Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Mateja Perpar.
Maribor : Založba Obzorja, 2018
Osrednja odlika lirično obarvanega kratkega romana Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj se razgrinja v temeljni pripovedi treh prijateljic, ki z vražjo neposrednostjo in odkritostjo razgaljajo svoja najgloblja notranja občutenja druga drugi in posledično tudi bralcu oziroma bralki. Gre namreč za delo, ki sicer nagovarja predvsem žensko občestvo, a nikakor ne bo odveč, če po njem seže tudi moško bralstvo.
Avtoričin prvenec nas vodi v skrivnostni svet treh tesnih prijateljic, ki jih igra usode razdruži, a po odtujitvi in potrebnem časovnem odmiku vendarle obudijo prijateljske vezi. Prav v tovrstnem kontekstu se Vražji grižljaj vsaj občasno spogleduje z odmevnim in dobro sprejetim delom Draga Alina, draga Brina, ki sta ga pred nekaj več kot desetletjem podpisali Tatjana Kokalj in Jana Kolarič. Tudi Vražji grižljaj namreč temelji na izrazito osebno obarvani izpovedni noti, torej v iskrivih in iskrenih popisih večine izmed ključnih povezovalnih elementov, ki tlakujejo in tvorijo srčen, pravi prijateljski odnos. Pred nami je namreč pisanje, ki ne le predstavi, temveč dobesedno razgali temelje prijateljevanja. Pozoren bralec skorajda ne more prezreti bolj ali manj izrazite avtobiografske note, a je to le še eden v nizu drobnih elementov, zaradi katerih kratki roman Vražji grižljaj ne izgublja, temveč prej pridobiva svojo prepričljivost. Protagonistke pripovedujejo o posameznih vlogah žensk, o njihovem notranjem boju s strahovi, stiskami, depresijo, preveč kilogrami in anksioznostjo. Spominjajo se mladosti, izgube ljubljenih oseb, govorijo o prebujajoči se ljubezni, erotiki … V svojih zgodbah se tako dotaknejo domala vseh primarnih področij, ki begajo človeka v svoji bivanjskosti, zavezani rojstvu, življenju in minljivosti.
V romanu Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj ne gre prezreti niti posameznih epizod, ki bi jih lahko označili vsaj kot minimalen poskus domiselnega literarnega poenotenja slovenskega kulturnega prostora, saj govorijo tudi o tem, kako zveni oziroma je zvenela slovenska pesem na avstrijskem Koroškem. Kot verjetno tudi ni naključje, da se prijateljice, znova tudi fizično
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Mateja Perpar.
Maribor : Založba Obzorja, 2018
Osrednja odlika lirično obarvanega kratkega romana Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj se razgrinja v temeljni pripovedi treh prijateljic, ki z vražjo neposrednostjo in odkritostjo razgaljajo svoja najgloblja notranja občutenja druga drugi in posledično tudi bralcu oziroma bralki. Gre namreč za delo, ki sicer nagovarja predvsem žensko občestvo, a nikakor ne bo odveč, če po njem seže tudi moško bralstvo.
Avtoričin prvenec nas vodi v skrivnostni svet treh tesnih prijateljic, ki jih igra usode razdruži, a po odtujitvi in potrebnem časovnem odmiku vendarle obudijo prijateljske vezi. Prav v tovrstnem kontekstu se Vražji grižljaj vsaj občasno spogleduje z odmevnim in dobro sprejetim delom Draga Alina, draga Brina, ki sta ga pred nekaj več kot desetletjem podpisali Tatjana Kokalj in Jana Kolarič. Tudi Vražji grižljaj namreč temelji na izrazito osebno obarvani izpovedni noti, torej v iskrivih in iskrenih popisih večine izmed ključnih povezovalnih elementov, ki tlakujejo in tvorijo srčen, pravi prijateljski odnos. Pred nami je namreč pisanje, ki ne le predstavi, temveč dobesedno razgali temelje prijateljevanja. Pozoren bralec skorajda ne more prezreti bolj ali manj izrazite avtobiografske note, a je to le še eden v nizu drobnih elementov, zaradi katerih kratki roman Vražji grižljaj ne izgublja, temveč prej pridobiva svojo prepričljivost. Protagonistke pripovedujejo o posameznih vlogah žensk, o njihovem notranjem boju s strahovi, stiskami, depresijo, preveč kilogrami in anksioznostjo. Spominjajo se mladosti, izgube ljubljenih oseb, govorijo o prebujajoči se ljubezni, erotiki … V svojih zgodbah se tako dotaknejo domala vseh primarnih področij, ki begajo človeka v svoji bivanjskosti, zavezani rojstvu, življenju in minljivosti.
V romanu Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj ne gre prezreti niti posameznih epizod, ki bi jih lahko označili vsaj kot minimalen poskus domiselnega literarnega poenotenja slovenskega kulturnega prostora, saj govorijo tudi o tem, kako zveni oziroma je zvenela slovenska pesem na avstrijskem Koroškem. Kot verjetno tudi ni naključje, da se prijateljice, znova tudi fizično
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Ivan Lotrič.
Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov