Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Po naslovu pesniške zbirke Andreja Tomažina Izhodišča bi lahko pričakovali neke osnove in res se izkaže, da zbirka razgrinja temeljne resnice in prepričanje, iz katerih se hrani avtorjeva poetika. Od vseh naših trenutnih pesnikov in pesnic je Tomažin najbolj vpet v tukaj in zdaj, saj se v pesmih sodobna tehnologija ne le pojavlja, ampak so hkrati problematizirani njeni učinki in se pojavlja razmislek o njenih posledicah.
Najprej preseneti, da se knjiga začne s sklopom Posvetila, v katerem je vsakemu izmed Tomažinu očitno ljubih slovenskih in tujih avtorjev podeljena po ena pesem. Zdi se, da pesnik vse izmed njih res dobro pozna, zato se ustvari občutek intime in bližine. Kljub temu ne zapade v patetiko, saj tudi za zelo prepoznavne avtorje ustvarja sveže metafore in nepričakovano podobje, zato gre bolj za njegove navdihe, za njegov pesniški podatkovni oblak, hkrati pa ta sklop uvaja eno izmed ključnih tematik – pisanje.
Pri pisanju se nenehno sklicuje na prste, kot da skoznje razume akt pisanja. Omeni, da z rumenimi prsti ne moreš pisati, spet drugje, da pesniki »lažejo ljudem, / da jim nato ni treba lagati prstom«. Prsti so tudi v informacijski dobi tisto, kar stoji za pisanjem, dajejo ti moč, da nekaj izraziš. Tu niti ne gre toliko za fizične prste, ampak za človeka, ki tehnologijo upravlja in jo nadzoruje. Podobno kot naša realnost tudi Tomažinovi verzi prekipevajo od brezžičnih povezav, dronov, posnetkov z youtuba, električnih vezij, verig digitalnih blokov, IP-naslovov, hekanja, darkneta in 3D tiskalnikov. Pesnik se zaveda, da nam je bila nedolžnost satelitsko odvzeta, a to ga ne hromi, temveč mu daje priložnost in gradivo za raziskovanje novih prostorov, ki imajo svoje zakonitosti.
Subjekt se sprašuje, kaj določa prostor, kje so njegove meje, kakšen je odnos med prostorom in časom. Ob vsem tem se zaveda svojega »obupanega poskusa ponovne izmere sveta« in se hkrati zaveda, da ga je treba še bolj odpirati. Ugotavlja, da je »otrokova prihodnost druga« in da je tehnologija s tem, ko je vedno bolj izpopolnjena, tudi vedno bolj podobna človeku, zato je spoj obeh neizogiben in celo nujen. Bistvo zbirke se tako izkristalizira v verzu »Ampak kako razumeti nove prostore / smrti?« Subjektovo razmišljanje o pogojih in mejah človeškosti se dejansko približa velikim znanstvenofantastičnim klasikam z romanom Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? na čelu. Paradoksalno pa so pesnikova hladnost, čustvena nedostopnost in zaprtost v skladu s temo, saj v tehnologiji ne vidi iracionalne grožnje, temveč jo poskuša osmisliti v kontekstu današnjega sveta.
Izhodišča Andreja Tomažina so tematsko in motivno koherentna zbirka, ki z brezkompromisnim umeščanjem v našo realnost in pogledom v prihodnost prinaša nekaj čisto svežega in drugačnega v slovenski poeziji. To na koncu zbirke izpostavlja tudi Dejan Koban, ko piše: »Izhodišča so nova, nedotaknjena območja, za katera potrebuješ potni list. Za katera moraš plačati visok davek.« Več kot očitno je tudi poezija odličen prostor za vprašanje človeškosti v času digitalizacije.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Po naslovu pesniške zbirke Andreja Tomažina Izhodišča bi lahko pričakovali neke osnove in res se izkaže, da zbirka razgrinja temeljne resnice in prepričanje, iz katerih se hrani avtorjeva poetika. Od vseh naših trenutnih pesnikov in pesnic je Tomažin najbolj vpet v tukaj in zdaj, saj se v pesmih sodobna tehnologija ne le pojavlja, ampak so hkrati problematizirani njeni učinki in se pojavlja razmislek o njenih posledicah.
Najprej preseneti, da se knjiga začne s sklopom Posvetila, v katerem je vsakemu izmed Tomažinu očitno ljubih slovenskih in tujih avtorjev podeljena po ena pesem. Zdi se, da pesnik vse izmed njih res dobro pozna, zato se ustvari občutek intime in bližine. Kljub temu ne zapade v patetiko, saj tudi za zelo prepoznavne avtorje ustvarja sveže metafore in nepričakovano podobje, zato gre bolj za njegove navdihe, za njegov pesniški podatkovni oblak, hkrati pa ta sklop uvaja eno izmed ključnih tematik – pisanje.
Pri pisanju se nenehno sklicuje na prste, kot da skoznje razume akt pisanja. Omeni, da z rumenimi prsti ne moreš pisati, spet drugje, da pesniki »lažejo ljudem, / da jim nato ni treba lagati prstom«. Prsti so tudi v informacijski dobi tisto, kar stoji za pisanjem, dajejo ti moč, da nekaj izraziš. Tu niti ne gre toliko za fizične prste, ampak za človeka, ki tehnologijo upravlja in jo nadzoruje. Podobno kot naša realnost tudi Tomažinovi verzi prekipevajo od brezžičnih povezav, dronov, posnetkov z youtuba, električnih vezij, verig digitalnih blokov, IP-naslovov, hekanja, darkneta in 3D tiskalnikov. Pesnik se zaveda, da nam je bila nedolžnost satelitsko odvzeta, a to ga ne hromi, temveč mu daje priložnost in gradivo za raziskovanje novih prostorov, ki imajo svoje zakonitosti.
Subjekt se sprašuje, kaj določa prostor, kje so njegove meje, kakšen je odnos med prostorom in časom. Ob vsem tem se zaveda svojega »obupanega poskusa ponovne izmere sveta« in se hkrati zaveda, da ga je treba še bolj odpirati. Ugotavlja, da je »otrokova prihodnost druga« in da je tehnologija s tem, ko je vedno bolj izpopolnjena, tudi vedno bolj podobna človeku, zato je spoj obeh neizogiben in celo nujen. Bistvo zbirke se tako izkristalizira v verzu »Ampak kako razumeti nove prostore / smrti?« Subjektovo razmišljanje o pogojih in mejah človeškosti se dejansko približa velikim znanstvenofantastičnim klasikam z romanom Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? na čelu. Paradoksalno pa so pesnikova hladnost, čustvena nedostopnost in zaprtost v skladu s temo, saj v tehnologiji ne vidi iracionalne grožnje, temveč jo poskuša osmisliti v kontekstu današnjega sveta.
Izhodišča Andreja Tomažina so tematsko in motivno koherentna zbirka, ki z brezkompromisnim umeščanjem v našo realnost in pogledom v prihodnost prinaša nekaj čisto svežega in drugačnega v slovenski poeziji. To na koncu zbirke izpostavlja tudi Dejan Koban, ko piše: »Izhodišča so nova, nedotaknjena območja, za katera potrebuješ potni list. Za katera moraš plačati visok davek.« Več kot očitno je tudi poezija odličen prostor za vprašanje človeškosti v času digitalizacije.
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Neveljaven email naslov