Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Mateja Perpar.
Maribor : Založba Obzorja, 2018
Osrednja odlika lirično obarvanega kratkega romana Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj se razgrinja v temeljni pripovedi treh prijateljic, ki z vražjo neposrednostjo in odkritostjo razgaljajo svoja najgloblja notranja občutenja druga drugi in posledično tudi bralcu oziroma bralki. Gre namreč za delo, ki sicer nagovarja predvsem žensko občestvo, a nikakor ne bo odveč, če po njem seže tudi moško bralstvo.
Avtoričin prvenec nas vodi v skrivnostni svet treh tesnih prijateljic, ki jih igra usode razdruži, a po odtujitvi in potrebnem časovnem odmiku vendarle obudijo prijateljske vezi. Prav v tovrstnem kontekstu se Vražji grižljaj vsaj občasno spogleduje z odmevnim in dobro sprejetim delom Draga Alina, draga Brina, ki sta ga pred nekaj več kot desetletjem podpisali Tatjana Kokalj in Jana Kolarič. Tudi Vražji grižljaj namreč temelji na izrazito osebno obarvani izpovedni noti, torej v iskrivih in iskrenih popisih večine izmed ključnih povezovalnih elementov, ki tlakujejo in tvorijo srčen, pravi prijateljski odnos. Pred nami je namreč pisanje, ki ne le predstavi, temveč dobesedno razgali temelje prijateljevanja. Pozoren bralec skorajda ne more prezreti bolj ali manj izrazite avtobiografske note, a je to le še eden v nizu drobnih elementov, zaradi katerih kratki roman Vražji grižljaj ne izgublja, temveč prej pridobiva svojo prepričljivost. Protagonistke pripovedujejo o posameznih vlogah žensk, o njihovem notranjem boju s strahovi, stiskami, depresijo, preveč kilogrami in anksioznostjo. Spominjajo se mladosti, izgube ljubljenih oseb, govorijo o prebujajoči se ljubezni, erotiki … V svojih zgodbah se tako dotaknejo domala vseh primarnih področij, ki begajo človeka v svoji bivanjskosti, zavezani rojstvu, življenju in minljivosti.
V romanu Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj ne gre prezreti niti posameznih epizod, ki bi jih lahko označili vsaj kot minimalen poskus domiselnega literarnega poenotenja slovenskega kulturnega prostora, saj govorijo tudi o tem, kako zveni oziroma je zvenela slovenska pesem na avstrijskem Koroškem. Kot verjetno tudi ni naključje, da se prijateljice, znova tudi fizično
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Mateja Perpar.
Maribor : Založba Obzorja, 2018
Osrednja odlika lirično obarvanega kratkega romana Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj se razgrinja v temeljni pripovedi treh prijateljic, ki z vražjo neposrednostjo in odkritostjo razgaljajo svoja najgloblja notranja občutenja druga drugi in posledično tudi bralcu oziroma bralki. Gre namreč za delo, ki sicer nagovarja predvsem žensko občestvo, a nikakor ne bo odveč, če po njem seže tudi moško bralstvo.
Avtoričin prvenec nas vodi v skrivnostni svet treh tesnih prijateljic, ki jih igra usode razdruži, a po odtujitvi in potrebnem časovnem odmiku vendarle obudijo prijateljske vezi. Prav v tovrstnem kontekstu se Vražji grižljaj vsaj občasno spogleduje z odmevnim in dobro sprejetim delom Draga Alina, draga Brina, ki sta ga pred nekaj več kot desetletjem podpisali Tatjana Kokalj in Jana Kolarič. Tudi Vražji grižljaj namreč temelji na izrazito osebno obarvani izpovedni noti, torej v iskrivih in iskrenih popisih večine izmed ključnih povezovalnih elementov, ki tlakujejo in tvorijo srčen, pravi prijateljski odnos. Pred nami je namreč pisanje, ki ne le predstavi, temveč dobesedno razgali temelje prijateljevanja. Pozoren bralec skorajda ne more prezreti bolj ali manj izrazite avtobiografske note, a je to le še eden v nizu drobnih elementov, zaradi katerih kratki roman Vražji grižljaj ne izgublja, temveč prej pridobiva svojo prepričljivost. Protagonistke pripovedujejo o posameznih vlogah žensk, o njihovem notranjem boju s strahovi, stiskami, depresijo, preveč kilogrami in anksioznostjo. Spominjajo se mladosti, izgube ljubljenih oseb, govorijo o prebujajoči se ljubezni, erotiki … V svojih zgodbah se tako dotaknejo domala vseh primarnih področij, ki begajo človeka v svoji bivanjskosti, zavezani rojstvu, življenju in minljivosti.
V romanu Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj ne gre prezreti niti posameznih epizod, ki bi jih lahko označili vsaj kot minimalen poskus domiselnega literarnega poenotenja slovenskega kulturnega prostora, saj govorijo tudi o tem, kako zveni oziroma je zvenela slovenska pesem na avstrijskem Koroškem. Kot verjetno tudi ni naključje, da se prijateljice, znova tudi fizično
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Jure Franko in Vesna Topolovec.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Suzana Tratnik: Pontonski most Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo Pajtim Statovci: Moj mačkon Jugoslavija Renata Salecl: Strast do nevednosti Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Avtor recenzije: Robi Šabec Bereta Jure franko in Barbara Zupan.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Simona Kopinšek Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov