Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jure Detela: Zbrane pesmi

08.04.2019

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2018

Približno 1300 strani verzov – to je naslovljenih in nenaslovljenih pesmi ter pesniških aforizmov, fragmentov, osnutkov in alternativnih variant –, dopolnjenih z več sto stranmi z akribijo izpisanih uredniških opomb in pojasnil pa še z informativno biografsko skico in poglobljeno spremno študijo za nameček. Vse to tiskano na razkošnem papirju, v dveh lično oblikovanih zvezkih, previdno vloženih v kartonast zaščitni ovoj … Kolikor moremo oziroma smemo o mestu, ki ga ta ali oni književnik zavzema na pobočju našega Parnasa, soditi že po zunanji podobi njegovih knjig, tedaj ni prostora za dvom – Jure Detela je danes prepoznan kot nesporni klasik slovenske poezije druge polovice dvajsetega stoletja. In ni gotovo, ali so od prvih desetletij prejšnjega stoletja, torej od časov Murna in Kosovela naprej, bralke in bralci poskrbeli za temeljitejši preobrat v vrednotenju kakega pesnika. Detelov pesniški opus, ki je seveda bistveno obširnejši od treh zbirk, ki jih je umetnik pripravil zaživa, – od Zemljevidov (1978), Mahu in srebra (1983) ter Tisočev krotkih oči (1992, v kontekstu že posthumno izdanih Pesmi) – se je namreč z obrobja nacionalne književnosti v zadnjega četrt stoletja očitno premaknil v njeno osrčje. Kaj je botrovalo tej premestitvi? Najbrž velja najprej omeniti fascinacijo z Detelovo življenjsko potjo, z njegovim singularnim značajem in tragično usodo, fascinacijo, ki med bralkami in bralci prerašča v pravcati pesniški mit, to pa, kakor vemo, pri vprašanjih simbolne valorizacije lirike praviloma ne škodi. Še nekoliko pomembneje se zdi, da so zavest o prebojni naravi Detelovega ustvarjanja v zadnjih desetletjih pomagali utrjevati in širiti tudi drugi pesniki. Nanj so se pač sklicevali številni, ga navajali ali mu posvečali svoja besedila. V tem kontekstu omenimo vsaj tri: Iztoka Osojnika, njegovega osebnega prijatelja, ki je pred nekaj leti izdal intrigantno zbirko svojih variacij na Detelove pesmi v zbirki Mah in srebro; Uroša Zupana, ki Detelo v izvrstni pesmi Žalost vedno bo brez pomišljanja postavlja ob bok največjim: Prešernu, Strniši in Zajcu; ter Miklavža Komelja, čigar poetike si brez Detelovega vpliva najbrž sploh ni mogoče predstavljati in ki je po dvajsetih letih temeljitega, studioznega preučevanja po uredniški plati poskrbel tudi za objavo Detelove pesniške zapuščine.

Nazadnje pa še k tisti razsežnosti pričujoče poezije, ki je, kadar beseda teče o kanonizaciji Jureta Detele, slej ko prej ključna. Odkar vemo, da živimo v antropocenu in da je človeštvo s svojimi dejavnostmi sprožilo globalno kaskado tako daljnosežnih okoljskih sprememb, da bodo njihovi učinki najverjetneje določali življenjske razmere na tem planetu še milijone let, se poglablja zavest, da je nekaj preprosto treba storiti in da v ta »nekaj« med drugim sodi tudi temeljita preobrazba človekove subjektivitete, preobrazba posameznikove zavesti, brez katere pač nobeno ločevanje odpadkov, noben podnebni sporazum, noben prehod na krožno gospodarstvo ne bodo resnično uspešni. Kolikor táko preobrazbo lahko pospešuje in poglablja tudi poezija, toliko se Detela hitro pokaže kot nadvse pripraven in koristen zaveznik. Kdo bi se vendar ne navduševal nad vizionarskim pesnikom, ki je že sredi sedemdesetih let vedel, česar številni nočejo vedeti še danes, in ki je s svojimi besedili in s svojim življenjskim zgledom napovedoval, in to avant la lettre, globoko ponotranjena etos in prakso, ki ju od nas terja naša lastna prihodnost?! In vendar je treba poudariti, da je tovrstna interpretacija »fenomena Detela«, ki v možu in njegovi umetnosti prepoznava konture nekakšnega svetnika, zavetnika ekološkega obrata v polju kulture, najbrž prekratka. Takole namreč beremo v pesmi Krotke oči:

»[Z]daj izumirajo kiti, / čeprav se ljudje krog njih / zbirajo v čolnih, da lovci / ne bi izstrelili osti. // A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: / skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.«

Navedeni verzi pričajo, da Detela pravzaprav sploh ni ekološki pesnik, če ekologijo razumemo zgolj kot repozitorij znanj in ravnanj, ki naj človeku omogočijo kar najbolj zmanjšati škodljivi vpliv na okolje in mu pomagajo preleviti se v trajnostnega, se pravi umnega in odgovornega gospodarja narave. Zastavek, ki je vpisan v Detelovo poezijo, je pač bistveno drznejši; namesto nekakšnega gospodarjenja in narave, ki, po definiciji, zajema vse tisto, česar ni ustvarila človeška roka in jo torej lahko označimo za eminentno civilizacijski artefakt, Detelova pesem vztraja pri neskončni dragocenosti sleherne posamezne živali, sleherne posamezne rastline, slehernega bitja, ki je upravičeno do svojega obstoja – ne zato, ker bi bilo koristno, uporabno ali vsaj človeku podobno, temveč nasprotno, natanko zato, ker ni nič od tega. Ker je, drugače rečeno, radikalno tuje in enkratno, ker je v vsej zgodovini vesolja neponovljivo in ker se od njega odbije sleherni poizkus antropomorfizacije. Ker ima, še drugače rečeno, svoje neodtujljivo dostojanstvo. S tega gledišča se slej ko prej pokaže, da duh našega časa vendarle še ni dohitel ali ujel duha Detelove pesmi. Ta je, kolikor nam govori iz neke oddaljene prihodnosti in hkrati pledira zanjo, še vedno pred nami; pogosto je videti, da nedosežno takó. A morda je bralsko meandriranje po orjaškem opusu, ki je zdaj pred nami – opusu, ki se zdi vseskozi pisan suvereno, pa naj gre za oblikovanje pomensko do skrajnosti nabitih fragmentov ali daljših besedil, ki se ponekod celo spogledujejo s klasičnimi pesniškimi oblikami – vendarle nekakšen korak. Tudi tisočkilometrska pot se menda nekje mora začeti.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jure Detela: Zbrane pesmi

08.04.2019

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2018

Približno 1300 strani verzov – to je naslovljenih in nenaslovljenih pesmi ter pesniških aforizmov, fragmentov, osnutkov in alternativnih variant –, dopolnjenih z več sto stranmi z akribijo izpisanih uredniških opomb in pojasnil pa še z informativno biografsko skico in poglobljeno spremno študijo za nameček. Vse to tiskano na razkošnem papirju, v dveh lično oblikovanih zvezkih, previdno vloženih v kartonast zaščitni ovoj … Kolikor moremo oziroma smemo o mestu, ki ga ta ali oni književnik zavzema na pobočju našega Parnasa, soditi že po zunanji podobi njegovih knjig, tedaj ni prostora za dvom – Jure Detela je danes prepoznan kot nesporni klasik slovenske poezije druge polovice dvajsetega stoletja. In ni gotovo, ali so od prvih desetletij prejšnjega stoletja, torej od časov Murna in Kosovela naprej, bralke in bralci poskrbeli za temeljitejši preobrat v vrednotenju kakega pesnika. Detelov pesniški opus, ki je seveda bistveno obširnejši od treh zbirk, ki jih je umetnik pripravil zaživa, – od Zemljevidov (1978), Mahu in srebra (1983) ter Tisočev krotkih oči (1992, v kontekstu že posthumno izdanih Pesmi) – se je namreč z obrobja nacionalne književnosti v zadnjega četrt stoletja očitno premaknil v njeno osrčje. Kaj je botrovalo tej premestitvi? Najbrž velja najprej omeniti fascinacijo z Detelovo življenjsko potjo, z njegovim singularnim značajem in tragično usodo, fascinacijo, ki med bralkami in bralci prerašča v pravcati pesniški mit, to pa, kakor vemo, pri vprašanjih simbolne valorizacije lirike praviloma ne škodi. Še nekoliko pomembneje se zdi, da so zavest o prebojni naravi Detelovega ustvarjanja v zadnjih desetletjih pomagali utrjevati in širiti tudi drugi pesniki. Nanj so se pač sklicevali številni, ga navajali ali mu posvečali svoja besedila. V tem kontekstu omenimo vsaj tri: Iztoka Osojnika, njegovega osebnega prijatelja, ki je pred nekaj leti izdal intrigantno zbirko svojih variacij na Detelove pesmi v zbirki Mah in srebro; Uroša Zupana, ki Detelo v izvrstni pesmi Žalost vedno bo brez pomišljanja postavlja ob bok največjim: Prešernu, Strniši in Zajcu; ter Miklavža Komelja, čigar poetike si brez Detelovega vpliva najbrž sploh ni mogoče predstavljati in ki je po dvajsetih letih temeljitega, studioznega preučevanja po uredniški plati poskrbel tudi za objavo Detelove pesniške zapuščine.

Nazadnje pa še k tisti razsežnosti pričujoče poezije, ki je, kadar beseda teče o kanonizaciji Jureta Detele, slej ko prej ključna. Odkar vemo, da živimo v antropocenu in da je človeštvo s svojimi dejavnostmi sprožilo globalno kaskado tako daljnosežnih okoljskih sprememb, da bodo njihovi učinki najverjetneje določali življenjske razmere na tem planetu še milijone let, se poglablja zavest, da je nekaj preprosto treba storiti in da v ta »nekaj« med drugim sodi tudi temeljita preobrazba človekove subjektivitete, preobrazba posameznikove zavesti, brez katere pač nobeno ločevanje odpadkov, noben podnebni sporazum, noben prehod na krožno gospodarstvo ne bodo resnično uspešni. Kolikor táko preobrazbo lahko pospešuje in poglablja tudi poezija, toliko se Detela hitro pokaže kot nadvse pripraven in koristen zaveznik. Kdo bi se vendar ne navduševal nad vizionarskim pesnikom, ki je že sredi sedemdesetih let vedel, česar številni nočejo vedeti še danes, in ki je s svojimi besedili in s svojim življenjskim zgledom napovedoval, in to avant la lettre, globoko ponotranjena etos in prakso, ki ju od nas terja naša lastna prihodnost?! In vendar je treba poudariti, da je tovrstna interpretacija »fenomena Detela«, ki v možu in njegovi umetnosti prepoznava konture nekakšnega svetnika, zavetnika ekološkega obrata v polju kulture, najbrž prekratka. Takole namreč beremo v pesmi Krotke oči:

»[Z]daj izumirajo kiti, / čeprav se ljudje krog njih / zbirajo v čolnih, da lovci / ne bi izstrelili osti. // A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: / skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.«

Navedeni verzi pričajo, da Detela pravzaprav sploh ni ekološki pesnik, če ekologijo razumemo zgolj kot repozitorij znanj in ravnanj, ki naj človeku omogočijo kar najbolj zmanjšati škodljivi vpliv na okolje in mu pomagajo preleviti se v trajnostnega, se pravi umnega in odgovornega gospodarja narave. Zastavek, ki je vpisan v Detelovo poezijo, je pač bistveno drznejši; namesto nekakšnega gospodarjenja in narave, ki, po definiciji, zajema vse tisto, česar ni ustvarila človeška roka in jo torej lahko označimo za eminentno civilizacijski artefakt, Detelova pesem vztraja pri neskončni dragocenosti sleherne posamezne živali, sleherne posamezne rastline, slehernega bitja, ki je upravičeno do svojega obstoja – ne zato, ker bi bilo koristno, uporabno ali vsaj človeku podobno, temveč nasprotno, natanko zato, ker ni nič od tega. Ker je, drugače rečeno, radikalno tuje in enkratno, ker je v vsej zgodovini vesolja neponovljivo in ker se od njega odbije sleherni poizkus antropomorfizacije. Ker ima, še drugače rečeno, svoje neodtujljivo dostojanstvo. S tega gledišča se slej ko prej pokaže, da duh našega časa vendarle še ni dohitel ali ujel duha Detelove pesmi. Ta je, kolikor nam govori iz neke oddaljene prihodnosti in hkrati pledira zanjo, še vedno pred nami; pogosto je videti, da nedosežno takó. A morda je bralsko meandriranje po orjaškem opusu, ki je zdaj pred nami – opusu, ki se zdi vseskozi pisan suvereno, pa naj gre za oblikovanje pomensko do skrajnosti nabitih fragmentov ali daljših besedil, ki se ponekod celo spogledujejo s klasičnimi pesniškimi oblikami – vendarle nekakšen korak. Tudi tisočkilometrska pot se menda nekje mora začeti.


29.04.2019

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.


29.04.2019

Kaja Teržan: Krog

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Bandelj: Nebo je prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


27.04.2019

Arthur Miller: Lov na čarovnice

Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc


26.04.2019

MGL - Theresia Walser: Taka sem kot vi, rada imam jabolka

Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani


18.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori ; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


18.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


18.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.


18.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


18.04.2019

Borivoj Radaković: Amaterji

Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec


18.04.2019

Pravica biti človek

Stališča prezrte generacije


16.03.2019

Taborijeve Goldbergove variacije v SSG Trst

Slovensko stalno gledališče Trst George Tabori: Goldbergove variacije Premiera 15.3.2019 Režiser Robert Waltl Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturg Ivica Buljan Scenografa Ben Cain in Tina Gverović Kostumografinja Ana Savić Gecan Skladateljica Tamara Obrovac Koreografinja Selma Banich Oblikovanje svetlobe Sonda57 & Toni Soprano Meneglejte Lektor Jože Faganel Igrajo Vladimir Jurc, Tadej Pišek, Nikla Petruška Panizon, Saša Pavlin Stošić, Maja Blagovič, Primož Forte, Jernej Čampelj, Jose, Franko Korošec V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odigrali zadnjo premiero v sezoni. Na veliki oder so postavili delo madžarskega dramatika Georga Taborija Goldbergove variacije v režiji Roberta Waltla. Predstavo si je ogledala Neva Zajc. Foto Luca Quaia https://www.teaterssg.com/event/goldbergove-variacije/


17.04.2019

Tkanje pogledov - Jože Dolmark

Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju. Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje. Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti. Avtor zapisa: Urban Tarman. Vir fotografije: Kinodvor.


14.04.2019

Drama SNG Ljubljana - Razbiti vrč

DRAMA SNG LJUBLJANA Heinrich von Kleist: Razbiti vrč Veseloigra Der zerbrochne Krug, 1808 Režiser Vito Taufer Prevajalec Andrej Rozman Roza Avtor priredbe in dramaturg Mate Matišić Scenograf Igor Pauška Kostumografka Barbara Stupica Skladatelj Mate Matišić Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Lektor Arko Igrajo Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh, Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman, Zvezdana Mlakar Z uprizoritvijo veseloigre Heinricha von Kleista v prevodu Andreja Rozmana Roze se na velikem odru ljubljanske Drame zaokroža sezona s temo Intima; lepše in bolj aktualno kot se, bi se težko. Dramaturg Mate Matišić, režiser Vito Taufer in sodelavci so klasično delo iz obdobja nemške romantike postavili v skladu z danes povečano občutljivostjo za dvoličnost, zlorabe vseh vrst in korupcijo. Prve vtise po premieri povzema Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2215


15.04.2019

Franci Novak: Vračanje pogleda

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


15.04.2019

Aleksandar Gatalica: Velika vojna

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja


15.04.2019

Branko Gradišnik: Julija avgusta

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


15.04.2019

Andrej Tomažin: Anonimna tehnologija

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


14.04.2019

Jure in Jaka

Predstava o moči prijateljstva in sprejemanju različnosti


05.04.2019

Marshall Brickman, Rick Elice, Andrew Lippa: Addamsovi

Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega je – v prevodu Andreja Rozmana Roze – zaživela prva slovenska uprizoritev muzikala Addamsovi Marshalla Brickmana, Ricka Elicea in Andrewa Lippa. Režijo podpisuje Aleksander Popovski, dramaturginja je Eva Mahkovic. Muzikal si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Andrej Rozman Roza Režiser: Aleksandar Popovski Glasbeni vodja in avtor priredbe aranžmajev: Laren Polič Zdravič Dramaturginja: Eva Mahkovic Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Jelena Proković Koreografka: Anja Möderndorfer Oblikovalka maske: Špela Ema Veble Korepetitor: Jože Šalej Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Asistenta režiserja: Juš A. Zidar in Taja Lesjak Šilak Asistentka kostumografke: Katarina Šavs Nastopajo Morticija Addams: Iva Krajnc Bagola Gomez Addams: Uroš Smolej Sreda Addams: Viktorija Bencik Emeršič Bucko Addams: Jurij Weiss k. g. Gnoj Addams: Jaka Lah Babica Addams: Nataša Tič Ralijan Krč: Filip Samobor Predniki Addams: Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Sara Gorše k. g., Lina Akif k. g., Gaber K. Trseglav/Rok Prašnikar k. g. Alenka Krneki: Barbara Ribnikar k. g./ Lena Hribar Jan Krneki: Robert Korošec k. g. Lukas Krneki: Matic Lukšič Glasbo na posnetkih izvajajo: Barbara Gradišek, Matej Kužel, Miha Petric, Luka Ipavec, Lazaro A. H. Zumeta, Žiga Kožar, Jan Gregorka in Laren Polič Zdravič. Avtor fotografije: Peter Giodani Premiera: 4. april 2019


Stran 89 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov