Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kdor se je v šoli učil francoščine, bo skoraj zagotovo pritrdilno odgovoril na vprašanje o učenju jezika s poezijo Jacquesa Préverta. Pesem Zajtrk (Le petit déjeuner) je na primer klasika pri spoznavanju osnov preteklika. Prévertove preproste in na videz lahkotne pesmi so priljubljeno šolsko gradivo povsod po svetu, tudi v Franciji; berejo jih množice, ne le izbranci, kar je tudi njihov namen. Najbolj prepoznaven francoski pesnik 20. stoletja, tudi uspešen filmski scenarist, je namreč pisal o običajnih ljudeh in vsakdanjem življenju.
Besede so zbirka močno raznolikih besedil; nekatera so dolga le nekaj vrstic, druga se razprostirajo čez več strani. V njih so ujete impresije, utrinki iz mestnega življenja; prizori iz romantičnih razmerij in družinskih odnosov, z ulic in tržnic, iz učilnic in domov … Majhni trenutki nežnosti in sreče se prepletajo s frustracijo, bolečino in absurdom, ki so posledica druge svetovne vojne in družbene neenakosti, ki jo je zakuhal kapitalizem. Ena pretresljivejših, a najlepših je pesem Barbara, posvečena neznanki z ulice v Brestu na zahodu Francije. Njen zasanjani prvi del, ko Barbara v dežju skoči v objem izbrancu, namreč prekine kruta resničnost vojne, ki za sabo pusti opustošenje in obilico nerešenih vprašanj.
Jacques Prévert, po političnem prepričanju levičar, je bil odločen nasprotnik vojne in zagovornik miru. Bil je proti elitam, za pravice zatiranih. Proti indoktrinaciji, kakršno sta vsiljevala rimskokatoliška cerkev in šolski sistem, in za kritično in ustvarjalno mišljenje. Proti lažnemu konformizmu, kakršnega je burleskno prikazal v Poskusu opisa gostije glav v Parizu, Francija. Večina pesmi, ki so sicer nastajale več let ter so bile tu in tam tudi objavljene, je zato angažiranih in družbenokritičnih. Napisane so v prostem slogu, navadno brez ločil, a so ritmične, zvočne, polne besednih iger, ki jim je bil odlično kos tudi prevajalec Aleš Berger. Ne črpajo iz vzvišenega pesniškega jezika, temveč iz ljudskega, razumljivega vsakomur. Med trpkimi spoznanji se najdejo tudi številne igrive in duhovite iskrice, zaradi katerih so pesmi še bolj berljive. Njihovo sporočilo je jasno, pa naj se sliši še tako naivno: mir, ljubezen, sloga in pravičnost.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kdor se je v šoli učil francoščine, bo skoraj zagotovo pritrdilno odgovoril na vprašanje o učenju jezika s poezijo Jacquesa Préverta. Pesem Zajtrk (Le petit déjeuner) je na primer klasika pri spoznavanju osnov preteklika. Prévertove preproste in na videz lahkotne pesmi so priljubljeno šolsko gradivo povsod po svetu, tudi v Franciji; berejo jih množice, ne le izbranci, kar je tudi njihov namen. Najbolj prepoznaven francoski pesnik 20. stoletja, tudi uspešen filmski scenarist, je namreč pisal o običajnih ljudeh in vsakdanjem življenju.
Besede so zbirka močno raznolikih besedil; nekatera so dolga le nekaj vrstic, druga se razprostirajo čez več strani. V njih so ujete impresije, utrinki iz mestnega življenja; prizori iz romantičnih razmerij in družinskih odnosov, z ulic in tržnic, iz učilnic in domov … Majhni trenutki nežnosti in sreče se prepletajo s frustracijo, bolečino in absurdom, ki so posledica druge svetovne vojne in družbene neenakosti, ki jo je zakuhal kapitalizem. Ena pretresljivejših, a najlepših je pesem Barbara, posvečena neznanki z ulice v Brestu na zahodu Francije. Njen zasanjani prvi del, ko Barbara v dežju skoči v objem izbrancu, namreč prekine kruta resničnost vojne, ki za sabo pusti opustošenje in obilico nerešenih vprašanj.
Jacques Prévert, po političnem prepričanju levičar, je bil odločen nasprotnik vojne in zagovornik miru. Bil je proti elitam, za pravice zatiranih. Proti indoktrinaciji, kakršno sta vsiljevala rimskokatoliška cerkev in šolski sistem, in za kritično in ustvarjalno mišljenje. Proti lažnemu konformizmu, kakršnega je burleskno prikazal v Poskusu opisa gostije glav v Parizu, Francija. Večina pesmi, ki so sicer nastajale več let ter so bile tu in tam tudi objavljene, je zato angažiranih in družbenokritičnih. Napisane so v prostem slogu, navadno brez ločil, a so ritmične, zvočne, polne besednih iger, ki jim je bil odlično kos tudi prevajalec Aleš Berger. Ne črpajo iz vzvišenega pesniškega jezika, temveč iz ljudskega, razumljivega vsakomur. Med trpkimi spoznanji se najdejo tudi številne igrive in duhovite iskrice, zaradi katerih so pesmi še bolj berljive. Njihovo sporočilo je jasno, pa naj se sliši še tako naivno: mir, ljubezen, sloga in pravičnost.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov