Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kdor se je v šoli učil francoščine, bo skoraj zagotovo pritrdilno odgovoril na vprašanje o učenju jezika s poezijo Jacquesa Préverta. Pesem Zajtrk (Le petit déjeuner) je na primer klasika pri spoznavanju osnov preteklika. Prévertove preproste in na videz lahkotne pesmi so priljubljeno šolsko gradivo povsod po svetu, tudi v Franciji; berejo jih množice, ne le izbranci, kar je tudi njihov namen. Najbolj prepoznaven francoski pesnik 20. stoletja, tudi uspešen filmski scenarist, je namreč pisal o običajnih ljudeh in vsakdanjem življenju.
Besede so zbirka močno raznolikih besedil; nekatera so dolga le nekaj vrstic, druga se razprostirajo čez več strani. V njih so ujete impresije, utrinki iz mestnega življenja; prizori iz romantičnih razmerij in družinskih odnosov, z ulic in tržnic, iz učilnic in domov … Majhni trenutki nežnosti in sreče se prepletajo s frustracijo, bolečino in absurdom, ki so posledica druge svetovne vojne in družbene neenakosti, ki jo je zakuhal kapitalizem. Ena pretresljivejših, a najlepših je pesem Barbara, posvečena neznanki z ulice v Brestu na zahodu Francije. Njen zasanjani prvi del, ko Barbara v dežju skoči v objem izbrancu, namreč prekine kruta resničnost vojne, ki za sabo pusti opustošenje in obilico nerešenih vprašanj.
Jacques Prévert, po političnem prepričanju levičar, je bil odločen nasprotnik vojne in zagovornik miru. Bil je proti elitam, za pravice zatiranih. Proti indoktrinaciji, kakršno sta vsiljevala rimskokatoliška cerkev in šolski sistem, in za kritično in ustvarjalno mišljenje. Proti lažnemu konformizmu, kakršnega je burleskno prikazal v Poskusu opisa gostije glav v Parizu, Francija. Večina pesmi, ki so sicer nastajale več let ter so bile tu in tam tudi objavljene, je zato angažiranih in družbenokritičnih. Napisane so v prostem slogu, navadno brez ločil, a so ritmične, zvočne, polne besednih iger, ki jim je bil odlično kos tudi prevajalec Aleš Berger. Ne črpajo iz vzvišenega pesniškega jezika, temveč iz ljudskega, razumljivega vsakomur. Med trpkimi spoznanji se najdejo tudi številne igrive in duhovite iskrice, zaradi katerih so pesmi še bolj berljive. Njihovo sporočilo je jasno, pa naj se sliši še tako naivno: mir, ljubezen, sloga in pravičnost.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kdor se je v šoli učil francoščine, bo skoraj zagotovo pritrdilno odgovoril na vprašanje o učenju jezika s poezijo Jacquesa Préverta. Pesem Zajtrk (Le petit déjeuner) je na primer klasika pri spoznavanju osnov preteklika. Prévertove preproste in na videz lahkotne pesmi so priljubljeno šolsko gradivo povsod po svetu, tudi v Franciji; berejo jih množice, ne le izbranci, kar je tudi njihov namen. Najbolj prepoznaven francoski pesnik 20. stoletja, tudi uspešen filmski scenarist, je namreč pisal o običajnih ljudeh in vsakdanjem življenju.
Besede so zbirka močno raznolikih besedil; nekatera so dolga le nekaj vrstic, druga se razprostirajo čez več strani. V njih so ujete impresije, utrinki iz mestnega življenja; prizori iz romantičnih razmerij in družinskih odnosov, z ulic in tržnic, iz učilnic in domov … Majhni trenutki nežnosti in sreče se prepletajo s frustracijo, bolečino in absurdom, ki so posledica druge svetovne vojne in družbene neenakosti, ki jo je zakuhal kapitalizem. Ena pretresljivejših, a najlepših je pesem Barbara, posvečena neznanki z ulice v Brestu na zahodu Francije. Njen zasanjani prvi del, ko Barbara v dežju skoči v objem izbrancu, namreč prekine kruta resničnost vojne, ki za sabo pusti opustošenje in obilico nerešenih vprašanj.
Jacques Prévert, po političnem prepričanju levičar, je bil odločen nasprotnik vojne in zagovornik miru. Bil je proti elitam, za pravice zatiranih. Proti indoktrinaciji, kakršno sta vsiljevala rimskokatoliška cerkev in šolski sistem, in za kritično in ustvarjalno mišljenje. Proti lažnemu konformizmu, kakršnega je burleskno prikazal v Poskusu opisa gostije glav v Parizu, Francija. Večina pesmi, ki so sicer nastajale več let ter so bile tu in tam tudi objavljene, je zato angažiranih in družbenokritičnih. Napisane so v prostem slogu, navadno brez ločil, a so ritmične, zvočne, polne besednih iger, ki jim je bil odlično kos tudi prevajalec Aleš Berger. Ne črpajo iz vzvišenega pesniškega jezika, temveč iz ljudskega, razumljivega vsakomur. Med trpkimi spoznanji se najdejo tudi številne igrive in duhovite iskrice, zaradi katerih so pesmi še bolj berljive. Njihovo sporočilo je jasno, pa naj se sliši še tako naivno: mir, ljubezen, sloga in pravičnost.
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov