Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bere: Jure Franko
Ljubljana : ŠKUC, 2018
Pesniški opus Braneta Mozetiča lahko v grobem razdelimo na dve obdobji – mejnik je pesniška zbirka Banalije iz leta 2003. Poezija v prvem obdobju se ni branila nekaterih klasičnih pesniških postopkov, ki so segali od po simbolizmu navdihnjene metaforike do pravilnega soneta, v drugem obdobju pa je pesnik odvrgel klasična pesniška sredstva – v Banalijah se srečamo z govorico, ki je zelo blizu vsakdanjemu jeziku in ki se ne brani neposrednosti. V retrospektivi lahko rečemo, da je ta zbirka eden od vrhov, če ne sam vrh, tako imenovane »poezije izkušnje«. Kot takšna, kot tudi zaradi pesnikovega odkritega in zato tudi za marsikoga šokantnega pristopa k homoerotični tematiki, je zbirka naletela na izjemen odmev, Mozetič pa je z njo postavil osnovne koordinate svojega nadaljnjega pesništva, ki pa jih je v poznejših zbirkah spreminjal in premikal. V zbirki Nedokončane skice neke revolucije (2013) se je tako na primer bolj kot kdajkoli prej podal na področje političnega, družbenega.
Sanje v drugem jeziku Mozetičevo poezijo vračajo na področje intimnega, pri čemer pa je treba poudariti, da je Mozetičevo pesništvo preveč kompleksno, da bi ga lahko brali kot zgolj politično ali kot zgolj intimno – obe sferi, zasebna in javna, se v njegovem pisanju stalno prepleteta, kot na primer v pesmi Vietnam, v kateri se spomini na otroštvo s takratno politično ikonografijo prepletejo z današnjo begunsko problematiko. Toda razlika v primerjavi z zbirkami od Banalij dalje ne leži v tem, temveč v pesnikovi tematizaciji sanj. Natančneje rečeno, nove pesmi sledijo logiki sanj. To pa spet ne pomeni, da se Brane Mozetič vrača k bolj metaforičnemu govoru – tudi njegove nove pesmi se zapisujejo znotraj tistih koordinat, ki jih je postavil z Banalijami, hkrati pa se pomembno odmikajo od njih oziroma jih presegajo.
Sanje v drugem jeziku so povečini posvečene pesnikovim umrlim prijateljem, ljubimcem, znancem, med katerimi najdemo tako znana imena, kot sta Tomaž Šalamun ali Aleš Debeljak, ali pa bralcu in bralki nemara manj znana imena, kot je katalonski pesnik in pisatelj Juan Goytisolo. Kot takšne jih preveva določena mera žalosti, otožnosti, vendar ne gre za žalostinke – liki se pojavljajo kot živi ali še vedno živi, zato v pesmih ni v ospredju spominsko gradivo. Njihovo ločenost od sveta živih določa predvsem alogičnost, ki ji pesmi, sicer napisane v realističnem jeziku, sledijo, kot tudi povečini spodleteli poskusi pesnikove komunikacije z njimi. Pesem, posvečena Juanu Goytisolu, se konča z verzi: »Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …« Liki so tako dvakrat preobraženi, najprej s smrtjo in potem še s sanjami, na primer v pesmi Psiček:
»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto
kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le
modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da ga
je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je
nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter
sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez
čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril
v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel
s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.
Ampak temu nismo verjeli.«
Napetost se v teh pesmih vzpostavlja predvsem med realističnim izrazom in »čudežnim« dogajanjem, ki ga pesmi izrekajo ali opisujejo. Tega dogajanja ne mehča nostalgija in pogosto zna biti tudi nasilno – tako v pesmih, ki tematizirajo homoseksualnost, kot v tistih, v katere se vpletajo spominski drobci iz otroštva. V tem pogledu imamo kljub izjemni jasnosti izraza opraviti s temačno poezijo, ki bolj kot užitek vzbuja nelagodje. Toda ko se prepustimo njeni ostri, neprizanesljivi govorici, smo nagrajeni čustveno in pesniško: s tem, ko je Brane Mozetič v zbirko Sanje v drugem jeziku vpeljal logiko sanj, je pomembno razširil svoje pesniško polje ter tako napisal nemara svojo najboljšo pesniško zbirko do zdaj in vsekakor eno najboljših pesniških zbirk zadnjih let pri nas.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bere: Jure Franko
Ljubljana : ŠKUC, 2018
Pesniški opus Braneta Mozetiča lahko v grobem razdelimo na dve obdobji – mejnik je pesniška zbirka Banalije iz leta 2003. Poezija v prvem obdobju se ni branila nekaterih klasičnih pesniških postopkov, ki so segali od po simbolizmu navdihnjene metaforike do pravilnega soneta, v drugem obdobju pa je pesnik odvrgel klasična pesniška sredstva – v Banalijah se srečamo z govorico, ki je zelo blizu vsakdanjemu jeziku in ki se ne brani neposrednosti. V retrospektivi lahko rečemo, da je ta zbirka eden od vrhov, če ne sam vrh, tako imenovane »poezije izkušnje«. Kot takšna, kot tudi zaradi pesnikovega odkritega in zato tudi za marsikoga šokantnega pristopa k homoerotični tematiki, je zbirka naletela na izjemen odmev, Mozetič pa je z njo postavil osnovne koordinate svojega nadaljnjega pesništva, ki pa jih je v poznejših zbirkah spreminjal in premikal. V zbirki Nedokončane skice neke revolucije (2013) se je tako na primer bolj kot kdajkoli prej podal na področje političnega, družbenega.
Sanje v drugem jeziku Mozetičevo poezijo vračajo na področje intimnega, pri čemer pa je treba poudariti, da je Mozetičevo pesništvo preveč kompleksno, da bi ga lahko brali kot zgolj politično ali kot zgolj intimno – obe sferi, zasebna in javna, se v njegovem pisanju stalno prepleteta, kot na primer v pesmi Vietnam, v kateri se spomini na otroštvo s takratno politično ikonografijo prepletejo z današnjo begunsko problematiko. Toda razlika v primerjavi z zbirkami od Banalij dalje ne leži v tem, temveč v pesnikovi tematizaciji sanj. Natančneje rečeno, nove pesmi sledijo logiki sanj. To pa spet ne pomeni, da se Brane Mozetič vrača k bolj metaforičnemu govoru – tudi njegove nove pesmi se zapisujejo znotraj tistih koordinat, ki jih je postavil z Banalijami, hkrati pa se pomembno odmikajo od njih oziroma jih presegajo.
Sanje v drugem jeziku so povečini posvečene pesnikovim umrlim prijateljem, ljubimcem, znancem, med katerimi najdemo tako znana imena, kot sta Tomaž Šalamun ali Aleš Debeljak, ali pa bralcu in bralki nemara manj znana imena, kot je katalonski pesnik in pisatelj Juan Goytisolo. Kot takšne jih preveva določena mera žalosti, otožnosti, vendar ne gre za žalostinke – liki se pojavljajo kot živi ali še vedno živi, zato v pesmih ni v ospredju spominsko gradivo. Njihovo ločenost od sveta živih določa predvsem alogičnost, ki ji pesmi, sicer napisane v realističnem jeziku, sledijo, kot tudi povečini spodleteli poskusi pesnikove komunikacije z njimi. Pesem, posvečena Juanu Goytisolu, se konča z verzi: »Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …« Liki so tako dvakrat preobraženi, najprej s smrtjo in potem še s sanjami, na primer v pesmi Psiček:
»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto
kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le
modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da ga
je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je
nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter
sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez
čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril
v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel
s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.
Ampak temu nismo verjeli.«
Napetost se v teh pesmih vzpostavlja predvsem med realističnim izrazom in »čudežnim« dogajanjem, ki ga pesmi izrekajo ali opisujejo. Tega dogajanja ne mehča nostalgija in pogosto zna biti tudi nasilno – tako v pesmih, ki tematizirajo homoseksualnost, kot v tistih, v katere se vpletajo spominski drobci iz otroštva. V tem pogledu imamo kljub izjemni jasnosti izraza opraviti s temačno poezijo, ki bolj kot užitek vzbuja nelagodje. Toda ko se prepustimo njeni ostri, neprizanesljivi govorici, smo nagrajeni čustveno in pesniško: s tem, ko je Brane Mozetič v zbirko Sanje v drugem jeziku vpeljal logiko sanj, je pomembno razširil svoje pesniško polje ter tako napisal nemara svojo najboljšo pesniško zbirko do zdaj in vsekakor eno najboljših pesniških zbirk zadnjih let pri nas.
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov