Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.

Varaždin : Ritam misli, 2018

Mariborčan in Varaždinčan Milan Novak nadaljuje svoj vretenasti besedni ples, saj so njegove pesmi skorajda brez prekinitev, le odebeljeni tisk črk jih loči med seboj. Glede na njegovo ukvarjanje z različnimi umetniškimi oblikami ne čudi, da z naslovnice zre njegova risba – njen naslov je „eden v drugem“. Pesnik, ki meri globino enega od čustev, v pesmi z naslovom Prekrivam določi: „Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.“

Navedek izraža pesnikov strah pred razmerami, v katerih lahko zgolj on poplitvi strah pred razsutjem človečnosti. S tem namenom prisega na skladnost in ujemanje, kajti vsi, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo oglasiti, imajo veliko vzrokov za poglabljanje strahu. Strah in globina namreč nimata mere. Mero ima pesnik.

Da ima pesnik mero, dokazuje z vrsticami na koncu pesniškega sklopa Smrti spremeniti obraz: „Dovolj močna tišina / je silnejša od kaosa / Zato molčim / ko drugi vpijejo / zato odpiram / ko drugi zaklepajo / zato vidim / ko se drugi slepijo.“

Pesmi so pisane brez ločil in z redkimi velikimi začetnicami. Bralstvo  se mora torej zadovoljiti s presledki, ki so tudi praznine; za praznino pa se ve, da je vsaj grozljiva v svoji ploskovitosti. S takšnim nizanjem vrstic je dosežen učinek skoraj neskončnega traku v poglabljanju napetosti.

In pesnik poskrbi, da ni sproščenosti. Saj je niti ne sme biti, ko pa se zavzema za sožitje, kar vzburja konec pesmi z naslovom Včasih kar zmagaš: „Človeštvo je dvom / in je tavanje pomislek in strah / človeštvo je samo sebi dvom / povodenj ki bo samo sebe utopila / če zelo kmalu ne bo koga / z voljo in občutkom za ples.“

Pesnik sporoča, da sta za ples potrebna vsaj občutek za sočloveka in seveda sebe, če že ne kar za celotno človeštvo. Da je res tako, dokazuje tudi že njegova tretja dvojezična pesniška zbirka. Medjezikovno sodelovanje s sporočilnostjo sprave, ki je utemeljena s povezovanjem v glasbi in tudi tišini, kar je vsekakor nakazano z daljšimi presledki med pesmimi, povzdiguje pesnikov glas prek vseh meja. V tem pomenu je nujno razumeti tudi vrstice v pesmi z naslovom Balkan: „Besede / ki zarežejo globoko brazdo / v vsiljeno predstavo o Balkanu: / šta još mogu učiniti za vas?“

Pesnik Milan Novak prepričljivo opozarja na možno zlorabo besed, ko se pomen in dejanje lahko odločita, da ne mislita nadaljevati plesa. Prispodobi sta pač le sliki, s katerima pesnik ravna previdno.

Dvojna vsebina zagotavlja knjigi Globina strahu / Dubina straha prav nevsakdanje poglabljanje v splet sosedstva, ki ga razdvaja le pregib strani. Morda je prav barva knjige, zelena, tista, ki združuje kot zelena meja.

Na koncu je treba še zagotoviti, da votlosti v tej zbirki ni.