Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bere Jure Franko.
Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.
Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.
Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.
Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:
»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.
V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bere Jure Franko.
Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.
Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.
Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.
Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:
»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.
V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Neveljaven email naslov