Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kaja Teržan: Krog

29.04.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Kaja Teržan se je v pesniškem prvencu Delta predstavila kot specifičen pesniški glas, ki je v svoj ris zajel tako sočasno pesniško produkcijo (pesmi iz zbirke marsikaj dolgujejo narativno naravnani sodobni poeziji) kot tudi pretekla obdobja slovenske poezije (zamolki, eliptični govor ter pozornost na besedo in zvok besede). Zbirka je bila zaradi tega uspešna sinteza narativne poezije in modernistične poezije, ki je na prvo mesto postavljala estetske plati pesništva. Toda to, kar je Delto res naredilo za posebno zbirko, je bila pesničina tematizacija telesa, ki je hkrati biološko in družbeno telo. To ji je omogočilo, da je spregovorila tako o eksistencialnih položajih kot tudi o družbenih statusih in vlogah.
Telo zavzema osrednje mesto tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog. Tudi tu gre za fizično in družbeno telo, vendar ne deluje več tako trdno in močno kot v Delti. Telo v pričujoči zbirki je namreč brezdomno in prepišno. Tako kot sámo nima doma (pojem doma ima v tej poeziji pomembno vlogo) tudi ni več varno zavetje. Govorica teh pesmi tako ne sledi več gibanju telesa, ampak se raje vzpostavlja v nasprotju do njega. Ali če povemo drugače, kolikor bolj je resničnost, ki stoji za pesmimi, razlomljena in boleča, toliko bolj pesmi sledijo bolj tradicionalnim pristopom k urejanju pesniškega besedila. Za Delto značilnih tripičij kot označevalcev zamolkov v Krogu skoraj ne najdemo več. To daje novi poeziji Kaje Teržan izrazno moč, ki je do zdaj ni poznala in ki izvira prav iz razlike med besedilom in ubesedenim oziroma iz napetosti, ki se vzpostavlja prek te razlike. To pa ne pomeni, da so se pogosto robna eksistencialna stanja, ki jih pesnica upesnjuje, v celoti umaknila v sklenjeno pripoved, ampak raje to, da pesnica zdaj posega po drugih in drugačnih pesniških sredstvih, predvsem po asociativnem načinu pisanja, kar deloma velja tudi za pesmi, ki so grajene okoli enega samega motiva, kot je na primer pesem Slap. Slap je konkreten slap, a tudi mesto razmisleka o človekovem bivanju kot »pršeči kapljici slapa«. Toda še bolj bistveno je nemara nekaj drugega – slap nudi subjektu možnost, da se vzpostavi, pa četudi le za čas minljivosti vodne kapljice. Brezdomno in prepišno telo se tako vsaj za hip zalesketa kot del večje celote, ki mu morda prida določen smisel.
Telo je brezdomno in dom, kot je bilo že omenjeno, ima v tej poeziji pomembno vlogo. Tu ne gre le za metafizični dom glasu, torej telo samo, temveč za konkretne domove, kot je na primer materinski dom v pesmi Sobivanje, ali pa dom otroštva in dom za ostarele v pesmi Dom in dom:

Starejši pravijo;
če bo zdravje, bo tudi ostalo – nekako že.
Moja babica ga je izgubila.
Kakor mnogi.
Nepričakovano je iz bolnice
odšla v dom, namesto domov.
Ko sem jo obiskala, me je šokiralo dvoje;
njeno shirano telo in bleščeč napis na hlačah:
Dance.

Tudi jaz tako nemogoče plešem.

Telo ni brezdomno le v prostoru, ampak tudi v času. In prav čas je nemara točka okoli katere se zavrtijo nove pesmi Kaje Teržan. Osrednja motiva teh pesmi sta torej otroštvo ter iskanje same sebe in prostora zase, zaradi česar pesmi prevevata nostalgija in hrepenenje. Tudi zato se ne smemo čuditi, da se v zbirki pojavi pesem v prozi z naslovom Lepe vide, ki tematizira srečanje z mlado slovensko izseljenko, ki s cmokom v grlu govori o otroku in partnerju. Lirski subjekt, zdaj še otrok, si predstavlja cmok iz pšeničnega zdroba in šele kasneje spozna, da je ta cmok lahko tudi metaforičen. Na ravni izrekanja se »metaforični cmok« kaže na način zgoščene pisave, ki delno meji na hermetičnost, a pred dokončnim zdrsom vanjo jo varuje za pesnico Kajo Teržan zdaj že značilna prefinjena ironija. Toda ta le delno ublaži osnovno naravnanost zbirke, ki je nemara najbolje ubesedena v pesmi Hiša nad morjem: »Toda o tem se raje / pogovarjaj z drevesi. // Ona namesto zgodovine / beležijo kroge, v katere / so ujete duše.«
Kolikor zbirka Krog zaradi nanašanja na motive iz narave govori o cikličnem vračanju istega, toliko govori tudi o ujetosti in nezmožnosti izstopa iz te ujetosti, ki je predvsem ujetost v družbene mehanizme, zaradi česar subjekt svoje telo čuti kot tuje oziroma ga ne čuti. Izstopiti iz ujetosti, pomeni začutiti sebe kot telo – in prav pisanje, pesnjenje je pot do sebe in to ne le na način psihoterapije, ampak kot dejansko fizično opravilo. Te pesmi so zato kljub izgubi telesa izrazito taktilne, čutne, pri čemer je čutnost posredovana predvsem skozi že prej omenjeno zgoščeno pisavo. Ali povedano drugače: telo, ki je brezdomno in prepišno, ki ga ni, je prav zato toliko bolj navzoče. Odsotnost telesa omogoča nastanek, zapis teh pesmi in zato tudi zapis šele vrne telo v prezenco. Pesnica tako zbirko zaključi z verzi: »Nekaj zapišeš, vedno nekaj / in spet začutiš nogi …«
S pesniško zbirko Krog je Kaja Teržan ne le nadgradila svoj uspešni prvenec, temveč je sebi ter bralcem in bralkam odprla nova področja pesniškega rekanja in doživljanja. Ne nazadnje tudi s sporočilom, ki kot da lebdi nad pesmimi: res je, da smo ujetniki družbenih, psiholoških in fizičnih mehanizmov, toda vedno imamo možnost, da izstopimo iz te ujetosti.


Ocene

2026 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kaja Teržan: Krog

29.04.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Kaja Teržan se je v pesniškem prvencu Delta predstavila kot specifičen pesniški glas, ki je v svoj ris zajel tako sočasno pesniško produkcijo (pesmi iz zbirke marsikaj dolgujejo narativno naravnani sodobni poeziji) kot tudi pretekla obdobja slovenske poezije (zamolki, eliptični govor ter pozornost na besedo in zvok besede). Zbirka je bila zaradi tega uspešna sinteza narativne poezije in modernistične poezije, ki je na prvo mesto postavljala estetske plati pesništva. Toda to, kar je Delto res naredilo za posebno zbirko, je bila pesničina tematizacija telesa, ki je hkrati biološko in družbeno telo. To ji je omogočilo, da je spregovorila tako o eksistencialnih položajih kot tudi o družbenih statusih in vlogah.
Telo zavzema osrednje mesto tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog. Tudi tu gre za fizično in družbeno telo, vendar ne deluje več tako trdno in močno kot v Delti. Telo v pričujoči zbirki je namreč brezdomno in prepišno. Tako kot sámo nima doma (pojem doma ima v tej poeziji pomembno vlogo) tudi ni več varno zavetje. Govorica teh pesmi tako ne sledi več gibanju telesa, ampak se raje vzpostavlja v nasprotju do njega. Ali če povemo drugače, kolikor bolj je resničnost, ki stoji za pesmimi, razlomljena in boleča, toliko bolj pesmi sledijo bolj tradicionalnim pristopom k urejanju pesniškega besedila. Za Delto značilnih tripičij kot označevalcev zamolkov v Krogu skoraj ne najdemo več. To daje novi poeziji Kaje Teržan izrazno moč, ki je do zdaj ni poznala in ki izvira prav iz razlike med besedilom in ubesedenim oziroma iz napetosti, ki se vzpostavlja prek te razlike. To pa ne pomeni, da so se pogosto robna eksistencialna stanja, ki jih pesnica upesnjuje, v celoti umaknila v sklenjeno pripoved, ampak raje to, da pesnica zdaj posega po drugih in drugačnih pesniških sredstvih, predvsem po asociativnem načinu pisanja, kar deloma velja tudi za pesmi, ki so grajene okoli enega samega motiva, kot je na primer pesem Slap. Slap je konkreten slap, a tudi mesto razmisleka o človekovem bivanju kot »pršeči kapljici slapa«. Toda še bolj bistveno je nemara nekaj drugega – slap nudi subjektu možnost, da se vzpostavi, pa četudi le za čas minljivosti vodne kapljice. Brezdomno in prepišno telo se tako vsaj za hip zalesketa kot del večje celote, ki mu morda prida določen smisel.
Telo je brezdomno in dom, kot je bilo že omenjeno, ima v tej poeziji pomembno vlogo. Tu ne gre le za metafizični dom glasu, torej telo samo, temveč za konkretne domove, kot je na primer materinski dom v pesmi Sobivanje, ali pa dom otroštva in dom za ostarele v pesmi Dom in dom:

Starejši pravijo;
če bo zdravje, bo tudi ostalo – nekako že.
Moja babica ga je izgubila.
Kakor mnogi.
Nepričakovano je iz bolnice
odšla v dom, namesto domov.
Ko sem jo obiskala, me je šokiralo dvoje;
njeno shirano telo in bleščeč napis na hlačah:
Dance.

Tudi jaz tako nemogoče plešem.

Telo ni brezdomno le v prostoru, ampak tudi v času. In prav čas je nemara točka okoli katere se zavrtijo nove pesmi Kaje Teržan. Osrednja motiva teh pesmi sta torej otroštvo ter iskanje same sebe in prostora zase, zaradi česar pesmi prevevata nostalgija in hrepenenje. Tudi zato se ne smemo čuditi, da se v zbirki pojavi pesem v prozi z naslovom Lepe vide, ki tematizira srečanje z mlado slovensko izseljenko, ki s cmokom v grlu govori o otroku in partnerju. Lirski subjekt, zdaj še otrok, si predstavlja cmok iz pšeničnega zdroba in šele kasneje spozna, da je ta cmok lahko tudi metaforičen. Na ravni izrekanja se »metaforični cmok« kaže na način zgoščene pisave, ki delno meji na hermetičnost, a pred dokončnim zdrsom vanjo jo varuje za pesnico Kajo Teržan zdaj že značilna prefinjena ironija. Toda ta le delno ublaži osnovno naravnanost zbirke, ki je nemara najbolje ubesedena v pesmi Hiša nad morjem: »Toda o tem se raje / pogovarjaj z drevesi. // Ona namesto zgodovine / beležijo kroge, v katere / so ujete duše.«
Kolikor zbirka Krog zaradi nanašanja na motive iz narave govori o cikličnem vračanju istega, toliko govori tudi o ujetosti in nezmožnosti izstopa iz te ujetosti, ki je predvsem ujetost v družbene mehanizme, zaradi česar subjekt svoje telo čuti kot tuje oziroma ga ne čuti. Izstopiti iz ujetosti, pomeni začutiti sebe kot telo – in prav pisanje, pesnjenje je pot do sebe in to ne le na način psihoterapije, ampak kot dejansko fizično opravilo. Te pesmi so zato kljub izgubi telesa izrazito taktilne, čutne, pri čemer je čutnost posredovana predvsem skozi že prej omenjeno zgoščeno pisavo. Ali povedano drugače: telo, ki je brezdomno in prepišno, ki ga ni, je prav zato toliko bolj navzoče. Odsotnost telesa omogoča nastanek, zapis teh pesmi in zato tudi zapis šele vrne telo v prezenco. Pesnica tako zbirko zaključi z verzi: »Nekaj zapišeš, vedno nekaj / in spet začutiš nogi …«
S pesniško zbirko Krog je Kaja Teržan ne le nadgradila svoj uspešni prvenec, temveč je sebi ter bralcem in bralkam odprla nova področja pesniškega rekanja in doživljanja. Ne nazadnje tudi s sporočilom, ki kot da lebdi nad pesmimi: res je, da smo ujetniki družbenih, psiholoških in fizičnih mehanizmov, toda vedno imamo možnost, da izstopimo iz te ujetosti.


15.03.2021

Suzana Tratnik: Pontonski most

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Jure Franko in Vesna Topolovec.


15.03.2021

Pajtim Statovci: Moj mačkon Jugoslavija

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Igor Velše.


15.03.2021

Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


15.03.2021

Tratnik, Pungartnik, Statovci, Salecl

Suzana Tratnik: Pontonski most Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo Pajtim Statovci: Moj mačkon Jugoslavija Renata Salecl: Strast do nevednosti Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.


12.03.2021

Poletje 85

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.03.2021

Asistentka

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.03.2021

Vesna Purič: Sodobne tržaške pesnice

Avtor recenzije: Robi Šabec Bereta Jure franko in Barbara Zupan.


08.03.2021

Manca Klun: Če ne morem biti jezik

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


08.03.2021

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


01.03.2021

Paolo Giordano: Raztrgajmo nebo

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Eva Longyka Marušič.


01.03.2021

Matej Krajnc: London

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


01.03.2021

Muanis Sinanović: Krhke karavane

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.


01.03.2021

Lev Detela: Posekani svet

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere Jure Franko.


26.02.2021

Žvižgači

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.02.2021

Nevarni ovinki

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.02.2021

Marko Matičetov: Sonce na balinišču

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


22.02.2021

Tonja Jelen: Greva, ostajava, saj sva

Avtorica recenzije: Simona Kopinšek Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


22.02.2021

Primož Repar: Dar osebe : Kocbek, Gosar, Krek - Via Nova pravda

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


19.02.2021

Rdeča puščava

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.02.2021

Barb in Star gresta v Visto del Mar, nova komedija scenaristk uspešnice Dekliščina

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 61 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov