Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Novak

03.06.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.

Varaždin : Ritam misli, 2018

Mariborčan in Varaždinčan Milan Novak nadaljuje svoj vretenasti besedni ples, saj so njegove pesmi skorajda brez prekinitev, le odebeljeni tisk črk jih loči med seboj. Glede na njegovo ukvarjanje z različnimi umetniškimi oblikami ne čudi, da z naslovnice zre njegova risba – njen naslov je „eden v drugem“. Pesnik, ki meri globino enega od čustev, v pesmi z naslovom Prekrivam določi: „Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.“

Navedek izraža pesnikov strah pred razmerami, v katerih lahko zgolj on poplitvi strah pred razsutjem človečnosti. S tem namenom prisega na skladnost in ujemanje, kajti vsi, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo oglasiti, imajo veliko vzrokov za poglabljanje strahu. Strah in globina namreč nimata mere. Mero ima pesnik.

Da ima pesnik mero, dokazuje z vrsticami na koncu pesniškega sklopa Smrti spremeniti obraz: „Dovolj močna tišina / je silnejša od kaosa / Zato molčim / ko drugi vpijejo / zato odpiram / ko drugi zaklepajo / zato vidim / ko se drugi slepijo.“

Pesmi so pisane brez ločil in z redkimi velikimi začetnicami. Bralstvo  se mora torej zadovoljiti s presledki, ki so tudi praznine; za praznino pa se ve, da je vsaj grozljiva v svoji ploskovitosti. S takšnim nizanjem vrstic je dosežen učinek skoraj neskončnega traku v poglabljanju napetosti.

In pesnik poskrbi, da ni sproščenosti. Saj je niti ne sme biti, ko pa se zavzema za sožitje, kar vzburja konec pesmi z naslovom Včasih kar zmagaš: „Človeštvo je dvom / in je tavanje pomislek in strah / človeštvo je samo sebi dvom / povodenj ki bo samo sebe utopila / če zelo kmalu ne bo koga / z voljo in občutkom za ples.“

Pesnik sporoča, da sta za ples potrebna vsaj občutek za sočloveka in seveda sebe, če že ne kar za celotno človeštvo. Da je res tako, dokazuje tudi že njegova tretja dvojezična pesniška zbirka. Medjezikovno sodelovanje s sporočilnostjo sprave, ki je utemeljena s povezovanjem v glasbi in tudi tišini, kar je vsekakor nakazano z daljšimi presledki med pesmimi, povzdiguje pesnikov glas prek vseh meja. V tem pomenu je nujno razumeti tudi vrstice v pesmi z naslovom Balkan: „Besede / ki zarežejo globoko brazdo / v vsiljeno predstavo o Balkanu: / šta još mogu učiniti za vas?“

Pesnik Milan Novak prepričljivo opozarja na možno zlorabo besed, ko se pomen in dejanje lahko odločita, da ne mislita nadaljevati plesa. Prispodobi sta pač le sliki, s katerima pesnik ravna previdno.

Dvojna vsebina zagotavlja knjigi Globina strahu / Dubina straha prav nevsakdanje poglabljanje v splet sosedstva, ki ga razdvaja le pregib strani. Morda je prav barva knjige, zelena, tista, ki združuje kot zelena meja.

Na koncu je treba še zagotoviti, da votlosti v tej zbirki ni.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Milan Novak

03.06.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.

Varaždin : Ritam misli, 2018

Mariborčan in Varaždinčan Milan Novak nadaljuje svoj vretenasti besedni ples, saj so njegove pesmi skorajda brez prekinitev, le odebeljeni tisk črk jih loči med seboj. Glede na njegovo ukvarjanje z različnimi umetniškimi oblikami ne čudi, da z naslovnice zre njegova risba – njen naslov je „eden v drugem“. Pesnik, ki meri globino enega od čustev, v pesmi z naslovom Prekrivam določi: „Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.“

Navedek izraža pesnikov strah pred razmerami, v katerih lahko zgolj on poplitvi strah pred razsutjem človečnosti. S tem namenom prisega na skladnost in ujemanje, kajti vsi, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo oglasiti, imajo veliko vzrokov za poglabljanje strahu. Strah in globina namreč nimata mere. Mero ima pesnik.

Da ima pesnik mero, dokazuje z vrsticami na koncu pesniškega sklopa Smrti spremeniti obraz: „Dovolj močna tišina / je silnejša od kaosa / Zato molčim / ko drugi vpijejo / zato odpiram / ko drugi zaklepajo / zato vidim / ko se drugi slepijo.“

Pesmi so pisane brez ločil in z redkimi velikimi začetnicami. Bralstvo  se mora torej zadovoljiti s presledki, ki so tudi praznine; za praznino pa se ve, da je vsaj grozljiva v svoji ploskovitosti. S takšnim nizanjem vrstic je dosežen učinek skoraj neskončnega traku v poglabljanju napetosti.

In pesnik poskrbi, da ni sproščenosti. Saj je niti ne sme biti, ko pa se zavzema za sožitje, kar vzburja konec pesmi z naslovom Včasih kar zmagaš: „Človeštvo je dvom / in je tavanje pomislek in strah / človeštvo je samo sebi dvom / povodenj ki bo samo sebe utopila / če zelo kmalu ne bo koga / z voljo in občutkom za ples.“

Pesnik sporoča, da sta za ples potrebna vsaj občutek za sočloveka in seveda sebe, če že ne kar za celotno človeštvo. Da je res tako, dokazuje tudi že njegova tretja dvojezična pesniška zbirka. Medjezikovno sodelovanje s sporočilnostjo sprave, ki je utemeljena s povezovanjem v glasbi in tudi tišini, kar je vsekakor nakazano z daljšimi presledki med pesmimi, povzdiguje pesnikov glas prek vseh meja. V tem pomenu je nujno razumeti tudi vrstice v pesmi z naslovom Balkan: „Besede / ki zarežejo globoko brazdo / v vsiljeno predstavo o Balkanu: / šta još mogu učiniti za vas?“

Pesnik Milan Novak prepričljivo opozarja na možno zlorabo besed, ko se pomen in dejanje lahko odločita, da ne mislita nadaljevati plesa. Prispodobi sta pač le sliki, s katerima pesnik ravna previdno.

Dvojna vsebina zagotavlja knjigi Globina strahu / Dubina straha prav nevsakdanje poglabljanje v splet sosedstva, ki ga razdvaja le pregib strani. Morda je prav barva knjige, zelena, tista, ki združuje kot zelena meja.

Na koncu je treba še zagotoviti, da votlosti v tej zbirki ni.


31.05.2021

Gašper Kralj: Škrbine

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


31.05.2021

Milan Dekleva: In vsi so očarani z mesečino; Zora in čriček

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


31.05.2021

Enis Maci: Sladoledarna Evropa

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


30.05.2021

Jan Fabre: Nočni pisec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.05.2021

Janis Ritsos: Korenine sveta

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


24.05.2021

László Krasznahorkai: Svet gre naprej

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere: Jasna Rodošek


24.05.2021

Anja Mugerli: Čebelja družina

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


24.05.2021

Mirana Likar: Pripovedovalec

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


23.05.2021

Monologi s kavča

SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank


17.05.2021

Deborah Levy: Mož, ki je videl vse

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bere Barbara Zupan.


17.05.2021

Carlos Pascual: Nezakonita melanholija

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.05.2021

Dušan Merc: Črna maska

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


17.05.2021

Marija Švajncer: Samogotovost

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.


13.05.2021

Véronique Olmi: Škorpijon

Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ


12.05.2021

Slaba družba

Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com


10.05.2021

Cvetka Bevc: Sence in Izpovedi črnega mačka

Avtorica recenzije: Miriam Drev Bere Jasna Rodošek.


10.05.2021

Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


10.05.2021

Claudia Durastanti: Tujka

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Jasna Rodošek.


10.05.2021

Stefan Feinig: 374

Avtor recenzije: Lev Detela Bere Aleksander Golja


10.05.2021

Izbrisati zgodovino

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 56 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov