Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kaja Teržan: Krog

29.04.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Kaja Teržan se je v pesniškem prvencu Delta predstavila kot specifičen pesniški glas, ki je v svoj ris zajel tako sočasno pesniško produkcijo (pesmi iz zbirke marsikaj dolgujejo narativno naravnani sodobni poeziji) kot tudi pretekla obdobja slovenske poezije (zamolki, eliptični govor ter pozornost na besedo in zvok besede). Zbirka je bila zaradi tega uspešna sinteza narativne poezije in modernistične poezije, ki je na prvo mesto postavljala estetske plati pesništva. Toda to, kar je Delto res naredilo za posebno zbirko, je bila pesničina tematizacija telesa, ki je hkrati biološko in družbeno telo. To ji je omogočilo, da je spregovorila tako o eksistencialnih položajih kot tudi o družbenih statusih in vlogah.
Telo zavzema osrednje mesto tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog. Tudi tu gre za fizično in družbeno telo, vendar ne deluje več tako trdno in močno kot v Delti. Telo v pričujoči zbirki je namreč brezdomno in prepišno. Tako kot sámo nima doma (pojem doma ima v tej poeziji pomembno vlogo) tudi ni več varno zavetje. Govorica teh pesmi tako ne sledi več gibanju telesa, ampak se raje vzpostavlja v nasprotju do njega. Ali če povemo drugače, kolikor bolj je resničnost, ki stoji za pesmimi, razlomljena in boleča, toliko bolj pesmi sledijo bolj tradicionalnim pristopom k urejanju pesniškega besedila. Za Delto značilnih tripičij kot označevalcev zamolkov v Krogu skoraj ne najdemo več. To daje novi poeziji Kaje Teržan izrazno moč, ki je do zdaj ni poznala in ki izvira prav iz razlike med besedilom in ubesedenim oziroma iz napetosti, ki se vzpostavlja prek te razlike. To pa ne pomeni, da so se pogosto robna eksistencialna stanja, ki jih pesnica upesnjuje, v celoti umaknila v sklenjeno pripoved, ampak raje to, da pesnica zdaj posega po drugih in drugačnih pesniških sredstvih, predvsem po asociativnem načinu pisanja, kar deloma velja tudi za pesmi, ki so grajene okoli enega samega motiva, kot je na primer pesem Slap. Slap je konkreten slap, a tudi mesto razmisleka o človekovem bivanju kot »pršeči kapljici slapa«. Toda še bolj bistveno je nemara nekaj drugega – slap nudi subjektu možnost, da se vzpostavi, pa četudi le za čas minljivosti vodne kapljice. Brezdomno in prepišno telo se tako vsaj za hip zalesketa kot del večje celote, ki mu morda prida določen smisel.
Telo je brezdomno in dom, kot je bilo že omenjeno, ima v tej poeziji pomembno vlogo. Tu ne gre le za metafizični dom glasu, torej telo samo, temveč za konkretne domove, kot je na primer materinski dom v pesmi Sobivanje, ali pa dom otroštva in dom za ostarele v pesmi Dom in dom:

Starejši pravijo;
če bo zdravje, bo tudi ostalo – nekako že.
Moja babica ga je izgubila.
Kakor mnogi.
Nepričakovano je iz bolnice
odšla v dom, namesto domov.
Ko sem jo obiskala, me je šokiralo dvoje;
njeno shirano telo in bleščeč napis na hlačah:
Dance.

Tudi jaz tako nemogoče plešem.

Telo ni brezdomno le v prostoru, ampak tudi v času. In prav čas je nemara točka okoli katere se zavrtijo nove pesmi Kaje Teržan. Osrednja motiva teh pesmi sta torej otroštvo ter iskanje same sebe in prostora zase, zaradi česar pesmi prevevata nostalgija in hrepenenje. Tudi zato se ne smemo čuditi, da se v zbirki pojavi pesem v prozi z naslovom Lepe vide, ki tematizira srečanje z mlado slovensko izseljenko, ki s cmokom v grlu govori o otroku in partnerju. Lirski subjekt, zdaj še otrok, si predstavlja cmok iz pšeničnega zdroba in šele kasneje spozna, da je ta cmok lahko tudi metaforičen. Na ravni izrekanja se »metaforični cmok« kaže na način zgoščene pisave, ki delno meji na hermetičnost, a pred dokončnim zdrsom vanjo jo varuje za pesnico Kajo Teržan zdaj že značilna prefinjena ironija. Toda ta le delno ublaži osnovno naravnanost zbirke, ki je nemara najbolje ubesedena v pesmi Hiša nad morjem: »Toda o tem se raje / pogovarjaj z drevesi. // Ona namesto zgodovine / beležijo kroge, v katere / so ujete duše.«
Kolikor zbirka Krog zaradi nanašanja na motive iz narave govori o cikličnem vračanju istega, toliko govori tudi o ujetosti in nezmožnosti izstopa iz te ujetosti, ki je predvsem ujetost v družbene mehanizme, zaradi česar subjekt svoje telo čuti kot tuje oziroma ga ne čuti. Izstopiti iz ujetosti, pomeni začutiti sebe kot telo – in prav pisanje, pesnjenje je pot do sebe in to ne le na način psihoterapije, ampak kot dejansko fizično opravilo. Te pesmi so zato kljub izgubi telesa izrazito taktilne, čutne, pri čemer je čutnost posredovana predvsem skozi že prej omenjeno zgoščeno pisavo. Ali povedano drugače: telo, ki je brezdomno in prepišno, ki ga ni, je prav zato toliko bolj navzoče. Odsotnost telesa omogoča nastanek, zapis teh pesmi in zato tudi zapis šele vrne telo v prezenco. Pesnica tako zbirko zaključi z verzi: »Nekaj zapišeš, vedno nekaj / in spet začutiš nogi …«
S pesniško zbirko Krog je Kaja Teržan ne le nadgradila svoj uspešni prvenec, temveč je sebi ter bralcem in bralkam odprla nova področja pesniškega rekanja in doživljanja. Ne nazadnje tudi s sporočilom, ki kot da lebdi nad pesmimi: res je, da smo ujetniki družbenih, psiholoških in fizičnih mehanizmov, toda vedno imamo možnost, da izstopimo iz te ujetosti.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kaja Teržan: Krog

29.04.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Kaja Teržan se je v pesniškem prvencu Delta predstavila kot specifičen pesniški glas, ki je v svoj ris zajel tako sočasno pesniško produkcijo (pesmi iz zbirke marsikaj dolgujejo narativno naravnani sodobni poeziji) kot tudi pretekla obdobja slovenske poezije (zamolki, eliptični govor ter pozornost na besedo in zvok besede). Zbirka je bila zaradi tega uspešna sinteza narativne poezije in modernistične poezije, ki je na prvo mesto postavljala estetske plati pesništva. Toda to, kar je Delto res naredilo za posebno zbirko, je bila pesničina tematizacija telesa, ki je hkrati biološko in družbeno telo. To ji je omogočilo, da je spregovorila tako o eksistencialnih položajih kot tudi o družbenih statusih in vlogah.
Telo zavzema osrednje mesto tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog. Tudi tu gre za fizično in družbeno telo, vendar ne deluje več tako trdno in močno kot v Delti. Telo v pričujoči zbirki je namreč brezdomno in prepišno. Tako kot sámo nima doma (pojem doma ima v tej poeziji pomembno vlogo) tudi ni več varno zavetje. Govorica teh pesmi tako ne sledi več gibanju telesa, ampak se raje vzpostavlja v nasprotju do njega. Ali če povemo drugače, kolikor bolj je resničnost, ki stoji za pesmimi, razlomljena in boleča, toliko bolj pesmi sledijo bolj tradicionalnim pristopom k urejanju pesniškega besedila. Za Delto značilnih tripičij kot označevalcev zamolkov v Krogu skoraj ne najdemo več. To daje novi poeziji Kaje Teržan izrazno moč, ki je do zdaj ni poznala in ki izvira prav iz razlike med besedilom in ubesedenim oziroma iz napetosti, ki se vzpostavlja prek te razlike. To pa ne pomeni, da so se pogosto robna eksistencialna stanja, ki jih pesnica upesnjuje, v celoti umaknila v sklenjeno pripoved, ampak raje to, da pesnica zdaj posega po drugih in drugačnih pesniških sredstvih, predvsem po asociativnem načinu pisanja, kar deloma velja tudi za pesmi, ki so grajene okoli enega samega motiva, kot je na primer pesem Slap. Slap je konkreten slap, a tudi mesto razmisleka o človekovem bivanju kot »pršeči kapljici slapa«. Toda še bolj bistveno je nemara nekaj drugega – slap nudi subjektu možnost, da se vzpostavi, pa četudi le za čas minljivosti vodne kapljice. Brezdomno in prepišno telo se tako vsaj za hip zalesketa kot del večje celote, ki mu morda prida določen smisel.
Telo je brezdomno in dom, kot je bilo že omenjeno, ima v tej poeziji pomembno vlogo. Tu ne gre le za metafizični dom glasu, torej telo samo, temveč za konkretne domove, kot je na primer materinski dom v pesmi Sobivanje, ali pa dom otroštva in dom za ostarele v pesmi Dom in dom:

Starejši pravijo;
če bo zdravje, bo tudi ostalo – nekako že.
Moja babica ga je izgubila.
Kakor mnogi.
Nepričakovano je iz bolnice
odšla v dom, namesto domov.
Ko sem jo obiskala, me je šokiralo dvoje;
njeno shirano telo in bleščeč napis na hlačah:
Dance.

Tudi jaz tako nemogoče plešem.

Telo ni brezdomno le v prostoru, ampak tudi v času. In prav čas je nemara točka okoli katere se zavrtijo nove pesmi Kaje Teržan. Osrednja motiva teh pesmi sta torej otroštvo ter iskanje same sebe in prostora zase, zaradi česar pesmi prevevata nostalgija in hrepenenje. Tudi zato se ne smemo čuditi, da se v zbirki pojavi pesem v prozi z naslovom Lepe vide, ki tematizira srečanje z mlado slovensko izseljenko, ki s cmokom v grlu govori o otroku in partnerju. Lirski subjekt, zdaj še otrok, si predstavlja cmok iz pšeničnega zdroba in šele kasneje spozna, da je ta cmok lahko tudi metaforičen. Na ravni izrekanja se »metaforični cmok« kaže na način zgoščene pisave, ki delno meji na hermetičnost, a pred dokončnim zdrsom vanjo jo varuje za pesnico Kajo Teržan zdaj že značilna prefinjena ironija. Toda ta le delno ublaži osnovno naravnanost zbirke, ki je nemara najbolje ubesedena v pesmi Hiša nad morjem: »Toda o tem se raje / pogovarjaj z drevesi. // Ona namesto zgodovine / beležijo kroge, v katere / so ujete duše.«
Kolikor zbirka Krog zaradi nanašanja na motive iz narave govori o cikličnem vračanju istega, toliko govori tudi o ujetosti in nezmožnosti izstopa iz te ujetosti, ki je predvsem ujetost v družbene mehanizme, zaradi česar subjekt svoje telo čuti kot tuje oziroma ga ne čuti. Izstopiti iz ujetosti, pomeni začutiti sebe kot telo – in prav pisanje, pesnjenje je pot do sebe in to ne le na način psihoterapije, ampak kot dejansko fizično opravilo. Te pesmi so zato kljub izgubi telesa izrazito taktilne, čutne, pri čemer je čutnost posredovana predvsem skozi že prej omenjeno zgoščeno pisavo. Ali povedano drugače: telo, ki je brezdomno in prepišno, ki ga ni, je prav zato toliko bolj navzoče. Odsotnost telesa omogoča nastanek, zapis teh pesmi in zato tudi zapis šele vrne telo v prezenco. Pesnica tako zbirko zaključi z verzi: »Nekaj zapišeš, vedno nekaj / in spet začutiš nogi …«
S pesniško zbirko Krog je Kaja Teržan ne le nadgradila svoj uspešni prvenec, temveč je sebi ter bralcem in bralkam odprla nova področja pesniškega rekanja in doživljanja. Ne nazadnje tudi s sporočilom, ki kot da lebdi nad pesmimi: res je, da smo ujetniki družbenih, psiholoških in fizičnih mehanizmov, toda vedno imamo možnost, da izstopimo iz te ujetosti.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


13.09.2021

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Ivan Lotrič.


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


30.08.2021

Slavenka Drakulič: Dora in Minotaver

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Ivan Lotrič


Stran 53 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov