Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Mateja Perpar.
Maribor : Založba Obzorja, 2018
Osrednja odlika lirično obarvanega kratkega romana Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj se razgrinja v temeljni pripovedi treh prijateljic, ki z vražjo neposrednostjo in odkritostjo razgaljajo svoja najgloblja notranja občutenja druga drugi in posledično tudi bralcu oziroma bralki. Gre namreč za delo, ki sicer nagovarja predvsem žensko občestvo, a nikakor ne bo odveč, če po njem seže tudi moško bralstvo.
Avtoričin prvenec nas vodi v skrivnostni svet treh tesnih prijateljic, ki jih igra usode razdruži, a po odtujitvi in potrebnem časovnem odmiku vendarle obudijo prijateljske vezi. Prav v tovrstnem kontekstu se Vražji grižljaj vsaj občasno spogleduje z odmevnim in dobro sprejetim delom Draga Alina, draga Brina, ki sta ga pred nekaj več kot desetletjem podpisali Tatjana Kokalj in Jana Kolarič. Tudi Vražji grižljaj namreč temelji na izrazito osebno obarvani izpovedni noti, torej v iskrivih in iskrenih popisih večine izmed ključnih povezovalnih elementov, ki tlakujejo in tvorijo srčen, pravi prijateljski odnos. Pred nami je namreč pisanje, ki ne le predstavi, temveč dobesedno razgali temelje prijateljevanja. Pozoren bralec skorajda ne more prezreti bolj ali manj izrazite avtobiografske note, a je to le še eden v nizu drobnih elementov, zaradi katerih kratki roman Vražji grižljaj ne izgublja, temveč prej pridobiva svojo prepričljivost. Protagonistke pripovedujejo o posameznih vlogah žensk, o njihovem notranjem boju s strahovi, stiskami, depresijo, preveč kilogrami in anksioznostjo. Spominjajo se mladosti, izgube ljubljenih oseb, govorijo o prebujajoči se ljubezni, erotiki … V svojih zgodbah se tako dotaknejo domala vseh primarnih področij, ki begajo človeka v svoji bivanjskosti, zavezani rojstvu, življenju in minljivosti.
V romanu Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj ne gre prezreti niti posameznih epizod, ki bi jih lahko označili vsaj kot minimalen poskus domiselnega literarnega poenotenja slovenskega kulturnega prostora, saj govorijo tudi o tem, kako zveni oziroma je zvenela slovenska pesem na avstrijskem Koroškem. Kot verjetno tudi ni naključje, da se prijateljice, znova tudi fizično
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Mateja Perpar.
Maribor : Založba Obzorja, 2018
Osrednja odlika lirično obarvanega kratkega romana Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj se razgrinja v temeljni pripovedi treh prijateljic, ki z vražjo neposrednostjo in odkritostjo razgaljajo svoja najgloblja notranja občutenja druga drugi in posledično tudi bralcu oziroma bralki. Gre namreč za delo, ki sicer nagovarja predvsem žensko občestvo, a nikakor ne bo odveč, če po njem seže tudi moško bralstvo.
Avtoričin prvenec nas vodi v skrivnostni svet treh tesnih prijateljic, ki jih igra usode razdruži, a po odtujitvi in potrebnem časovnem odmiku vendarle obudijo prijateljske vezi. Prav v tovrstnem kontekstu se Vražji grižljaj vsaj občasno spogleduje z odmevnim in dobro sprejetim delom Draga Alina, draga Brina, ki sta ga pred nekaj več kot desetletjem podpisali Tatjana Kokalj in Jana Kolarič. Tudi Vražji grižljaj namreč temelji na izrazito osebno obarvani izpovedni noti, torej v iskrivih in iskrenih popisih večine izmed ključnih povezovalnih elementov, ki tlakujejo in tvorijo srčen, pravi prijateljski odnos. Pred nami je namreč pisanje, ki ne le predstavi, temveč dobesedno razgali temelje prijateljevanja. Pozoren bralec skorajda ne more prezreti bolj ali manj izrazite avtobiografske note, a je to le še eden v nizu drobnih elementov, zaradi katerih kratki roman Vražji grižljaj ne izgublja, temveč prej pridobiva svojo prepričljivost. Protagonistke pripovedujejo o posameznih vlogah žensk, o njihovem notranjem boju s strahovi, stiskami, depresijo, preveč kilogrami in anksioznostjo. Spominjajo se mladosti, izgube ljubljenih oseb, govorijo o prebujajoči se ljubezni, erotiki … V svojih zgodbah se tako dotaknejo domala vseh primarnih področij, ki begajo človeka v svoji bivanjskosti, zavezani rojstvu, življenju in minljivosti.
V romanu Amalije Jelen Mikša Vražji grižljaj ne gre prezreti niti posameznih epizod, ki bi jih lahko označili vsaj kot minimalen poskus domiselnega literarnega poenotenja slovenskega kulturnega prostora, saj govorijo tudi o tem, kako zveni oziroma je zvenela slovenska pesem na avstrijskem Koroškem. Kot verjetno tudi ni naključje, da se prijateljice, znova tudi fizično
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.
Neveljaven email naslov