Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
10.06.2019 4 min

Mathieu Lindon: Kaj pomeni ljubiti

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedel Brane Mozetič; Ljubljana : Škuc, 2018

Za razumevanje pisanja francoskega žurnalista Mathieuja Lindona sta uvodoma pomembna vsaj dve rekli. Prvi je: seks in droge in roknrol; drugi pa: pomembno je imeti ga na toplem. Vsekakor sledi vprašanje, čemu tako? No, spraševanja ne nudi naslov knjige, saj na koncu povedi „Kaj pomeni ljubiti“ ni vprašaja, pač pa spraševanje ponuja avtobiografska pripoved, ki izpuhteva opis življenja sredi razvrata, ko in kjer ni pomembno s kom ali s katero si, pač pa zgolj to, da se o vsem razpravlja. Spraševanje o tovrstnem pristopu k življenju in izživljanju je poglavitno, saj se med seboj prepletata sili, ki ju intelektualna srenja imenuje z izrazoma eros in tanatos, ljubezen in smrt, pa tudi z izrazoma stati in veneti.

Junaki in junakinje pisarije z naslovom Kaj pomeni ljubiti dosledno sledijo poti, ki jo je frapantno pričaral Henry Miller, ko je triadi seks, alkohol in razvrat dodal pomembno sestavino: pisanje. A tokratno pisanje je pogojeno z edino noto, to je izpoved na novinarski način. To pomeni, da pisatelja in novinarja druži ustvarjanje zgodovine, ki bo hitro pozabljena. Da pa pozaba vendarle ne bi bila prehitra, je pomembno v pisanje vtkati pomembne osebe in osebnosti. Mathieu Lindon je v svoj svet vpletel filozofa in sociologa Michela Foucaulta, čigar fotografija krasi tudi knjižno naslovnico. Njun odnos še najbolje opisuje beseda agape, ki je neke vrste platonska ljubezen, odnos, v katerem se pretakata duši, prijateljstvo in telesnost.

Celotno pisanje je povzorčkano z anekdotičnimi začimbami in življenjskimi modrostmi, kot je naslednja: „V svoji peklenski mladosti sem prebral preveč knjig, videl preveč filmov in slišal preveč komadov, da ne bi imel svoje predstave o ljubezni.“ Preobilje branja, gledanja in poslušanja nosilcev ljubezni torej privede v odmik od preobilja ter izostri okus za ljubezen. A takšno preobilje virov, ki nimajo obeležja novinarske molčečnosti, je zaslužno tudi za izkušnje na področju spolnosti, ki pa niso izvirne, ampak poustvarjene. Porno industrija se na tem mestu združi s farmacevtsko pa skupaj nudita razvrat in ozdravitev. Navedek v tem smislu je naslednji: „In res, punca je prišla šele, ko sem prebral do konca in prav ona mi je tega večera prenesla besede, kako me je neki njen drug ljubimec označil z nepričakovanim triom pregreh, ki je vključeval tudi Michela.“

Spolnostno udejstvovanje v vsakršnem smislu pa je tudi vse, kar pisarija z naslovom Kaj pomeni ljubiti ponuja. Vse pikantnosti, ki so dodane z navajanjem bolj ali manj znanih osebnosti, so ornamentne rudnine, po katerih bralstvo seže ali pa ne. Prevajalec je z izborom besedišča dosegel, da pisateljevanje Mathieuja Lindona sicer presega novinarski članek, a več ne nudi. Je pa že tako, da tudi spraševanje o tistem ‘nekaj več’ povsem zadošča, še posebej, ker je skozi celotno berilo poudarek na prebiranju, gledanju, poslušanju. Obravnavana knjiga je torej zgleden primer hedonističnega ogleduharstva. Za sladokustvo pa še namig: tudi Erosove solze so v lakrimariju.


Ocene

2062 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

10.06.2019 4 min

Mathieu Lindon: Kaj pomeni ljubiti

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Prevedel Brane Mozetič; Ljubljana : Škuc, 2018

Za razumevanje pisanja francoskega žurnalista Mathieuja Lindona sta uvodoma pomembna vsaj dve rekli. Prvi je: seks in droge in roknrol; drugi pa: pomembno je imeti ga na toplem. Vsekakor sledi vprašanje, čemu tako? No, spraševanja ne nudi naslov knjige, saj na koncu povedi „Kaj pomeni ljubiti“ ni vprašaja, pač pa spraševanje ponuja avtobiografska pripoved, ki izpuhteva opis življenja sredi razvrata, ko in kjer ni pomembno s kom ali s katero si, pač pa zgolj to, da se o vsem razpravlja. Spraševanje o tovrstnem pristopu k življenju in izživljanju je poglavitno, saj se med seboj prepletata sili, ki ju intelektualna srenja imenuje z izrazoma eros in tanatos, ljubezen in smrt, pa tudi z izrazoma stati in veneti.

Junaki in junakinje pisarije z naslovom Kaj pomeni ljubiti dosledno sledijo poti, ki jo je frapantno pričaral Henry Miller, ko je triadi seks, alkohol in razvrat dodal pomembno sestavino: pisanje. A tokratno pisanje je pogojeno z edino noto, to je izpoved na novinarski način. To pomeni, da pisatelja in novinarja druži ustvarjanje zgodovine, ki bo hitro pozabljena. Da pa pozaba vendarle ne bi bila prehitra, je pomembno v pisanje vtkati pomembne osebe in osebnosti. Mathieu Lindon je v svoj svet vpletel filozofa in sociologa Michela Foucaulta, čigar fotografija krasi tudi knjižno naslovnico. Njun odnos še najbolje opisuje beseda agape, ki je neke vrste platonska ljubezen, odnos, v katerem se pretakata duši, prijateljstvo in telesnost.

Celotno pisanje je povzorčkano z anekdotičnimi začimbami in življenjskimi modrostmi, kot je naslednja: „V svoji peklenski mladosti sem prebral preveč knjig, videl preveč filmov in slišal preveč komadov, da ne bi imel svoje predstave o ljubezni.“ Preobilje branja, gledanja in poslušanja nosilcev ljubezni torej privede v odmik od preobilja ter izostri okus za ljubezen. A takšno preobilje virov, ki nimajo obeležja novinarske molčečnosti, je zaslužno tudi za izkušnje na področju spolnosti, ki pa niso izvirne, ampak poustvarjene. Porno industrija se na tem mestu združi s farmacevtsko pa skupaj nudita razvrat in ozdravitev. Navedek v tem smislu je naslednji: „In res, punca je prišla šele, ko sem prebral do konca in prav ona mi je tega večera prenesla besede, kako me je neki njen drug ljubimec označil z nepričakovanim triom pregreh, ki je vključeval tudi Michela.“

Spolnostno udejstvovanje v vsakršnem smislu pa je tudi vse, kar pisarija z naslovom Kaj pomeni ljubiti ponuja. Vse pikantnosti, ki so dodane z navajanjem bolj ali manj znanih osebnosti, so ornamentne rudnine, po katerih bralstvo seže ali pa ne. Prevajalec je z izborom besedišča dosegel, da pisateljevanje Mathieuja Lindona sicer presega novinarski članek, a več ne nudi. Je pa že tako, da tudi spraševanje o tistem ‘nekaj več’ povsem zadošča, še posebej, ker je skozi celotno berilo poudarek na prebiranju, gledanju, poslušanju. Obravnavana knjiga je torej zgleden primer hedonističnega ogleduharstva. Za sladokustvo pa še namig: tudi Erosove solze so v lakrimariju.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov