoletja, torej od časov Murna in Kosovela naprej, bralke in bralci poskrbeli za temeljitejši preobrat v vrednotenju kakega pesnika. Detelov pesniški opus, ki je seveda bistveno obširnejši od treh zbirk, ki jih je umetnik pripravil zaživa, – od Zemljevidov (1978), Mahu in srebra (1983) ter Tisočev krotkih oči (1992, v kontekstu že posthumno izdanih Pesmi) – se je namreč z obrobja nacionalne književnosti v zadnjega četrt stoletja očitno premaknil v njeno osrčje. Kaj je botrovalo tej premestitvi? Najbrž velja najprej omeniti fascinacijo z Detelovo življenjsko potjo, z njegovim singularnim značajem in tragično usodo, fascinacijo, ki med bralkami in bralci prerašča v pravcati pesniški mit, to pa, kakor vemo, pri vprašanjih simbolne valorizacije lirike praviloma ne škodi. Še nekoliko pomembneje se zdi, da so zavest o prebojni naravi Detelovega ustvarjanja v zadnjih desetletjih pomagali utrjevati in širiti tudi drugi pesniki. Nanj so se pač sklicevali številni, ga navajali ali mu posvečali svoja besedila. V tem kontekstu omenimo vsaj tri: Iztoka Osojnika, njegovega osebnega prijatelja, ki je pred nekaj leti izdal intrigantno zbirko svojih variacij na Detelove pesmi v zbirki Mah in srebro; Uroša Zupana, ki Detelo v izvrstni pesmi Žalost vedno bo brez pomišljanja postavlja ob bok največjim: Prešernu, Strniši in Zajcu; ter Miklavža Komelja, čigar poetike si brez Detelovega vpliva najbrž sploh ni mogoče predstavljati in ki je po dvajsetih letih temeljitega, studioznega preučevanja po uredniški plati poskrbel tudi za objavo Detelove pesniške zapuščine.
Nazadnje pa še k tisti razsežnosti pričujoče poezije, ki je, kadar beseda teče o kanonizaciji Jureta Detele, slej ko prej ključna. Odkar vemo, da živimo v antropocenu in da je človeštvo s svojimi dejavnostmi sprožilo globalno kaskado tako daljnosežnih okoljskih sprememb, da bodo njihovi učinki najverjetneje določali življenjske razmere na tem planetu še milijone let, se poglablja zavest, da je nekaj preprosto treba storiti in da v ta »nekaj« med drugim sodi tudi temeljita preobrazba človekove subjektivitete, preobrazba posameznikove zavesti, brez katere pač nobeno ločevanje odpadkov, noben podnebni sporazum, noben prehod na krožno gospodarstvo ne bodo resnično uspešni. Kolikor táko preobrazbo lahko pospešuje in poglablja tudi poezija, toliko se Detela hitro pokaže kot nadvse pripraven in koristen zaveznik. Kdo bi se vendar ne navduševal nad vizionarskim pesnikom, ki je že sredi sedemdesetih let vedel, česar številni nočejo vedeti še danes, in ki je s svojimi besedili in s svojim življenjskim zgledom napovedoval, in to avant la lettre, globoko ponotranjena etos in prakso, ki ju od nas terja naša lastna prihodnost?! In vendar je treba poudariti, da je tovrstna interpretacija »fenomena Detela«, ki v možu in njegovi umetnosti prepoznava konture nekakšnega svetnika, zavetnika ekološkega obrata v polju kulture, najbrž prekratka. Takole namreč beremo v pesmi Krotke oči:
»[Z]daj izumirajo kiti, / čeprav se ljudje krog njih / zbirajo v čolnih, da lovci / ne bi izstrelili osti. // A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: / skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.«
Navedeni verzi pričajo, da Detela pravzaprav sploh ni ekološki pesnik, če ekologijo razumemo zgolj kot repozitorij znanj in ravnanj, ki naj človeku omogočijo kar najbolj zmanjšati škodljivi vpliv na okolje in mu pomagajo preleviti se v trajnostnega, se pravi umnega in odgovornega gospodarja narave. Zastavek, ki je vpisan v Detelovo poezijo, je pač bistveno drznejši; namesto nekakšnega gospodarjenja in narave, ki, po definiciji, zajema vse tisto, česar ni ustvarila človeška roka in jo torej lahko označimo za eminentno civilizacijski artefakt, Detelova pesem vztraja pri neskončni dragocenosti sleherne posamezne živali, sleherne posamezne rastline, slehernega bitja, ki je upravičeno do svojega obstoja – ne zato, ker bi bilo koristno, uporabno ali vsaj človeku podobno, temveč nasprotno, natanko zato, ker ni nič od tega. Ker je, drugače rečeno, radikalno tuje in enkratno, ker je v vsej zgodovini vesolja neponovljivo in ker se od njega odbije sleherni poizkus antropomorfizacije. Ker ima, še drugače rečeno, svoje neodtujljivo dostojanstvo. S tega gledišča se slej ko prej pokaže, da duh našega časa vendarle še ni dohitel ali ujel duha Detelove pesmi. Ta je, kolikor nam govori iz neke oddaljene prihodnosti in hkrati pledira zanjo, še vedno pred nami; pogosto je videti, da nedosežno takó. A morda je bralsko meandriranje po orjaškem opusu, ki je zdaj pred nami – opusu, ki se zdi vseskozi pisan suvereno, pa naj gre za oblikovanje pomensko do skrajnosti nabitih fragmentov ali daljših besedil, ki se ponekod celo spogledujejo s klasičnimi pesniškimi oblikami – vendarle nekakšen korak. Tudi tisočkilometrska pot se menda nekje mora začeti.
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Približno 1300 strani verzov – to je naslovljenih in nenaslovljenih pesmi ter pesniških aforizmov, fragmentov, osnutkov in alternativnih variant –, dopolnjenih z več sto stranmi z akribijo izpisanih uredniških opomb in pojasnil pa še z informativno biografsko skico in poglobljeno spremno študijo za nameček. Vse to tiskano na razkošnem papirju, v dveh lično oblikovanih zvezkih, previdno vloženih v kartonast zaščitni ovoj … Kolikor moremo oziroma smemo o mestu, ki ga ta ali oni književnik zavzema na pobočju našega Parnasa, soditi že po zunanji podobi njegovih knjig, tedaj ni prostora za dvom – Jure Detela je danes prepoznan kot nesporni klasik slovenske poezije druge polovice dvajsetega stoletja. In ni gotovo, ali so od prvih desetletij prejšnjega stoletja, torej od časov Murna in Kosovela naprej, bralke in bralci poskrbeli za temeljitejši preobrat v vrednotenju kakega pesnika. Detelov pesniški opus, ki je seveda bistveno obširnejši od treh zbirk, ki jih je umetnik pripravil zaživa, – od Zemljevidov (1978), Mahu in srebra (1983) ter Tisočev krotkih oči (1992, v kontekstu že posthumno izdanih Pesmi) – se je namreč z obrobja nacionalne književnosti v zadnjega četrt stoletja očitno premaknil v njeno osrčje. Kaj je botrovalo tej premestitvi? Najbrž velja najprej omeniti fascinacijo z Detelovo življenjsko potjo, z njegovim singularnim značajem in tragično usodo, fascinacijo, ki med bralkami in bralci prerašča v pravcati pesniški mit, to pa, kakor vemo, pri vprašanjih simbolne valorizacije lirike praviloma ne škodi. Še nekoliko pomembneje se zdi, da so zavest o prebojni naravi Detelovega ustvarjanja v zadnjih desetletjih pomagali utrjevati in širiti tudi drugi pesniki. Nanj so se pač sklicevali številni, ga navajali ali mu posvečali svoja besedila. V tem kontekstu omenimo vsaj tri: Iztoka Osojnika, njegovega osebnega prijatelja, ki je pred nekaj leti izdal intrigantno zbirko svojih variacij na Detelove pesmi v zbirki Mah in srebro; Uroša Zupana, ki Detelo v izvrstni pesmi Žalost vedno bo brez pomišljanja postavlja ob bok največjim: Prešernu, Strniši in Zajcu; ter Miklavža Komelja, čigar poetike si brez Detelovega vpliva najbrž sploh ni mogoče predstavljati in ki je po dvajsetih letih temeljitega, studioznega preučevanja po uredniški plati poskrbel tudi za objavo Detelove pesniške zapuščine.
Nazadnje pa še k tisti razsežnosti pričujoče poezije, ki je, kadar beseda teče o kanonizaciji Jureta Detele, slej ko prej ključna. Odkar vemo, da živimo v antropocenu in da je človeštvo s svojimi dejavnostmi sprožilo globalno kaskado tako daljnosežnih okoljskih sprememb, da bodo njihovi učinki najverjetneje določali življenjske razmere na tem planetu še milijone let, se poglablja zavest, da je nekaj preprosto treba storiti in da v ta »nekaj« med drugim sodi tudi temeljita preobrazba človekove subjektivitete, preobrazba posameznikove zavesti, brez katere pač nobeno ločevanje odpadkov, noben podnebni sporazum, noben prehod na krožno gospodarstvo ne bodo resnično uspešni. Kolikor táko preobrazbo lahko pospešuje in poglablja tudi poezija, toliko se Detela hitro pokaže kot nadvse pripraven in koristen zaveznik. Kdo bi se vendar ne navduševal nad vizionarskim pesnikom, ki je že sredi sedemdesetih let vedel, česar številni nočejo vedeti še danes, in ki je s svojimi besedili in s svojim življenjskim zgledom napovedoval, in to avant la lettre, globoko ponotranjena etos in prakso, ki ju od nas terja naša lastna prihodnost?! In vendar je treba poudariti, da je tovrstna interpretacija »fenomena Detela«, ki v možu in njegovi umetnosti prepoznava konture nekakšnega svetnika, zavetnika ekološkega obrata v polju kulture, najbrž prekratka. Takole namreč beremo v pesmi Krotke oči:
»[Z]daj izumirajo kiti, / čeprav se ljudje krog njih / zbirajo v čolnih, da lovci / ne bi izstrelili osti. // A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: / skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.«
Navedeni verzi pričajo, da Detela pravzaprav sploh ni ekološki pesnik, če ekologijo razumemo zgolj kot repozitorij znanj in ravnanj, ki naj človeku omogočijo kar najbolj zmanjšati škodljivi vpliv na okolje in mu pomagajo preleviti se v trajnostnega, se pravi umnega in odgovornega gospodarja narave. Zastavek, ki je vpisan v Detelovo poezijo, je pač bistveno drznejši; namesto nekakšnega gospodarjenja in narave, ki, po definiciji, zajema vse tisto, česar ni ustvarila človeška roka in jo torej lahko označimo za eminentno civilizacijski artefakt, Detelova pesem vztraja pri neskončni dragocenosti sleherne posamezne živali, sleherne posamezne rastline, slehernega bitja, ki je upravičeno do svojega obstoja – ne zato, ker bi bilo koristno, uporabno ali vsaj človeku podobno, temveč nasprotno, natanko zato, ker ni nič od tega. Ker je, drugače rečeno, radikalno tuje in enkratno, ker je v vsej zgodovini vesolja neponovljivo in ker se od njega odbije sleherni poizkus antropomorfizacije. Ker ima, še drugače rečeno, svoje neodtujljivo dostojanstvo. S tega gledišča se slej ko prej pokaže, da duh našega časa vendarle še ni dohitel ali ujel duha Detelove pesmi. Ta je, kolikor nam govori iz neke oddaljene prihodnosti in hkrati pledira zanjo, še vedno pred nami; pogosto je videti, da nedosežno takó. A morda je bralsko meandriranje po orjaškem opusu, ki je zdaj pred nami – opusu, ki se zdi vseskozi pisan suvereno, pa naj gre za oblikovanje pomensko do skrajnosti nabitih fragmentov ali daljših besedil, ki se ponekod celo spogledujejo s klasičnimi pesniškimi oblikami – vendarle nekakšen korak. Tudi tisočkilometrska pot se menda nekje mora začeti.
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov