Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Varaždin : Ritam misli, 2018
Mariborčan in Varaždinčan Milan Novak nadaljuje svoj vretenasti besedni ples, saj so njegove pesmi skorajda brez prekinitev, le odebeljeni tisk črk jih loči med seboj. Glede na njegovo ukvarjanje z različnimi umetniškimi oblikami ne čudi, da z naslovnice zre njegova risba – njen naslov je „eden v drugem“. Pesnik, ki meri globino enega od čustev, v pesmi z naslovom Prekrivam določi: „Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.“
Navedek izraža pesnikov strah pred razmerami, v katerih lahko zgolj on poplitvi strah pred razsutjem človečnosti. S tem namenom prisega na skladnost in ujemanje, kajti vsi, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo oglasiti, imajo veliko vzrokov za poglabljanje strahu. Strah in globina namreč nimata mere. Mero ima pesnik.
Da ima pesnik mero, dokazuje z vrsticami na koncu pesniškega sklopa Smrti spremeniti obraz: „Dovolj močna tišina / je silnejša od kaosa / Zato molčim / ko drugi vpijejo / zato odpiram / ko drugi zaklepajo / zato vidim / ko se drugi slepijo.“
Pesmi so pisane brez ločil in z redkimi velikimi začetnicami. Bralstvo se mora torej zadovoljiti s presledki, ki so tudi praznine; za praznino pa se ve, da je vsaj grozljiva v svoji ploskovitosti. S takšnim nizanjem vrstic je dosežen učinek skoraj neskončnega traku v poglabljanju napetosti.
In pesnik poskrbi, da ni sproščenosti. Saj je niti ne sme biti, ko pa se zavzema za sožitje, kar vzburja konec pesmi z naslovom Včasih kar zmagaš: „Človeštvo je dvom / in je tavanje pomislek in strah / človeštvo je samo sebi dvom / povodenj ki bo samo sebe utopila / če zelo kmalu ne bo koga / z voljo in občutkom za ples.“
Pesnik sporoča, da sta za ples potrebna vsaj občutek za sočloveka in seveda sebe, če že ne kar za celotno človeštvo. Da je res tako, dokazuje tudi že njegova tretja dvojezična pesniška zbirka. Medjezikovno sodelovanje s sporočilnostjo sprave, ki je utemeljena s povezovanjem v glasbi in tudi tišini, kar je vsekakor nakazano z daljšimi presledki med pesmimi, povzdiguje pesnikov glas prek vseh meja. V tem pomenu je nujno razumeti tudi vrstice v pesmi z naslovom Balkan: „Besede / ki zarežejo globoko brazdo / v vsiljeno predstavo o Balkanu: / šta još mogu učiniti za vas?“
Pesnik Milan Novak prepričljivo opozarja na možno zlorabo besed, ko se pomen in dejanje lahko odločita, da ne mislita nadaljevati plesa. Prispodobi sta pač le sliki, s katerima pesnik ravna previdno.
Dvojna vsebina zagotavlja knjigi Globina strahu / Dubina straha prav nevsakdanje poglabljanje v splet sosedstva, ki ga razdvaja le pregib strani. Morda je prav barva knjige, zelena, tista, ki združuje kot zelena meja.
Na koncu je treba še zagotoviti, da votlosti v tej zbirki ni.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Varaždin : Ritam misli, 2018
Mariborčan in Varaždinčan Milan Novak nadaljuje svoj vretenasti besedni ples, saj so njegove pesmi skorajda brez prekinitev, le odebeljeni tisk črk jih loči med seboj. Glede na njegovo ukvarjanje z različnimi umetniškimi oblikami ne čudi, da z naslovnice zre njegova risba – njen naslov je „eden v drugem“. Pesnik, ki meri globino enega od čustev, v pesmi z naslovom Prekrivam določi: „Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.“
Navedek izraža pesnikov strah pred razmerami, v katerih lahko zgolj on poplitvi strah pred razsutjem človečnosti. S tem namenom prisega na skladnost in ujemanje, kajti vsi, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo oglasiti, imajo veliko vzrokov za poglabljanje strahu. Strah in globina namreč nimata mere. Mero ima pesnik.
Da ima pesnik mero, dokazuje z vrsticami na koncu pesniškega sklopa Smrti spremeniti obraz: „Dovolj močna tišina / je silnejša od kaosa / Zato molčim / ko drugi vpijejo / zato odpiram / ko drugi zaklepajo / zato vidim / ko se drugi slepijo.“
Pesmi so pisane brez ločil in z redkimi velikimi začetnicami. Bralstvo se mora torej zadovoljiti s presledki, ki so tudi praznine; za praznino pa se ve, da je vsaj grozljiva v svoji ploskovitosti. S takšnim nizanjem vrstic je dosežen učinek skoraj neskončnega traku v poglabljanju napetosti.
In pesnik poskrbi, da ni sproščenosti. Saj je niti ne sme biti, ko pa se zavzema za sožitje, kar vzburja konec pesmi z naslovom Včasih kar zmagaš: „Človeštvo je dvom / in je tavanje pomislek in strah / človeštvo je samo sebi dvom / povodenj ki bo samo sebe utopila / če zelo kmalu ne bo koga / z voljo in občutkom za ples.“
Pesnik sporoča, da sta za ples potrebna vsaj občutek za sočloveka in seveda sebe, če že ne kar za celotno človeštvo. Da je res tako, dokazuje tudi že njegova tretja dvojezična pesniška zbirka. Medjezikovno sodelovanje s sporočilnostjo sprave, ki je utemeljena s povezovanjem v glasbi in tudi tišini, kar je vsekakor nakazano z daljšimi presledki med pesmimi, povzdiguje pesnikov glas prek vseh meja. V tem pomenu je nujno razumeti tudi vrstice v pesmi z naslovom Balkan: „Besede / ki zarežejo globoko brazdo / v vsiljeno predstavo o Balkanu: / šta još mogu učiniti za vas?“
Pesnik Milan Novak prepričljivo opozarja na možno zlorabo besed, ko se pomen in dejanje lahko odločita, da ne mislita nadaljevati plesa. Prispodobi sta pač le sliki, s katerima pesnik ravna previdno.
Dvojna vsebina zagotavlja knjigi Globina strahu / Dubina straha prav nevsakdanje poglabljanje v splet sosedstva, ki ga razdvaja le pregib strani. Morda je prav barva knjige, zelena, tista, ki združuje kot zelena meja.
Na koncu je treba še zagotoviti, da votlosti v tej zbirki ni.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Gejm Režija: Žiga Divjak Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring. Premiera: 10. 6. 2020 V Slovenskem mladinskem gledališču so tik pred koncem sezone premierno uprizorili predstavo Gejm. Gre za pretresljiv dokumentarni izsek iz življenja beguncev, ki jim v večkratnih poskusih uspe ali pa ne uspe – odtod tudi poimenovanje: Gejm / Igra - priti v deželo upanja Evropsko unijo. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Matej Povše
Neveljaven email naslov