Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Boštjan Narat: Podaja v prazno

03.06.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Založba Pivec, 2019, spremna beseda Goran Vojnović

Boštjan Narat, esejist, kolumnist, kantavtor, član glasbene zasedbe Katalena in voditelj oddaje Panoptikum je v drugi zbirki esejev Podaja v prazno izostril svoj miselni konstrukt posameznega eseja, pri čemer je vsaka teza utemeljena s slikovitimi primeri, ter ostal zvest nenehnemu miselnemu dvoboju. S samim sabo ali z drugim, drugimi.

Uvod v zbirko esejev ostaja enak. Razlaga izvorov nastanka ali morebitnih prejšnjih objav, vendar sedaj razširjenih esejev, je še zmeraj natančno pojasnjena, tako kot v prvi zbirki esejev z naslovom Partíja, ki je leta 2013 izšla pri isti založbi in je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Sledi esej z enakim naslovom, kot ga ima zbirka, torej Podaja v prazno. Pri tem se odpira tista nehvaležna vloga in tesnoba slehernika, ki se ukvarja z besedno umetnostjo – ali bo knjiga sploh koga dosegla ali pa bo zgolj strel v prazno. A to vprašanje je odveč, saj so eseji berljivi, premišljeni in zelo dialoški. Umeščeni so v današnji čas, vendar s težo zgodovine, prežeti s kritiko sistema, o katerem Narat temeljito premišljuje in se dotika več plasti družbenega življenja. Ob tem spretno vnaša vsakodnevne primere in pripetljaje ali pa izhaja iz literature, ki jo tudi navaja.

Eseji, ki so razdeljeni v tri sklope (Zvok in čas, Poklon aparatu in Nekaj več), so po idejni plati blizu manifestu zoper družbo in vladajoči aparat, hkrati pa so kot uvid v avtorjevo mišljenje in premišljanje o svojem lastnem ustvarjanju, zlasti leposlovja in glasbe. Čeprav nam Boštjan Narat slika katastrofalno sliko današnje družbe in generacij, ki prihajajo za nami, je to nevsiljivo in več kot resnično. V dobi neoliberalizma, ki s svojimi lovkami sega povsod, avtor spretno vnaša svoje poglede na različna razmerja in odnose do posameznika, ki je zgolj še izžemajoče; do reči, ki imajo vedno krajši rok trajanja in se je načrtno zastaranje več kot prijelo; do delovanja, dela, ki ni več cenjeno in spoštovano; domoljubja, ki res zna biti kičasto. Razmišlja o športu, ki na čuden način postane zgodba gledalca, ne le športnika, športnice, in cel mehanizem, ki nekdanji slogan pomembno je sodelovati, ne zmagati spreminja v apetite ne le po zmagi, temveč predvsem po denarju. Piše o sočutju, solidarnosti, ki ju ni več, in o mišljenju, ki postaja nevarno in je vse bolj nezaželeno. A Naratov pretres stanja ni prav nič družbeno-angažiran ali prisiljen, saj so besede izbrane in izžarevajo upanje, da taki polemični zapisi niso zgolj alarmi ali senzacionalna odkritja stanja našega duha. Tudi oseben vnos, drobci iz avtorjeva življenja, ni vsiljiv ali pretiran.

Posebno vlogo v esejih imajo digresije v ležečem tisku, ki vodijo v zastranitve in delujejo kot dodatne razlage ali komentarji, ki na prav ironičen način poudarjajo avtorjevo razmišljanje in spoznanja. Pogosto je zaslutiti, da je Boštjan Narat dober opazovalec in poslušalec, hkrati pa se nenehno spopada z igro jezika, glasbe ali preprosto kakega športa. Pri tem preigrava do gola, nasprotnika potiska v kot, pravzaprav do zaključka samega eseja. Več kot očitno ni naključje, da si je za pisca spremne besede izbral Gorana Vojnovića.

Eseji v knjigi Podaja v prazno so jezikovno spretno dodelani, ideje so jasno izražene. Skratka sledijo temu, kar je avtor zapisal v eseju Prostor prebliska in prostor premisleka:

»Literatura zahteva čas, sistem, disciplino in fokus. Pomanjkanje časa povzroča razpršenost, ki onemogoča poglobljeno refleksijo. Iz razpršenosti se rojevajo samo prebliski. Razpršenost je razseljenost duha, ki lahko zgolj analizira aktualne zadeve, nezmožna pa je sinteze in celostnega uvida.«

Boštjan Narat je z zbirko esejev Podaja prazno kritično prikazal sistem, ki deluje, po volji tistih, ki z njim upravljajo. Več kot odlično pa je prikazal tudi odnos do lastnega pisanja, branja, kako priti do gore, čeprav z muko. Prav tako pa so ti eseji kot protiutež družbi, ki ji za marsikaj ni več mar in kljub poplavi priznanj in dosežkov postaja antiintelektualna. In ko znova vzpostavimo odnos do predmetov, sočloveka, umetnosti, prav tako do samega sebe, se lahko začnejo pravi premisleki in razmišljanja. Za konec dodajam citat iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda: »In zato je treba vztrajati: vztrajati v smislu, vztrajati v misli. Vztrajati v svobodi.«


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Boštjan Narat: Podaja v prazno

03.06.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Založba Pivec, 2019, spremna beseda Goran Vojnović

Boštjan Narat, esejist, kolumnist, kantavtor, član glasbene zasedbe Katalena in voditelj oddaje Panoptikum je v drugi zbirki esejev Podaja v prazno izostril svoj miselni konstrukt posameznega eseja, pri čemer je vsaka teza utemeljena s slikovitimi primeri, ter ostal zvest nenehnemu miselnemu dvoboju. S samim sabo ali z drugim, drugimi.

Uvod v zbirko esejev ostaja enak. Razlaga izvorov nastanka ali morebitnih prejšnjih objav, vendar sedaj razširjenih esejev, je še zmeraj natančno pojasnjena, tako kot v prvi zbirki esejev z naslovom Partíja, ki je leta 2013 izšla pri isti založbi in je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Sledi esej z enakim naslovom, kot ga ima zbirka, torej Podaja v prazno. Pri tem se odpira tista nehvaležna vloga in tesnoba slehernika, ki se ukvarja z besedno umetnostjo – ali bo knjiga sploh koga dosegla ali pa bo zgolj strel v prazno. A to vprašanje je odveč, saj so eseji berljivi, premišljeni in zelo dialoški. Umeščeni so v današnji čas, vendar s težo zgodovine, prežeti s kritiko sistema, o katerem Narat temeljito premišljuje in se dotika več plasti družbenega življenja. Ob tem spretno vnaša vsakodnevne primere in pripetljaje ali pa izhaja iz literature, ki jo tudi navaja.

Eseji, ki so razdeljeni v tri sklope (Zvok in čas, Poklon aparatu in Nekaj več), so po idejni plati blizu manifestu zoper družbo in vladajoči aparat, hkrati pa so kot uvid v avtorjevo mišljenje in premišljanje o svojem lastnem ustvarjanju, zlasti leposlovja in glasbe. Čeprav nam Boštjan Narat slika katastrofalno sliko današnje družbe in generacij, ki prihajajo za nami, je to nevsiljivo in več kot resnično. V dobi neoliberalizma, ki s svojimi lovkami sega povsod, avtor spretno vnaša svoje poglede na različna razmerja in odnose do posameznika, ki je zgolj še izžemajoče; do reči, ki imajo vedno krajši rok trajanja in se je načrtno zastaranje več kot prijelo; do delovanja, dela, ki ni več cenjeno in spoštovano; domoljubja, ki res zna biti kičasto. Razmišlja o športu, ki na čuden način postane zgodba gledalca, ne le športnika, športnice, in cel mehanizem, ki nekdanji slogan pomembno je sodelovati, ne zmagati spreminja v apetite ne le po zmagi, temveč predvsem po denarju. Piše o sočutju, solidarnosti, ki ju ni več, in o mišljenju, ki postaja nevarno in je vse bolj nezaželeno. A Naratov pretres stanja ni prav nič družbeno-angažiran ali prisiljen, saj so besede izbrane in izžarevajo upanje, da taki polemični zapisi niso zgolj alarmi ali senzacionalna odkritja stanja našega duha. Tudi oseben vnos, drobci iz avtorjeva življenja, ni vsiljiv ali pretiran.

Posebno vlogo v esejih imajo digresije v ležečem tisku, ki vodijo v zastranitve in delujejo kot dodatne razlage ali komentarji, ki na prav ironičen način poudarjajo avtorjevo razmišljanje in spoznanja. Pogosto je zaslutiti, da je Boštjan Narat dober opazovalec in poslušalec, hkrati pa se nenehno spopada z igro jezika, glasbe ali preprosto kakega športa. Pri tem preigrava do gola, nasprotnika potiska v kot, pravzaprav do zaključka samega eseja. Več kot očitno ni naključje, da si je za pisca spremne besede izbral Gorana Vojnovića.

Eseji v knjigi Podaja v prazno so jezikovno spretno dodelani, ideje so jasno izražene. Skratka sledijo temu, kar je avtor zapisal v eseju Prostor prebliska in prostor premisleka:

»Literatura zahteva čas, sistem, disciplino in fokus. Pomanjkanje časa povzroča razpršenost, ki onemogoča poglobljeno refleksijo. Iz razpršenosti se rojevajo samo prebliski. Razpršenost je razseljenost duha, ki lahko zgolj analizira aktualne zadeve, nezmožna pa je sinteze in celostnega uvida.«

Boštjan Narat je z zbirko esejev Podaja prazno kritično prikazal sistem, ki deluje, po volji tistih, ki z njim upravljajo. Več kot odlično pa je prikazal tudi odnos do lastnega pisanja, branja, kako priti do gore, čeprav z muko. Prav tako pa so ti eseji kot protiutež družbi, ki ji za marsikaj ni več mar in kljub poplavi priznanj in dosežkov postaja antiintelektualna. In ko znova vzpostavimo odnos do predmetov, sočloveka, umetnosti, prav tako do samega sebe, se lahko začnejo pravi premisleki in razmišljanja. Za konec dodajam citat iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda: »In zato je treba vztrajati: vztrajati v smislu, vztrajati v misli. Vztrajati v svobodi.«


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.11.2021

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:


05.11.2021

Premiera v MGL - Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10


04.11.2021

Herman Menville: Moby Dick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.11.2021

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.


01.11.2021

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Lidija Hartman


01.11.2021

Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


29.10.2021

Delo na zahtevo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


Stran 50 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov