Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Varaždin : Ritam misli, 2018
Mariborčan in Varaždinčan Milan Novak nadaljuje svoj vretenasti besedni ples, saj so njegove pesmi skorajda brez prekinitev, le odebeljeni tisk črk jih loči med seboj. Glede na njegovo ukvarjanje z različnimi umetniškimi oblikami ne čudi, da z naslovnice zre njegova risba – njen naslov je „eden v drugem“. Pesnik, ki meri globino enega od čustev, v pesmi z naslovom Prekrivam določi: „Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.“
Navedek izraža pesnikov strah pred razmerami, v katerih lahko zgolj on poplitvi strah pred razsutjem človečnosti. S tem namenom prisega na skladnost in ujemanje, kajti vsi, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo oglasiti, imajo veliko vzrokov za poglabljanje strahu. Strah in globina namreč nimata mere. Mero ima pesnik.
Da ima pesnik mero, dokazuje z vrsticami na koncu pesniškega sklopa Smrti spremeniti obraz: „Dovolj močna tišina / je silnejša od kaosa / Zato molčim / ko drugi vpijejo / zato odpiram / ko drugi zaklepajo / zato vidim / ko se drugi slepijo.“
Pesmi so pisane brez ločil in z redkimi velikimi začetnicami. Bralstvo se mora torej zadovoljiti s presledki, ki so tudi praznine; za praznino pa se ve, da je vsaj grozljiva v svoji ploskovitosti. S takšnim nizanjem vrstic je dosežen učinek skoraj neskončnega traku v poglabljanju napetosti.
In pesnik poskrbi, da ni sproščenosti. Saj je niti ne sme biti, ko pa se zavzema za sožitje, kar vzburja konec pesmi z naslovom Včasih kar zmagaš: „Človeštvo je dvom / in je tavanje pomislek in strah / človeštvo je samo sebi dvom / povodenj ki bo samo sebe utopila / če zelo kmalu ne bo koga / z voljo in občutkom za ples.“
Pesnik sporoča, da sta za ples potrebna vsaj občutek za sočloveka in seveda sebe, če že ne kar za celotno človeštvo. Da je res tako, dokazuje tudi že njegova tretja dvojezična pesniška zbirka. Medjezikovno sodelovanje s sporočilnostjo sprave, ki je utemeljena s povezovanjem v glasbi in tudi tišini, kar je vsekakor nakazano z daljšimi presledki med pesmimi, povzdiguje pesnikov glas prek vseh meja. V tem pomenu je nujno razumeti tudi vrstice v pesmi z naslovom Balkan: „Besede / ki zarežejo globoko brazdo / v vsiljeno predstavo o Balkanu: / šta još mogu učiniti za vas?“
Pesnik Milan Novak prepričljivo opozarja na možno zlorabo besed, ko se pomen in dejanje lahko odločita, da ne mislita nadaljevati plesa. Prispodobi sta pač le sliki, s katerima pesnik ravna previdno.
Dvojna vsebina zagotavlja knjigi Globina strahu / Dubina straha prav nevsakdanje poglabljanje v splet sosedstva, ki ga razdvaja le pregib strani. Morda je prav barva knjige, zelena, tista, ki združuje kot zelena meja.
Na koncu je treba še zagotoviti, da votlosti v tej zbirki ni.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Varaždin : Ritam misli, 2018
Mariborčan in Varaždinčan Milan Novak nadaljuje svoj vretenasti besedni ples, saj so njegove pesmi skorajda brez prekinitev, le odebeljeni tisk črk jih loči med seboj. Glede na njegovo ukvarjanje z različnimi umetniškimi oblikami ne čudi, da z naslovnice zre njegova risba – njen naslov je „eden v drugem“. Pesnik, ki meri globino enega od čustev, v pesmi z naslovom Prekrivam določi: „Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.“
Navedek izraža pesnikov strah pred razmerami, v katerih lahko zgolj on poplitvi strah pred razsutjem človečnosti. S tem namenom prisega na skladnost in ujemanje, kajti vsi, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga ne zmorejo oglasiti, imajo veliko vzrokov za poglabljanje strahu. Strah in globina namreč nimata mere. Mero ima pesnik.
Da ima pesnik mero, dokazuje z vrsticami na koncu pesniškega sklopa Smrti spremeniti obraz: „Dovolj močna tišina / je silnejša od kaosa / Zato molčim / ko drugi vpijejo / zato odpiram / ko drugi zaklepajo / zato vidim / ko se drugi slepijo.“
Pesmi so pisane brez ločil in z redkimi velikimi začetnicami. Bralstvo se mora torej zadovoljiti s presledki, ki so tudi praznine; za praznino pa se ve, da je vsaj grozljiva v svoji ploskovitosti. S takšnim nizanjem vrstic je dosežen učinek skoraj neskončnega traku v poglabljanju napetosti.
In pesnik poskrbi, da ni sproščenosti. Saj je niti ne sme biti, ko pa se zavzema za sožitje, kar vzburja konec pesmi z naslovom Včasih kar zmagaš: „Človeštvo je dvom / in je tavanje pomislek in strah / človeštvo je samo sebi dvom / povodenj ki bo samo sebe utopila / če zelo kmalu ne bo koga / z voljo in občutkom za ples.“
Pesnik sporoča, da sta za ples potrebna vsaj občutek za sočloveka in seveda sebe, če že ne kar za celotno človeštvo. Da je res tako, dokazuje tudi že njegova tretja dvojezična pesniška zbirka. Medjezikovno sodelovanje s sporočilnostjo sprave, ki je utemeljena s povezovanjem v glasbi in tudi tišini, kar je vsekakor nakazano z daljšimi presledki med pesmimi, povzdiguje pesnikov glas prek vseh meja. V tem pomenu je nujno razumeti tudi vrstice v pesmi z naslovom Balkan: „Besede / ki zarežejo globoko brazdo / v vsiljeno predstavo o Balkanu: / šta još mogu učiniti za vas?“
Pesnik Milan Novak prepričljivo opozarja na možno zlorabo besed, ko se pomen in dejanje lahko odločita, da ne mislita nadaljevati plesa. Prispodobi sta pač le sliki, s katerima pesnik ravna previdno.
Dvojna vsebina zagotavlja knjigi Globina strahu / Dubina straha prav nevsakdanje poglabljanje v splet sosedstva, ki ga razdvaja le pregib strani. Morda je prav barva knjige, zelena, tista, ki združuje kot zelena meja.
Na koncu je treba še zagotoviti, da votlosti v tej zbirki ni.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Neveljaven email naslov