Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Varaždin : Ritam misli, 2018
Mariborčan in Varaždinčan Milan Novak nadaljuje svoj vretenasti besedni ples, saj so njegove pesmi skorajda brez prekinitev, le odebeljeni tisk črk jih loči med seboj. Glede na njegovo ukvarjanje z različnimi umetniškimi oblikami ne čudi, da z naslovnice zre njegova risba – njen naslov je „eden v drugem“. Pesnik, ki meri globino enega od čustev, v pesmi z naslovom Prekrivam določi: „Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.“
Navedek izraža pesnikov strah pred razmerami, v katerih lahko zgolj on poplitvi strah pred razsutjem človečnosti. S tem namenom prisega na skladnost in ujemanje, kajti vsi, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo oglasiti, imajo veliko vzrokov za poglabljanje strahu. Strah in globina namreč nimata mere. Mero ima pesnik.
Da ima pesnik mero, dokazuje z vrsticami na koncu pesniškega sklopa Smrti spremeniti obraz: „Dovolj močna tišina / je silnejša od kaosa / Zato molčim / ko drugi vpijejo / zato odpiram / ko drugi zaklepajo / zato vidim / ko se drugi slepijo.“
Pesmi so pisane brez ločil in z redkimi velikimi začetnicami. Bralstvo se mora torej zadovoljiti s presledki, ki so tudi praznine; za praznino pa se ve, da je vsaj grozljiva v svoji ploskovitosti. S takšnim nizanjem vrstic je dosežen učinek skoraj neskončnega traku v poglabljanju napetosti.
In pesnik poskrbi, da ni sproščenosti. Saj je niti ne sme biti, ko pa se zavzema za sožitje, kar vzburja konec pesmi z naslovom Včasih kar zmagaš: „Človeštvo je dvom / in je tavanje pomislek in strah / človeštvo je samo sebi dvom / povodenj ki bo samo sebe utopila / če zelo kmalu ne bo koga / z voljo in občutkom za ples.“
Pesnik sporoča, da sta za ples potrebna vsaj občutek za sočloveka in seveda sebe, če že ne kar za celotno človeštvo. Da je res tako, dokazuje tudi že njegova tretja dvojezična pesniška zbirka. Medjezikovno sodelovanje s sporočilnostjo sprave, ki je utemeljena s povezovanjem v glasbi in tudi tišini, kar je vsekakor nakazano z daljšimi presledki med pesmimi, povzdiguje pesnikov glas prek vseh meja. V tem pomenu je nujno razumeti tudi vrstice v pesmi z naslovom Balkan: „Besede / ki zarežejo globoko brazdo / v vsiljeno predstavo o Balkanu: / šta još mogu učiniti za vas?“
Pesnik Milan Novak prepričljivo opozarja na možno zlorabo besed, ko se pomen in dejanje lahko odločita, da ne mislita nadaljevati plesa. Prispodobi sta pač le sliki, s katerima pesnik ravna previdno.
Dvojna vsebina zagotavlja knjigi Globina strahu / Dubina straha prav nevsakdanje poglabljanje v splet sosedstva, ki ga razdvaja le pregib strani. Morda je prav barva knjige, zelena, tista, ki združuje kot zelena meja.
Na koncu je treba še zagotoviti, da votlosti v tej zbirki ni.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Varaždin : Ritam misli, 2018
Mariborčan in Varaždinčan Milan Novak nadaljuje svoj vretenasti besedni ples, saj so njegove pesmi skorajda brez prekinitev, le odebeljeni tisk črk jih loči med seboj. Glede na njegovo ukvarjanje z različnimi umetniškimi oblikami ne čudi, da z naslovnice zre njegova risba – njen naslov je „eden v drugem“. Pesnik, ki meri globino enega od čustev, v pesmi z naslovom Prekrivam določi: „Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.“
Navedek izraža pesnikov strah pred razmerami, v katerih lahko zgolj on poplitvi strah pred razsutjem človečnosti. S tem namenom prisega na skladnost in ujemanje, kajti vsi, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo oglasiti, imajo veliko vzrokov za poglabljanje strahu. Strah in globina namreč nimata mere. Mero ima pesnik.
Da ima pesnik mero, dokazuje z vrsticami na koncu pesniškega sklopa Smrti spremeniti obraz: „Dovolj močna tišina / je silnejša od kaosa / Zato molčim / ko drugi vpijejo / zato odpiram / ko drugi zaklepajo / zato vidim / ko se drugi slepijo.“
Pesmi so pisane brez ločil in z redkimi velikimi začetnicami. Bralstvo se mora torej zadovoljiti s presledki, ki so tudi praznine; za praznino pa se ve, da je vsaj grozljiva v svoji ploskovitosti. S takšnim nizanjem vrstic je dosežen učinek skoraj neskončnega traku v poglabljanju napetosti.
In pesnik poskrbi, da ni sproščenosti. Saj je niti ne sme biti, ko pa se zavzema za sožitje, kar vzburja konec pesmi z naslovom Včasih kar zmagaš: „Človeštvo je dvom / in je tavanje pomislek in strah / človeštvo je samo sebi dvom / povodenj ki bo samo sebe utopila / če zelo kmalu ne bo koga / z voljo in občutkom za ples.“
Pesnik sporoča, da sta za ples potrebna vsaj občutek za sočloveka in seveda sebe, če že ne kar za celotno človeštvo. Da je res tako, dokazuje tudi že njegova tretja dvojezična pesniška zbirka. Medjezikovno sodelovanje s sporočilnostjo sprave, ki je utemeljena s povezovanjem v glasbi in tudi tišini, kar je vsekakor nakazano z daljšimi presledki med pesmimi, povzdiguje pesnikov glas prek vseh meja. V tem pomenu je nujno razumeti tudi vrstice v pesmi z naslovom Balkan: „Besede / ki zarežejo globoko brazdo / v vsiljeno predstavo o Balkanu: / šta još mogu učiniti za vas?“
Pesnik Milan Novak prepričljivo opozarja na možno zlorabo besed, ko se pomen in dejanje lahko odločita, da ne mislita nadaljevati plesa. Prispodobi sta pač le sliki, s katerima pesnik ravna previdno.
Dvojna vsebina zagotavlja knjigi Globina strahu / Dubina straha prav nevsakdanje poglabljanje v splet sosedstva, ki ga razdvaja le pregib strani. Morda je prav barva knjige, zelena, tista, ki združuje kot zelena meja.
Na koncu je treba še zagotoviti, da votlosti v tej zbirki ni.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Neveljaven email naslov