Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

27.05.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko

Ljubljana : ŠKUC, 2018

Pesniški opus Braneta Mozetiča lahko v grobem razdelimo na dve obdobji – mejnik je pesniška zbirka Banalije iz leta 2003. Poezija v prvem obdobju se ni branila nekaterih klasičnih pesniških postopkov, ki so segali od po simbolizmu navdihnjene metaforike do pravilnega soneta, v drugem obdobju pa je pesnik odvrgel klasična pesniška sredstva – v Banalijah se srečamo z govorico, ki je zelo blizu vsakdanjemu jeziku in ki se ne brani neposrednosti. V retrospektivi lahko rečemo, da je ta zbirka eden od vrhov, če ne sam vrh, tako imenovane »poezije izkušnje«. Kot takšna, kot tudi zaradi pesnikovega odkritega in zato tudi za marsikoga šokantnega pristopa k homoerotični tematiki, je zbirka naletela na izjemen odmev, Mozetič pa je z njo postavil osnovne koordinate svojega nadaljnjega pesništva, ki pa jih je v poznejših zbirkah spreminjal in premikal. V zbirki Nedokončane skice neke revolucije (2013) se je tako na primer bolj kot kdajkoli prej podal na področje političnega, družbenega.

Sanje v drugem jeziku Mozetičevo poezijo vračajo na področje intimnega, pri čemer pa je treba poudariti, da je Mozetičevo pesništvo preveč kompleksno, da bi ga lahko brali kot zgolj politično ali kot zgolj intimno – obe sferi, zasebna in javna, se v njegovem pisanju stalno prepleteta, kot na primer v pesmi Vietnam, v kateri se spomini na otroštvo s takratno politično ikonografijo prepletejo z današnjo begunsko problematiko. Toda razlika v primerjavi z zbirkami od Banalij dalje ne leži v tem, temveč v pesnikovi tematizaciji sanj. Natančneje rečeno, nove pesmi sledijo logiki sanj. To pa spet ne pomeni, da se Brane Mozetič vrača k bolj metaforičnemu govoru – tudi njegove nove pesmi se zapisujejo znotraj tistih koordinat, ki jih je postavil z Banalijami, hkrati pa se pomembno odmikajo od njih oziroma jih presegajo.

Sanje v drugem jeziku so povečini posvečene pesnikovim umrlim prijateljem, ljubimcem, znancem, med katerimi najdemo tako znana imena, kot sta Tomaž Šalamun ali Aleš Debeljak, ali pa bralcu in bralki nemara manj znana imena, kot je katalonski pesnik in pisatelj Juan Goytisolo. Kot takšne jih preveva določena mera žalosti, otožnosti, vendar ne gre za žalostinke – liki se pojavljajo kot živi ali še vedno živi, zato v pesmih ni v ospredju spominsko gradivo. Njihovo ločenost od sveta živih določa predvsem alogičnost, ki ji pesmi, sicer napisane v realističnem jeziku, sledijo, kot tudi povečini spodleteli poskusi pesnikove komunikacije z njimi. Pesem, posvečena Juanu Goytisolu, se konča z verzi: »Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …« Liki so tako dvakrat preobraženi, najprej s smrtjo in potem še s sanjami, na primer v pesmi Psiček:

 

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto

kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le

modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da ga

je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je

nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter

sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez

čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril

v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel

s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.

Ampak temu nismo verjeli.«

 

Napetost se v teh pesmih vzpostavlja predvsem med realističnim izrazom in »čudežnim« dogajanjem, ki ga pesmi izrekajo ali opisujejo. Tega dogajanja ne mehča nostalgija in pogosto zna biti tudi nasilno – tako v pesmih, ki tematizirajo homoseksualnost, kot v tistih, v katere se vpletajo spominski drobci iz otroštva. V tem pogledu imamo kljub izjemni jasnosti izraza opraviti s temačno poezijo, ki bolj kot užitek vzbuja nelagodje. Toda ko se prepustimo njeni ostri, neprizanesljivi govorici, smo nagrajeni čustveno in pesniško: s tem, ko je Brane Mozetič v zbirko Sanje v drugem jeziku vpeljal logiko sanj, je pomembno razširil svoje pesniško polje ter tako napisal nemara svojo najboljšo pesniško zbirko do zdaj in vsekakor eno najboljših pesniških zbirk zadnjih let pri nas.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

27.05.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko

Ljubljana : ŠKUC, 2018

Pesniški opus Braneta Mozetiča lahko v grobem razdelimo na dve obdobji – mejnik je pesniška zbirka Banalije iz leta 2003. Poezija v prvem obdobju se ni branila nekaterih klasičnih pesniških postopkov, ki so segali od po simbolizmu navdihnjene metaforike do pravilnega soneta, v drugem obdobju pa je pesnik odvrgel klasična pesniška sredstva – v Banalijah se srečamo z govorico, ki je zelo blizu vsakdanjemu jeziku in ki se ne brani neposrednosti. V retrospektivi lahko rečemo, da je ta zbirka eden od vrhov, če ne sam vrh, tako imenovane »poezije izkušnje«. Kot takšna, kot tudi zaradi pesnikovega odkritega in zato tudi za marsikoga šokantnega pristopa k homoerotični tematiki, je zbirka naletela na izjemen odmev, Mozetič pa je z njo postavil osnovne koordinate svojega nadaljnjega pesništva, ki pa jih je v poznejših zbirkah spreminjal in premikal. V zbirki Nedokončane skice neke revolucije (2013) se je tako na primer bolj kot kdajkoli prej podal na področje političnega, družbenega.

Sanje v drugem jeziku Mozetičevo poezijo vračajo na področje intimnega, pri čemer pa je treba poudariti, da je Mozetičevo pesništvo preveč kompleksno, da bi ga lahko brali kot zgolj politično ali kot zgolj intimno – obe sferi, zasebna in javna, se v njegovem pisanju stalno prepleteta, kot na primer v pesmi Vietnam, v kateri se spomini na otroštvo s takratno politično ikonografijo prepletejo z današnjo begunsko problematiko. Toda razlika v primerjavi z zbirkami od Banalij dalje ne leži v tem, temveč v pesnikovi tematizaciji sanj. Natančneje rečeno, nove pesmi sledijo logiki sanj. To pa spet ne pomeni, da se Brane Mozetič vrača k bolj metaforičnemu govoru – tudi njegove nove pesmi se zapisujejo znotraj tistih koordinat, ki jih je postavil z Banalijami, hkrati pa se pomembno odmikajo od njih oziroma jih presegajo.

Sanje v drugem jeziku so povečini posvečene pesnikovim umrlim prijateljem, ljubimcem, znancem, med katerimi najdemo tako znana imena, kot sta Tomaž Šalamun ali Aleš Debeljak, ali pa bralcu in bralki nemara manj znana imena, kot je katalonski pesnik in pisatelj Juan Goytisolo. Kot takšne jih preveva določena mera žalosti, otožnosti, vendar ne gre za žalostinke – liki se pojavljajo kot živi ali še vedno živi, zato v pesmih ni v ospredju spominsko gradivo. Njihovo ločenost od sveta živih določa predvsem alogičnost, ki ji pesmi, sicer napisane v realističnem jeziku, sledijo, kot tudi povečini spodleteli poskusi pesnikove komunikacije z njimi. Pesem, posvečena Juanu Goytisolu, se konča z verzi: »Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …« Liki so tako dvakrat preobraženi, najprej s smrtjo in potem še s sanjami, na primer v pesmi Psiček:

 

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto

kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le

modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da ga

je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je

nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter

sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez

čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril

v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel

s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.

Ampak temu nismo verjeli.«

 

Napetost se v teh pesmih vzpostavlja predvsem med realističnim izrazom in »čudežnim« dogajanjem, ki ga pesmi izrekajo ali opisujejo. Tega dogajanja ne mehča nostalgija in pogosto zna biti tudi nasilno – tako v pesmih, ki tematizirajo homoseksualnost, kot v tistih, v katere se vpletajo spominski drobci iz otroštva. V tem pogledu imamo kljub izjemni jasnosti izraza opraviti s temačno poezijo, ki bolj kot užitek vzbuja nelagodje. Toda ko se prepustimo njeni ostri, neprizanesljivi govorici, smo nagrajeni čustveno in pesniško: s tem, ko je Brane Mozetič v zbirko Sanje v drugem jeziku vpeljal logiko sanj, je pomembno razširil svoje pesniško polje ter tako napisal nemara svojo najboljšo pesniško zbirko do zdaj in vsekakor eno najboljših pesniških zbirk zadnjih let pri nas.


09.03.2020

Aljaž Koprivnikar: Anatomija

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


09.03.2020

Svetlana Slapšak: Volna in telo

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


06.03.2020

Tommaso

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Jadralke

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Naprej

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2020

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


02.03.2020

Sara Stridsberg: Beckomberga

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.


02.03.2020

Sheila Heti: Materinstvo

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bere Eva Longyka Marušič


02.03.2020

Bernhard Schlink: Olga

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Eva Longyka Marušič.


29.02.2020

Kliči M za Macbetha / po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja

V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor


28.02.2020

Klic divjine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2020

Nevidni človek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.02.2020

Elena Ferante: O izgubljeni deklici

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman


24.02.2020

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


24.02.2020

Stoletje družine Tönnies

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


24.02.2020

Blaž Iršič: Človek pod luno

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Aleksander Golja


21.02.2020

Ne pozabi dihati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.02.2020

Mleko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2020

Ana Svetel: Dobra družba

Avtorica recenzije Martina Potisk Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.02.2020

Shulamith Firestone: Dialektika spola

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jasna Rodošek.


Stran 75 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov