Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Philopatridus Illyricus, 2018
Publicist, svetovni popotnik in ljubiteljski etnolog Borut Korun je doslej pisal o kulturni zgodovini in antropologiji nekaterih starih civilizacij ter uredil zbornika o slovenski preteklosti. Tokrat se je v knjigi z naslovom Utopija in resničnost in podnaslovom Ob zatonu evropske civilizacije lotil žgočih aktualnih problemov in dilem sodobnega evropskega človeka. V 39 esejističnih zapisih so razvidna avtorjeva izhodišča dojemanja sveta in človeka, ob razlagi sodobnih civilizacijskih spoprijemov pa se sklicuje tudi na dela svetovnih publicistov in filozofov. Avtor trdi, da je civilizacija nadgradnja biološkega človeka, ki se razvija, v njegovem samem jedru pa še vedno tli podoba primitivnega kamenodobnega človeka. Ni bioloških razlik, usodne naj bi bile civilizacijske. Civilizacija je trdna in uspešna samo takrat, ko sta človekov racionalni in iracionalni intelekt v ravnovesju. Iracionalno je nekakšno duhovno lepilo skupnosti, ki osmišlja človekovo življenje, trdi avtor, tvorijo pa ga religije, kar pomeni, da lahko govorimo o krščanski, islamski, hindujski in drugih civilizacijah. Civilizacije so divergentne, na nek način odbojne. Za islamsko je značilna radikalna ekspanzivnost, za krščansko je prevladujoča utopičnost.
Za to trditev postavlja Korun prepričljive in argumentirane dokaze in navaja nekatera zgodovinska dejstva, ki v bralcu ne sprožajo takšnih ali drugačnih čustev, ampak racionalen razmislek. Trdi, da evropska civilizacija temelji na grški filozofiji in krščanstvu, pri tem pa spregleda pomembnost rimskega prava. Temelja evropske civilizacije sta tudi racionalizem in empirizem. Korun opozarja na dejstvo, da je krščanstvo že zgodaj iskalo utemeljenost racionalnih razlogov za verovanje, in poudarja, da so se v srednjem veku zgodile velike tehnološke izboljšave, kar med drugim razkriva napačne in zavajajoče trditve o naprednejši islamski civilizaciji in njeni strpnosti do drugače mislečih. Velik premik v evropski civilizaciji se je po avtorjevem mnenju zgodil konec 19. stoletja s postopnim prehodom iz modernega v postmoderno obdobje. Od takrat Evropa postaja vse bolj sekularna, izguba verskega pa po avtorjevem mnenju pomeni propad civilizacije. Univerzalne vrednote nadomešča narcisoidni egoizem, ki s predcivilizacijsko mistiko oziroma ezoteriko ustvarja kaos. Prepričanju, da je civilizacijo zgradil razum, Korun ugovarja, saj meni, da je razum le vzporedno rasel z razvojem civilizacije in prav zaradi tega naj bi bile civilizacije različne. In islam, ki priznava drugačne vrednote, krepi iracionalnost in se nezadržno širi. Ob propadanju evropske civilizacije avtor premalo upošteva deleže vzhodnih civilizacij, kot sta hinduizem in budizem, saj vrednote teh duhovnosti veliko bolj ustrezajo humanistični in pasivni drži evropskega človeka in jih ta lažje sprejema kot agresivni islam. S prepričljivostjo lucidnega opazovalca tudi ugotavlja, da si defetistični evropski človek pripisuje nerazumno veliko mero samoobtoževanja za zgodovinske krivice, ki naj bi jih povzročil, kot da druge civilizacije nimajo svojih temnih strani; sam avtorasizem pa naj bi bil znak nevednosti.
In kaj naj bi bila po Korunovem mnenju najhujša grožnja evropski civilizaciji? Islam in neomarksizem. Neomarksizem oziroma kulturni marksizem, kot zadnja evropska utopična ideologija, izvira iz študentskih gibanj leta 1968 in iz frankfurtske sociološke šole. Kot piše Borut Korun, se njegovo nasprotovanje evropski civilizaciji kaže v nasprotovanju klasični družini in v poskusih uvajanja spolne promiskuitete, v zanikanju avtoritete in uveljavljanju permisivne vzgoje, v uveljavljanju teorije spolov, v tem, da domovina in narod nista več vrednoti in podobno. Ob tem opozarja, da nova levica s sklicevanjem na tako imenovano politično korektnost onemogoča kritiko in izražanje svobodne misli. Temu se je pridružil tudi kapital, ki skuša evropske narode poenotiti na najnižji skupni civilizacijski imenovalec. Avtor je še najmanj prepričljiv pri obravnavi prispevka postmoderne umetnosti k propadanju evropske civilizacije, saj ga kritizira z nekoliko poenostavljenega vidika.
Borut Korun v knjigi Utopija in resničnost ne vidi rešitve za evropsko civilizacijo iz primeža destruktivnih teženj sodobnega časa. Pri tem pa ne obtožuje drugih civilizacij, ampak poudarja pomembnost tistega, kar evropski človek počne sam s seboj.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Philopatridus Illyricus, 2018
Publicist, svetovni popotnik in ljubiteljski etnolog Borut Korun je doslej pisal o kulturni zgodovini in antropologiji nekaterih starih civilizacij ter uredil zbornika o slovenski preteklosti. Tokrat se je v knjigi z naslovom Utopija in resničnost in podnaslovom Ob zatonu evropske civilizacije lotil žgočih aktualnih problemov in dilem sodobnega evropskega človeka. V 39 esejističnih zapisih so razvidna avtorjeva izhodišča dojemanja sveta in človeka, ob razlagi sodobnih civilizacijskih spoprijemov pa se sklicuje tudi na dela svetovnih publicistov in filozofov. Avtor trdi, da je civilizacija nadgradnja biološkega človeka, ki se razvija, v njegovem samem jedru pa še vedno tli podoba primitivnega kamenodobnega človeka. Ni bioloških razlik, usodne naj bi bile civilizacijske. Civilizacija je trdna in uspešna samo takrat, ko sta človekov racionalni in iracionalni intelekt v ravnovesju. Iracionalno je nekakšno duhovno lepilo skupnosti, ki osmišlja človekovo življenje, trdi avtor, tvorijo pa ga religije, kar pomeni, da lahko govorimo o krščanski, islamski, hindujski in drugih civilizacijah. Civilizacije so divergentne, na nek način odbojne. Za islamsko je značilna radikalna ekspanzivnost, za krščansko je prevladujoča utopičnost.
Za to trditev postavlja Korun prepričljive in argumentirane dokaze in navaja nekatera zgodovinska dejstva, ki v bralcu ne sprožajo takšnih ali drugačnih čustev, ampak racionalen razmislek. Trdi, da evropska civilizacija temelji na grški filozofiji in krščanstvu, pri tem pa spregleda pomembnost rimskega prava. Temelja evropske civilizacije sta tudi racionalizem in empirizem. Korun opozarja na dejstvo, da je krščanstvo že zgodaj iskalo utemeljenost racionalnih razlogov za verovanje, in poudarja, da so se v srednjem veku zgodile velike tehnološke izboljšave, kar med drugim razkriva napačne in zavajajoče trditve o naprednejši islamski civilizaciji in njeni strpnosti do drugače mislečih. Velik premik v evropski civilizaciji se je po avtorjevem mnenju zgodil konec 19. stoletja s postopnim prehodom iz modernega v postmoderno obdobje. Od takrat Evropa postaja vse bolj sekularna, izguba verskega pa po avtorjevem mnenju pomeni propad civilizacije. Univerzalne vrednote nadomešča narcisoidni egoizem, ki s predcivilizacijsko mistiko oziroma ezoteriko ustvarja kaos. Prepričanju, da je civilizacijo zgradil razum, Korun ugovarja, saj meni, da je razum le vzporedno rasel z razvojem civilizacije in prav zaradi tega naj bi bile civilizacije različne. In islam, ki priznava drugačne vrednote, krepi iracionalnost in se nezadržno širi. Ob propadanju evropske civilizacije avtor premalo upošteva deleže vzhodnih civilizacij, kot sta hinduizem in budizem, saj vrednote teh duhovnosti veliko bolj ustrezajo humanistični in pasivni drži evropskega človeka in jih ta lažje sprejema kot agresivni islam. S prepričljivostjo lucidnega opazovalca tudi ugotavlja, da si defetistični evropski človek pripisuje nerazumno veliko mero samoobtoževanja za zgodovinske krivice, ki naj bi jih povzročil, kot da druge civilizacije nimajo svojih temnih strani; sam avtorasizem pa naj bi bil znak nevednosti.
In kaj naj bi bila po Korunovem mnenju najhujša grožnja evropski civilizaciji? Islam in neomarksizem. Neomarksizem oziroma kulturni marksizem, kot zadnja evropska utopična ideologija, izvira iz študentskih gibanj leta 1968 in iz frankfurtske sociološke šole. Kot piše Borut Korun, se njegovo nasprotovanje evropski civilizaciji kaže v nasprotovanju klasični družini in v poskusih uvajanja spolne promiskuitete, v zanikanju avtoritete in uveljavljanju permisivne vzgoje, v uveljavljanju teorije spolov, v tem, da domovina in narod nista več vrednoti in podobno. Ob tem opozarja, da nova levica s sklicevanjem na tako imenovano politično korektnost onemogoča kritiko in izražanje svobodne misli. Temu se je pridružil tudi kapital, ki skuša evropske narode poenotiti na najnižji skupni civilizacijski imenovalec. Avtor je še najmanj prepričljiv pri obravnavi prispevka postmoderne umetnosti k propadanju evropske civilizacije, saj ga kritizira z nekoliko poenostavljenega vidika.
Borut Korun v knjigi Utopija in resničnost ne vidi rešitve za evropsko civilizacijo iz primeža destruktivnih teženj sodobnega časa. Pri tem pa ne obtožuje drugih civilizacij, ampak poudarja pomembnost tistega, kar evropski človek počne sam s seboj.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. V romanu September se Ana Schnabl loteva zahtevne in na žalost aktualne, vendar odrinjene, pogosto celo zanikane problematike družinskega nasilja in posledic, ki ga to pušča na žrtvah in pričah, večinoma ženskah in otrocih. Da je ta problematika še kako aktualna, je nedavno pokazala razstava šolskih omaric v Ljubljani pred parlamentom, omaric, v katerih so se skrivale avtentične izpovedi otrok in mladostnikov o nasilju v njihovih družinah in stiskah, ki jih doživljajo. Ana Schnabl se je teme lotila neprizanesljivo, pretresljivo, tenkočutno. Postavila jo je v širok romaneskni okvir in s pomočjo protagonistov in različnih jezikovnih pristopov pokazala na nekatere vzroke in posledice prikrivane, a zato nič manj krute agresije v družini. Osvetlila je tudi različne reakcije nanjo, še posebej, ko resnica prebije zidove hiš, stanovanj in molka. Glavna oseba romana je bistra in občutljiva deklica Evelin, ki skozi pripoved pred očmi bralcev odrašča in odraste, relativno nepoškodovana, v mlado in uspešno žensko, pisateljico, sposobno krmariti skozi življenje na razumskem in ustvarjalnem, ne pa tudi na čustvenem nivoju. Skozi stiske in probleme odraščanja se je ob neodločni materi dolgo prebijala večinoma sama, tudi s pomočjo izmišljij in sanjarjenjem. Nasilni oče, alkoholik, večkratni poraženec življenja, slabič, kot se navadno izkaže, se ni izživljal le nad materjo, temveč se je, čeprav samo enkrat, lotil tudi hčere. Kljub materini in hčerini veliki želji po pobegu, kljub kratkotrajnim izletom v svobodo, se ločitev nikoli ne uresniči v celoti, kot da bi v tako zastrupljeni družine delovala neka temna sila privlačnosti. Sčasoma jo je presekala Evelin, ki se je pri petnajstih vsaj simbolno preselila na svoje. Že kot deklica je veliko razmišljala o vzrokih in izbruhih nasilja med vrstniki, o vzorcih in danostih za takšno obliko vedenja, o vsem, kar doma sliši, a ne razume, o vsem, kar se dogaja okoli nje. Zdravilno je bilo zanjo prijateljevanje z neobremenjeno in vedro prijateljico Uno. Pisanje dnevnika in pozneje psihoterapevtska pomoč sta jo reševala iz čustvenega kaosa, zaradi katerega je stradala svoje telo. Še najbolj ji je bil v pomoč njej angel varuh, njen drugi jaz, njena tolažnica in zaupnica, pronicljiva in sočutna, vedno na distanci, a vendar tako blizu. Čeprav so ji težke izkušnje po eni strani pomagale zoreti, pa je niso mogle ustrezno opremiti za ljubeč, zaupljiv partnerski odnos, za razmerje, v katerem bi se počutila varno in sprejeto. Borisa, svojo dolgoletno ljubezen, s katerim je zaživela v skupnem stanovanju, odžene z žalitvami. Globoko v sebi si želi, da bi se vrnil in jo kaznoval z udarcem. Družinski pečat, ki ga ni mogoče sneti. Na vprašanje, kje je dom, odrasla Evelin odgovarja, dom je tam, kjer je bolečina. Borisova toplina je zgolj anomalija. Ana Schnabl je problematiko nasilja in travm v romanu September sijajno obdelala iz več zornih kotov, vključujoč terapevtske intervjuje, mladostniški žargon, digitalna sporočila. Jezikovne nianse obvlada do podrobnosti, čeprav se zdi, da krši pravopisna pravila. Jecljajoč govor, nedokončani, prekinjeni stavki so umeščeni natanko tja, kjer morajo biti. Z opisi, dialogi in notranjimi monologi nam približa svoje protagoniste v skoraj popolni fizični in psihični podobi, napetosti pred izbruhi pretepanja so tako nazorne, da stopnjujejo tudi bralčevo nelagodje in stisko. Materina starajoča se podoba proti koncu romana, njeno hlastajoče lovljenje zadnjih smislov življenja, je preslikana resničnost številnih žensk v zadnjem življenjskem obdobju, skozi povečavo, ki v ničemer ne izkrivlja realnosti, ne glede na življenje, ki so ga živele. Vez med očetom in hčerjo, ki bi jo Evelin silno rada „pregriznila, pretrgala, presekala, prestrigla – da bi oče v tistem delu, ki boli, padel stran,“ je neuresničljiva, spozna Evelin, „saj bi oče le še globlje padel vanjo.“
Piše Muanis Sinanović, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Koršič je stopetindvajsetih kratkih pesmi v zbirki Ciprese poimenovala prav s tem imenom – ciprese. Gre za biblijski motiv, ki je naveden na začetku knjige. V tem pasusu je Bog primerjan s cipreso, iz katere zrastejo sadovi za ljudi. Pesniške ciprese bi lahko označili tudi formalno, četudi njihove lastnosti niso fiksne, vselej pa gre za krajšo pesem, pri kateri ena beseda, včasih s predlogom, predstavlja en verz. Večina pesmi ima eno ali dve kitici. Doživetje teh pesmi nekoliko spominja na občutke ob branju haikujev. Gre za nekakšno stopničasto, minimalistično grajenje podob, čemur sledi domišljijski preskok, v katerem se kristalizira kontemplativni smisel pesmi. To so na videz drobne, a zgoščene kontemplacije z unikatno mešanico teže in osvobajajoče lahkosti, ki jo lahko ponudi le poezija. Biblijski odlomek se nanaša na tematiko vojn in Petra Koršič je pesmi začela pisati po začetku invazije na Ukrajino. Vendar se številne pesmi vojne sploh ne dotikajo neposredno, prej gre za občutje sveta in časa, v katerem se dogajajo. Ne gre za apokaliptični čas, temveč za čas mrka. V temi besede ne pomagajo, položaj le zamegljujejo in povzročajo večji kaos. Pesnica želi s pesmijo, umetnostjo besede, prodreti do tišine, ki se nahaja v temi, v kateri se lahko skozi občutek bližine teles in duhov znova začne razraščati zaupanje. Ko se ugasnejo luči, pa je zaupanje mogoče vzpostaviti le z verovanjem v višjo instanco, ki z nevidnimi nitmi povezuje ljudi, ki se med seboj ne morejo videti. Ciprese so balončki svetlobe. Ko pesem preberemo, počijo in za hip razsvetlijo okolico. Čeprav teme ne morejo odpraviti, pa opominjajo na obstoj svetlobe. Ne gre torej za aktivistične pesmi, ki bi si delale iluzije, da lahko v svetu karkoli spremenijo. Takšno upanje bi bilo še bolj iluzorno, ker poezija danes nima praktično nobene družbene vloge. Poezija tu predstavlja neko točko obstoja svetlobe, točko »kvantnega preskoka« človeškega duha, ki sam po sebi vzdržuje pomen v svetu, tudi, če le malo ljudi dostopa do njega. V zbirki najdemo tudi pesmi, ki skozi večpomensko sovpadanje širijo in pršijo področje tega pomenjenja. To je najbolje artikulirano v Cipresi LXXXIII: »dan / zaščiten / z neznatnimi / stvarmi / vse pomeni / in / pomeni / vrejo / se cepijo / na / nove / pomene.« Pomen lirike torej ni preprosta osebnoizpovednost ali umik v intimnost, temveč razkrivanje smisla največjih stvari v najmanjših oziroma kazanje na enotnost malega in velikega. V tej povezanosti vsega, ki jo razkriva pesniški pogled na svet, pa je mogoče sopostaviti vojno, ki poteka zunaj domovine, in vsakdanji, intimni življenjski prostor v okolju, kjer vlada precejšnja varnost. Pri tem se lahko spomnimo na znamenitega afroameriškega pesnika Amírija Barake, ki je pisal o tem, da rabimo pesmi, ki bodo, denimo, v slepo ulico zvlekle policiste in jih ubile. Je razlika med bolj aktivistično in militantno poezijo ter cipresami v doživetju, v neposredni vpetosti v dogajanje, torej v avtentičnosti izkustva? Gotovo je tako, vendar na tem mestu lahko ponovimo tezo, da moč poezije ni nujno v neposredni vsebini izrekanja, temveč v miselni in jezikovni zgostitvi znotraj dane forme, ki vase posrka in zgosti duha časa v celoti. Seveda, vsakič s partikularne, subjektivne pozicije, vendar ga zgolj nanjo ni mogoče reducirati. S tem tovrstna poezija ne jemlje glasu prvoosebnemu doživetju, temveč prispeva k simbolnemu svetu, v katerem se povezuje človeštvo. Vse Ciprese v zbirki Peter Koršič niso enako močne, kar tudi ne čudi, saj jih je, kot rečeno, sto petindvajset. Menimo, da bi zbirka kot celota delovala še bolje, če bi bila krajša za kako petino ali četrtino. Vse podobe in mnogopomenskosti niso izpisane z enako napetostjo in ostra meja med globino in banalnostjo, po kateri hodijo vsi pesniki in pesnice, se kdaj pretrga. Nasploh pa so ciprese, ti balončki svetlobe, zbirka, ki jo lahko beremo in vsrkavamo počasi, na poti ali v trenutkih prostega časa, iz njih hipoma vsrkavamo svetlobo in pustimo, da se kontemplativno poleže v našem duhu.
Piše Jera Krečič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Gledališka in filmska igralka Barbara Cerar, prvakinja ljubljanske Drame in docentka za dramsko igro na AGRFT, svojo pisateljsko kariero po romanesknem prvencu Pretežno oblačno nadaljuje z romanom Prod, triravninsko domišljijsko pripovedjo, v kateri odpira univerzalna vprašanja življenja in smrti, družine, spomina, svobode in človekove dobrote. Prva raven pripovedi so dogaja v nedoločnem arhaičnem času na podeželju. Glavna os, ki uokvirja celoten roman in povezuje vse tri ravni pripovedi, hkrati pa tudi ločuje in povezuje dve mesti iz prve ravni, Kyr in Ledd, je reka. Čez njo iz tiranskega mesta Kyr v svobodno mesto Ledd potujejo tako in drugače ranjeni »naplavljeni« ljudje, katerih usodo spoznavamo prek Torvalda, glavnega junaka tega prvega, arhaičnega dela pripovedi. Spremljamo zgodbo njegovega življenja in ljudi, ki jih, tako kot tudi drugi prebivalci mesta Ledd, sprejme v svoje skromno bivališče in jim priskrbi varen dom. Poglavja tretjeosebne pripovedi o Torvaldu, ki mlado Elin in njeno hčerko Ino sprejme v svoj dom, se prepletajo s poglavji o Ani, prav tako naplavljeni deklici, ki s Torvaldom začne živeti po Elinem odhodu. Čeprav čemeren in čustveno ranjen, je Torvald čudovit oče in skrbnik, ki svojim oskrbovankam in oskrbovancu Jakobu daje vse, kar zmore dati. Kljub grozodejstvom, ki se dogajajo v sosednjem mestu Kyr, in žalostnim usodam sirot in drugih mrtvih naplavljencev, se pripoved bere nekako kot podeželska idila z elementi pravljice, vendar v precej realističnem tonu, kar bralca pušča nekje vmes. Druga raven romana je prvoosebna pripoved neimenovane skoraj petdesetletne pripovedovalke, ki se potaplja v hišo svojega otroštva. Prek fragmentarnih zapisov, raznolikih in domiselnih v svoji obliki in vsebini – ganljivih, humornih in estetko polnih – počasi sestavljamo sliko pripovedovalkine družine, za katero ves čas oprezamo, kako je povezana z družino Torvalda ali drugih prebivalcev Ledda ali Kyra. Vendar očitnejših povezav, razen mizarskega poklica Torvaldovega varovanca Jakoba in pripovedovalkinega očeta, ni. Glavna junakinja teh poglavij je pravzaprav stara hiša, prek katere pripovedovalka v sebi odpira in reflektira svojo preteklost in otroštvo. »Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem. Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S petami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.« Nad vsemi zgodbami in osebami romana Barbare Cerar Prod pa je reka. Njej so posvečena vmesna poglavja, ki ustavljajo romaneskno dogajanje na drugih dveh ravneh in ga hkrati uokvirjajo. Ne le da so vsi liki zelo povezani z njo, saj je njihova zaupnica; reka je tudi spremljevalka in nema priča vsega, kar se dogaja v mestih ob njej. Vanjo se stekajo gnev, kri, bolečina, spomini. Predstavlja mejo in hkrati povezavo med ljudmi in njihovimi bivališči. Mori in daje življenje. Uničuje in očiščuje. Zdravi. Ravnovesje, tako krhko, se po hudi ujmi, ko reka ljudem odnese vse, znova vzpostavi le z ljubeznijo in dobroto. Roman je hvalnica slednjima.
Nekaj malenkost drugačnega je naslov filma režiserja Artusa, komika, ki je odigral tudi eno od glavnih vlog v njem. V filmu igra tudi več ljudi s posebnimi potrebami – o tem, ali film njihovo navzočnost izkoristi za posmeh ali gre, prav nasprotno, za nekakšno opolnomočenje, razmišlja Gorazd Trušnovec. Njegovo besedilo bere Lidija Hartman.
Michaela Keatona smo si lahko pred kratkim ogledali v vlogi Beetlejuica v nadaljevanju istoimenskega filma Tima Burtona, zdaj pa je v slovenske kine prišel film Goodrich, v katerem je Keaton odigral podobno vlogo kot v filmu Mr. Mom iz 80. let. Podobno in vendar precej drugačno, kot poudarja Igor Harb. Bere Igor Velše.
Sinoči je bila v nadomestni stavbi ljubljanske Drame na Litostrojski ulici v Ljubljani druga premiera te sezone na velikem odru. Tokrat je Ivana Djilas ob dramaturškem vodstvu Roka Andresa postavila pred gledalce farso Hrup za odrom sodobnega angleškega pisatelja Michaela Frayna v prevodu Alje Predan. Na sceni Sare Slivnik nastopa osem igralcev ljubljanske Drame in gost Robert Korošec. Ekipo sestavljajo še lektor Arko, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, kostumografka Jelena Proković, oblikovalka maske Andrea Schmidt, skladatelj Boštjan Gombač, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj, asistentka režiserke in scenografke Karin Knez in asistentka kostumografke Saša Dragaš. IGRAJO: Saša Pavček Uroš Fürst Jure Henigman Iva Babić Saša Mihelčič Robert Korošec k. g. Pia Zemljič Saša Tabaković Valter Dragan
Piše Sanja Podržaj, bere Lidija Hartman. Za avtorico Mirjam Dular je bilo leto 2024 zelo rodovitno, saj je po romanu Hoja po oblakih objavila še zbirko osemnajstih kratkih zgodb Lahkotnost molka urok tišine. Kot namiguje že naslov je rdeča nit tisto zamolčano, neizrečeno in kakšen vpliv ima le-to v življenju posameznika. Zbirka je strukturirana v štiri sklope, ki nam s svojimi naslovi ponujajo ključ za razumevanje posameznih zgodb. Nekatere med njimi so bolj neposredne, spet druge pa bolj zavite v skrivnost, kar avtorica doseže tudi s fantastičnimi elementi, ki jih vnaša v običajna življenja likov in likinj. Na splošno je zbirka presenečenje, saj bi od avtorice, doktorice astronomije, pričakovali, da bo v središču tematika odnosa med človekom in naravo ali človekom in vesoljem, podobno kot v romanu Hoja po oblakih, v katerem se vprašanja o človekovem mestu v stvarstvu in njegovem odnosu z naravo zastavljajo predvsem z vpeljavo staroverske tradicije, ki jo poznamo prek raziskovanj Pavla Medveščka in v zadnjih letih kot del izročila prednikov postaja vse bolj prisotna v naši kolektivni zavesti. Vendar pa se Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine obrne bolj k vezem, ki se pletejo med ljudmi – najbolj jo zanimajo odnosi, komunikacija in medsebojno razumevanje, ki pa je mogoče le do neke mere. Vedno ostanejo neizrečene besede, neizražene želje, medli spomini, ki jih lahko zapolnimo samo z delčki zgodb in anekdot, včasih pa samo nekaj neulovljivega, kar plava na robu naše zavesti. Zbirko odpira sklop z naslovom Če pa ne bi bila rekla / Če pa bi bila rekla in prva zgodba je prva srhljiva in po svoje kruta, s tem pa tudi izstopa od drugih. Govori o mladi pacientki, ki čaka na operacijo v zasebni bolniški sobi, ko vanjo vstopi bolniški brat z namenom, da bi jo pred posegom obril. Zgodi se zloraba, ki pa je na koncu prikazana kot bridka šala. Bi se to vseeno zgodilo, če bi protagonistka kaj rekla, če bi se upirala? Je upor sploh mogoč, ko si v tako ranljivem stanju in te zlorablja nekdo, za katerega verjameš, da je v poziciji moči, v tem primeru zdravstveni delavec, ki naj bi bil tam, da ti bo pomagal? Podobno kot v prvi zgodbi se tudi v naslednjih lahko sprašujemo, ali bi se odvile drugače, če bi si protagonistka upala povedati simpatiji, da ji je všeč; če bi moški srednjih let v mladosti nadaljeval pogovor s teto o vrednosti življenja; če bi radovedna ženska na obisku pri hipnotizerju odkrito povedala, zakaj je prišla. V drugem sklopu, ki je morda najbolj zanimiv in ima naslov O glavah / V glavah, skuša avtorica na svet pogledati z očmi drugega. Ne nazadnje to pisatelji vedno počnejo, kot je izpričano v zgodbi Si kdaj stopila v glavo drugega?, v kateri sledimo fiktivnemu pogovoru z resnično pisateljico, avtorico slovitega romana Če ubiješ oponašalca, in izmišljeno sodobno avtorico, ki piše uspešnice po meri današnjega bralca. Ta zgodba je v formalnem pogledu najbolj inovativna v zbirki, saj je zapisana v obliki intervjuja, v katerem sodelujejo spraševalka in avtorici. Sledi zgodba, ki deluje skoraj kot legenda in je napisana v nekoliko pravljičnem slogu, govori pa o tujosti, ki jo občuti transspolna oseba. Tudi naslednja v nizu tematizira tujost, in sicer naslika prizor iz življenja begunca v Evropi. Obe zgodbi sta napisani z dobro mero sočutja, v njiju je zaznati noto družbene kritike in namero, da bi se bralec vsaj za trenutek postavil v čevlje oziroma kar v glavo drugega in tam našel neko novo razumevanje. Osebe, ki so odrinjene na rob, so namreč pogosto tudi tisti, ki molčijo, saj ne pridejo do besede, s tem pa prevladujoči večini ostajajo tuji. Sledita sklopa V odnosih / O odnosih ter Spomini in zgodbe / Spomini na zgodbe, ki pa sta šibkejši del zbirke. Nekatere zgodbe bi potrebovale kaj več, da bi se bralcu zares približale. Na primer zgodba Dva pogovora, za katero se zdi, da gre zgolj za zapis dveh naključno slišanih pogovorov, brez komentarja ali konteksta. Na ta način nekako obvisita v zraku in ni povsem jasno, kaj je avtorica želela z njima sporočiti. Podobno je na primer z zgodbo Srajca srečnega človeka, ki iz perspektive moškega pripovedovalca govori o zakonu, njegovem razpadu in ponovnem odkritju ljubezni, vendar se bere kot poročilo, umanjka pa nek zasuk, nekaj, zaradi česar bi zgodba izstopila iz območja običajnega. Uporaba takšnih sredstev avtorici namreč ni neznana, kar izkazujejo zgodbe, posejane po vsej zbirki. Eno od teh sredstev so fantastični elementi, s katerimi se Mirjam Dular poigrava v več zgodbah. Gre za nenavadna izkustva, ki smo jim bralci priča in se skupaj s protagonistkami lahko samo sprašujemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. V zgodbi Vijoličasti metuljček na primer protagonistka obišče hipnotizerja, da bi se povezala s pokojnim dedkom, ki se je prav tako ukvarjal s hipnozo. Nanj sicer nima spomina, a se čuti z njim močno povezano. Kot v Alici v čudežni deželi tudi njo vodi beli zajec, po nenavadni seansi pa ji ostane več vprašanj kot odgovorov. Posebej nenavadna in nekoliko šokantna je tudi zgodba Neprimerljiva sreča biti ženska o nenavadnem srečanju dveh tujcev v knjigarni in s koncem, ki nam prav tako ne postreže z odgovori in ne razloži čudaške interakcije, ki smo ji bili priča. Kot smo želeli pokazati z izpostavljenimi zgodbami, Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine združuje raznolike zgodbe, ki jih skuša spraviti pod skupni imenovalec s posameznimi sklopi. To ji uspe predvsem v prvih dveh delih, v zadnjih dveh pa se povezave nekoliko izgubijo. Nasploh bi lahko rekli, da nekatere zgodbe v zbirki izstopajo, nekatere pa nekako zvodenijo v ozadje. Tako na vsebinski kot na slogovni ravni je med njimi precejšen razkorak. V zgodbah se pojavi tudi kar nekaj nejasnosti, ki zmotijo bralsko izkušnjo, moteča pa je tudi uporaba predpreteklika, zaradi česar jezik na trenutke deluje staromodno in oddaljeno. Po drugi strani pa v zbirki naletimo na zgodbe, ki pričajo o avtoričinem spretnem vstopanju v glave drugih, o njeni senzibilnosti za prikazovanje različnih izkušenj, tudi takšnih, ki so na meji realnega. Morda bi bilo bolje, če bi bila zbirka nekoliko krajša, saj bi tako ustvarila vtis bolj zaokrožene celote, ali pa bi potrebovala nekoliko več uredniškega dela. Zbirka Lahkotnost molka, urok tišine je že drugo kratkoprozno delo Mirjam Dular, avtorice ki je izdala tudi dve pesniški zbirki in roman, s tem pa postaja vse bolj prisotno ime na slovenskem literarnem obzorju. Kljub nekaterim šibkejšim zgodbam, se v pričujoči zbirki izkaže kot avtorica s posluhom za mnogoterost življenja in izkušenj, tudi takšnih, ki pogosto ostanejo zamolčane.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Kriminalni roman pisatelja Avgusta Demšarja Estonia zaključuje trilogijo pohorske vasice Vodnjaki. Leta 2020 jo je začela Cerkev, leta 2022 nadaljeval Tajkun, letos pa je Estonia (dobesedno) postavila piko na i usodi tega zagonetnega, notoričnega kraja in njegovih prebivalcev. Roman ima zanimivo zgradbo; povod zanjo je bila neposredna Demšarjeva izkušnja, ko je pred desetletjem kot gostujoči profesor v Talinu obiskal muzej tragične usode trajekta Estonia, ki ga je leta 1994 doletela največja mirnodobna pomorska nesreča v evropskih vodah in najhujša civilna nesreča po Titaniku. Pisatelj ta dogodek spretno uporabi kot rdečo nit pričujočega romana. Najprej v prologu skoči trideset let v preteklost, ko zakonca Maja in Zoran Tavčar (seveda doma iz Vodnjakov) s triletno hčerko obiščeta prijatelje na Švedskem in si mimogrede privoščita izlet v Talin. V Stockholm naj bi se vrnila s trajektom Estonia, ki pa v razburkanem morju potone. Malo Ivo posvojita njuna švedska prijatelja, ki že imata devetletnega sina Mikaela. Čez trideset let smo spet v Vodnjakih, kjer Iva, po vzgoji sodobna Švedinja, po srcu pa nostalgična Slovenka, in mož Mikael obnavljata dom Ivinih tragično umrlih staršev. Ob kopanju zaradi počene vodovodne cevi delavci pred njuno hišo naletijo na staro človeško truplo. Tako staro, da so kriminalisti soglasni, da za rešitev primera ni kaj dosti upanja. Novica o najdenem okostju pride tudi do njihovega nekdanjega šefa, policijskega inšpektorja Martina Vrenka, ki je zdaj že slabo leto upokojen, a si bolj kot vse drugo želi delati. Pa čeprav brez dovoljenj in pooblastil, na lastno pest. In ker Iva ne prenese misli, da ne bi vedela, kdo je človek, zakopan na domačem dvorišču, in kaj se mu je zgodilo, sprejme pomoč samozavestnega, šarmantnega neznanca, ki se nenapovedan pojavi na njenem pragu. »Ko se je nekaj minut po deveti zjutraj pripeljal v Vodnjake, je kraj doživel popolnoma drugače, kot še nikoli do zdaj. Vas je delovala živo, obljudeno in prijetno. … Sijalo je zgodnje dopoldansko sonce, zrak je bil čist in umit, v močni svetlobi so barve fasad, novega asfalta in narave dobile dodaten zagon. Vrenku je bilo všeč. Po vsej bedi, ki je je bil kraj deležen, je bila to osvežujoča sprememba. Prav lahko bi bili tudi sredi kakšnega nedolžnega zdraviliškega naselja.« Ker je na zadnji platnici že tako za kriminalko preveč podrobno povzeta vsebina knjige, kaj več odličnemu zapletu v prid ne bi izdala. Morda samo to, da ima poleg trajekta Estonia pomembno vlogo tudi slovenska osamosvojitvena vojna. Značajsko in kar se kriminalne preiskave tiče, je najmočnejša figura seveda spet Martin Vrenko, ki je zvestim Demšarjevim bralcem z leti že pošteno zlezel pod kožo. Kot upokojenec ni izgubil poguma, nezmotljive intuicije, eksplozivnih reakcij, smisla za detekcijo in predrzne samopašnosti, ki je šla – kljub občudovanju – včasih tako na živce njegovi nekdanji kriminalistični ekipi. Tudi zdaj se mu, z Ivano na čelu, dovolijo vplesti in na tiho upajo na kakšen njegov preblisk, »čeprav morda ne preveč. Vrenko v pokoju je postajal, no, kolikor so lahko ocenili, malo muhast in svojeglav. Ni nujno, da bi jim bil vse, kar bi se mu napletlo v glavi, pripravljen tudi povedati.« In jim tudi ne, četudi je, kot po navadi, ves čas korak pred njimi. Z nekakšnim šestim čutom, ki ga ima za ljudi, si ustvari pisano nabirko osumljencev – pravzaprav je to skoraj vsak, ki mu prekriža pot ali ga na svojstven način izbrska sam. Čeprav je pisatelju v Estonii uspelo še dodatno izpiliti Vrenkov značaj in sposobnosti, ga kljub ‘penzijonu’ predstavlja v najboljši formi in izpelje njegovo najzahtevnejšo in najkompleksnejšo akcijo doslej, roman kdaj pa kdaj rahlo zašepa. Na trenutke je vsega preveč; tako življenjskih zgodb številnih akterjev, ki k razvoju dogodkov ne prispevajo kaj prida, kot pojasnjevanja različnih kriminalističnih in forenzičnih postopkov, česar Avgust Demšar do zdaj ni počenjal. Bil je bolj jedrnat in učinkovit, vsevedni pripovedovalec je imel v prejšnjih knjigah manj besede. Estonia ni njegov najdaljši roman, a se mi je zaradi gostobesednosti, ki prej zavira kot poživlja dinamiko dogajanja, in včasih majavih motivov, ki kot da jih je treba bralcu razlagati na dolgo in široko, vsake toliko celo malo vlekla. To se mi pri njegovih knjigah, sploh pri prvem in drugem delu Vodnjakov – maratonski Cerkvi in družbenokritičnem Tajkunu – še ni zgodilo. Kljub tem zadržkom pa zgodba z dvema fanatičnima morilcema in dvema truploma iz dveh različnih časovnih obdobij vleče in jo požreš na mah. Kdor zna, pač zna. Demšarja poleg sočnega jezika in vedno svežega sloga odlikujejo tudi razgibani dialogi, gladko tekoči, kratkočasni in zelo naravni, predvsem med kriminalisti, ki prav z medsebojnim kramljanjem pridejo do zanimivih zaključkov in preobratov. Na primer tale, ki je tudi za bralca zelo poveden, ko se Breznik ne more strinjati z Niko, da je storilec nekdo, za katerega do zdaj sploh še niso slišali: »Zakaj ne?« je vprašal Miloš. »Zato, ker to enostavno ne gre. Kriminalistična preiskava ni čaranje na odru in mi nismo čarovniki, da bi čisto na koncu iz rokava potegnili skritega zajca.« Vrenko in Miloš sta se spogledala. Spregovoril je Vrenko. »Imaš prav, ampak samo delno. Če bi bila kriminalistična preiskava čarovniška točka, bi zajec moral biti ves čas na odru. Samo gledalci ne bi smeli vedeti, da je zajec.« Roman Estonia je razdeljen na prolog in pet delov s številnimi naslovljenimi poglavji, ima dovolj velike črke in razmike, da je knjiga prijetno berljiva, že dolgo pa tudi nisem naletela na tako izvirno in z besedilom ujemajočo se naslovnico. Vodnjaki, ki so po Demšarjevih besedah »prispodoba za naključja, ki usmerjajo življenje in po mili volji žonglirajo s človeškimi usodami,« so se poslovili v grandioznem slogu. Malo za šalo malo zares bi lahko rekla, da ravno ob pravem času, saj se več umorov na majhnem območju zgodi samo v televizijski nadaljevanki Umori na podeželju. Kjer pa žrtev še kar ni zmanjkalo.
Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Tatjana Pregl Kobe, pesnica, pisateljica, umetnostna zgodovinarka in esejistka ter dobitnica številnih, tudi mednarodnih nagrad, je v zbirko Pisan cvet na vrtu belih rož uvrstila dve vrsti pesmi: prve, natisnjene z večjimi črkami in brez velike začetnice, napisane v prostem verzu in nekajkrat grafično oblikovane v polkrog, druge pa kot poezijo v prozi. Tako v prvih kot v drugih pesmih je umetničino pesnikovanje subtilno, izrazno bogato in izpovedno globoko. Avtorica trosi življenjske modrosti, filozofska spoznanja in usodne resnice; dokopati se skuša do temeljev stvarnosti. V pesmih v prozi nagovarja različne ustvarjalke, se pogovarja z njimi in izraža razumevanje do njihovih, tudi bolečih življenjskih izkušenj, in pri tem priznava, da pravzaprav govori sama sebi. Sogovornice, ki jih prikliče predse, so bodisi znane in uveljavljene osebnosti bodisi neznane, nekatere od njih dejavne na različnih področjih, pesnice, slikarke, igralke, novinarke, kraljice in še mnogo drugih, tako iz sedanjega časa kot iz preteklosti. To so ženske, ki so se je dotaknile s svojimi življenjskimi zgodbami, iskanjem prostora pod soncem ter razočaranji in krivicami, ki so jih doživele. Med njimi je tudi dekle, ki ji je nekdo storil silo; ubogo, zaznamovano, ranjeno bitje, ki potrebuje objem. Toda pesnica ne izraža samo sočutja in razumevanja, temveč nakazuje tudi upornost. Nekateri verzi govorijo o grdem in nasilnem svetu, vse prevečkrat ohranjeni patriarhalnosti in odrinjenosti žensk. Kot humanistki se ji zahoče drugačnosti, sožitja med ljudmi, sprejemanja in dobrih medčloveških odnosov. Tatjana Pregl Kobe je tudi angažirana pesnica, in to v žlahtnem pomenu besede. Čeprav pozna grozo, samoto, strah in žalost, ohranja upanje o uresničevanju boljšega sveta. V prelepih metaforah se razdaja s posebno živahnostjo in strastjo, predana je ljubezni in stvarem, ki življenju dajejo smisel, ter je pesnica z veliko začetnico in čarodejka lepote. V naravi je zanjo vse resnično in čudežno razgibano. Simbolika dreves in reke slika pesničino notranjost in govori o dogajanju zunaj nje. Toliko vsega vidi, hkrati domišljijsko oblikuje tisto, kar je za druge oči nevidno. Spominja se igrivega otroštva, s posebno milino in v izbranem slogu prikliče v spomin nežnost in drobne radosti iz tistega časa. Poezijo v prozi oblikuje tako, da srečanja z ženskami ujame v kitice, vendar pa se zadnja vrsta nadaljuje v novi kitici ali odstavku. V ležečem tisku navaja dobesedne navedke ter tako znanim in neznanim ženskam omogoči, da same spregovorijo, pomenljivo ali otožno, morda z opozorilom ali napovedjo. Avtorica navede natančen vir in letnico dogajanja oziroma podatek o ženskah, ki jih spominsko ohranja. Prikliče naslednje besede slikarke Ivane Kobilce: » Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca. Filozofinja Simone de Beauvoir je v pesničinih očeh iskalka enakopravnega položaja žensk. Igralki Mileni Zupančič je hudo, da ljudje iz njenega življenja kar izginjajo. Grozljivo je, ko ugotavlja, da je napočil dokončen odhod; nikoli več ne bo srečavanja in pogovorov. Literarna zgodovinarka Katja Mihurko je prepričana, da ženska veliko tvega, ko se odloči razpeti krila, toda če tega ne stori, trpi. Tatjana Pregl Kobe občuti doživljanje vseh teh žensk in priznava: »če ne povem resnice o sebi, je ne morem povedati o drugih.« Njene resnice so iskrene, povedno zaokrožene in tudi strastne: »še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.« Pisanje jo ohranja, pomeni ji odrekanje, samoto in predanost. Vztraja, tudi če ne ve, ali bo kdo prebral njene pesmi. Dokler piše, je to vse, kar ima. Življenje zanjo pravzaprav postane pesem: » Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva. In poezija, popolnoma jasna in globoko skrivnostna, čeprav je ni mogoče v celoti pojasniti in je ni mogoče izčrpati.« V postmodernistični maniri citira in oživlja stvaritve drugih. Ponuja verze iz Baudelairovih Rož zla, pogled Mone Lize, Tisnikarjeve podobe smrtne groze in igrivost pravljičnih junakinj. Omeni Kierkegaardove besede o bolezni za smrt. Spomni se na svojo mater, pisateljico Milenko Pungerčar, in na njene zadnje ure življenja. V slovo ji poje in jo drži za roko. Druga svetovna vojna je mater strašno zaznamovala. Njena generacija je bila nadčloveško pogumna in pokončna, pravi avtorica. V pesničinih očeh so ohranjene podobe in barve s platen velikih slikark, glasba zveni in jo izpolnjuje. Minevanje premaguje s predajanjem človeški dobroti, likovnim stvaritvam, naravi, tišini in duhovnemu iskanju. Verjame, da je pomembno tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. V nežnih verzih pojasni naslov zbirke: »ni lahko biti edini pisan cvet / na vrtu belih rož. / vedno sama s seboj. / nenehno osredotočena na bistvo stvari …« V kositrnih jutrih se zave, da se vse začne in konča z rojstvom in smrtjo, življenje pa je nekje vmes, »ko se počutiš božansko, / ko doživljaš trenja in razpoke, / ko vzletaš in lebdiš.« Za hip se ji zazdi, da je vse tako, kot mora biti, z vzponi, padci in zdrsi, toda v eni naslednjih pesmi zapiše, da je čisto sesuta in tudi svet je tak. Povsod vidi smrt in temo ter predvideva, da ju bo slej ko prej še več. Kaj kmalu lepota pripomore, da se vanjo vrneta moč in želja po vztrajanju. Zbirka Pisan cvet na vrtu belih rož je zagotovo ena najlepših in najbolj pretresljivih pesniških stvaritev, ki so v zadnjem času izšle na Slovenskem. Tatjana Pregl Kobe daje svoj glas različnim ženskam. Če pa pomislimo, kako morajo moški današnjega časa zaradi odločitev svojih oblastnikov in nerazumnih okoliščin v vojno in tam pustiti najdragocenejše, kar imajo, svoje življenje, potem bi bili pesničini verzi lahko namenjeni tudi njim in vsem, ki žalujejo za nesmiselno umrlimi svojci. Dejavniki in odločevalci, ki sejejo smrt in druge pehajo vanjo, sami pa so pri tem na varnem, ji na žalost ne bi hoteli prisluhniti.
Piše Jože Štucin, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Eden zadnjih, če ne res poslednji družbenokritični pesnik brez dlake na jeziku, a z dlako v juhi zbirke Dvomovinska lirika, je brez dvoma Andrej Rozman Roza, »rdečak«, znajo ugotoviti »rumenčki«, »pisanček«, bodo dahnili ateistični verniki levice, za nas, ljubitelje frajgajsta in vesoljnega duha, ki odpira obzorja prapoka, ognja, ki je zanetil vse, kar obstaja, pa je Andrej Rozman Roza predvsem kremenit ulični gledališčnik, v zasedi tudi poet, ki pije kri vsakršni oblasti ... Knjiga je izšla pri Gogi, kako lucidno, v založbi, kjer so dogodki doma, kjer ima poezija domicil. Tehnično gledano: zbirka je dogodek v mestu Gogi, ki pa ga za potrebe razumevanja lahko preimenujemo v mesto Slovenija. Pesnik se je tu iz neznanega razloga udomačil, njegovo poreklo sega »od bodeče žice pa do Planice, / s piranske Punte v Lendavske gorice« in postal je vaščan te drobne skupnosti, mil in prijazen gromovnik, ki vizitira okolje, ga secira in ponuja v ogled, pa obenem resignirano ugotavlja: »Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.« Seveda je pesnik levičar, kakopak, pesnik je napreden pes, ki laja tudi na gospodarja. Mogoče piše z desno roko, tega ne vemo, je pa liberalno bitje, ki se zaveda moči besede, kritik tistih, ki besedo ukradejo in jo postavijo v usta oblasti; pesnik, čista duša, ki zre v svet kot nekakšen ježek, ves napičen in naboden od iskrivih misli, ki »vsakršni vladavini prava« zre v oči in brezkompromisno recitira: »ker greste se demokrate, / nas še za vas je sram, / da tko žaljivo teptate vse, ki so proti vam, / zato je čas, da greste stran.« Citat je nedvomno politično motiviran, nekaj, kar je v srčiki vsake revolucije, a je obenem tudi maska rdeče smrti, glasnik zatona sveta, ki je z rdečo barvo krasil prihodnost in je smrti nadel rdeč obraz. Seveda tu od vsega zastavljenega ne bo nič, ker je glasnik zgolj pesnik, bitje s krili, ki lebdi v sanjah. Ja, pesniku se taka politična aktivacija gotovo ne bo splačala, izplačala se mu tudi ne bo nikoli, »saj v tržno svobodo smo šli / in žejni čez vodo prišli / ker nas je prnesu naš novi idol / hkrati čez in okol«. Upanje se mu kaže edino v verzih in rimah, v dovtipih in umnih klicajih, rad pa je tudi politično bridek, vsakič sproti človeško uravnotežen, a v dani situaciji, ko oblast znova in znova prevzemajo lažnivci in prekucanti, se naivno oprime upanja: »Vsak človek je dragulj / že zdej, / če priložnost dobi, / da zažari (...) ker moč je u nas že zdej.« Ne, ne, šarca, mitraljezíkovo puško, je u(s)meril v zrak in krogle ne bodo pokosile političnih veljakov, ne, svet bo politično cvetel naprej do bridkega konca, ko se bo na nebu pojavil napis: Opusti vsako upanje, ki vstopaš, tvoja domovina je dvomovina in moto sveta je eno samo upanje na konec: »Dvomim, / da je bila / na začetku / beseda. / Prepričan / pa sem, / da je bila / na začetku / konca.« Mimo ljudi hodi pesnik, mimo človeka, še več, odmaknjen je od pesnika-človeka, ki bo v tej navezi zgolj kolateralna škoda kulturne politike, je pa vštric, o, ja, prekleto vštric z vsem. ON je z nami, bi pozivali samotarji. Tam tavajo politikanti, tam se gnetejo povzpetniki, zrak je očiščen resnic, povsod ena sama spletka in laž, a na ulici, tej žlahtni materi vsakdanjosti, se drenjajo navadni ljudje, tako rekoč mimoidoči osebki, po zraku frčijo ptiči, na odru življenja se barve mavrice zmešajo v rozasto, tako, ki zajema vse odtenke ... A omenjena pozicija je samo en del zbirke Andreja Rozmana Roze Dvomovinska lirika. Pesniku se zdi pomembnejša skrb za slovenski jezik. Poigrava se s purističnimi brusi, ki znajo jezik zamoriti do neuporabnosti. No, če tu kot bralci vklopimo sociolingvistični čut, se spet pokaže v ozadju – politika. Vseeno kakšna, jezikovna, nacionalna, komunalna, medčloveška, domovinska ... vedno udari ven politika, ki je (smo šli preverit, glede na bogatijo interpretacij, ki se vsujejo iz Frana) poplava pomenov (...) del življenja. Človek, bralec poezije, se s temi formulacijami težko sooči. Naj obvelja prva, kjer slovar pravi, da je to »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov«. Ampak dajmo na stran ta državotvorni aspekt. Tu ni ne konca ne kraja debat, tema se ne more kosati s poezijo, če odmislimo, da je svet pogosto samozadosten tudi brez parlamenta, besedne hiše, kjer se veliko govori in malo pove. Roza o tem ve vse, njegovih stališč pa ni mogoče kar tako staliti v vodeno lužico. Gremo torej od začetka. Roza je aktivist non plus ultra ... Zavzeto se postavi na vogal in kliče resnico, kliče poštenje in pravico. Tam recitira vsem v brk, vsak, ki se mu približa, bo deležen njegove kose, ki kosi samo z besedami, ubija muhe s pikami in vejicami, klati neumnosti z narodovega drevesa in sakramensko resno upa, da bo slišan. Seveda ne bo; zgolj v omejenih dozah pri enakomislečih, to je za prmejduš res, se mu pa zna zgoditi, da se bo opletalo z besedami na njegov račun. Somišljeniki bodo rekli, da je preveč radoživ in metaforičen, nasprotnikom se bo zdel klovnovski in politično neškodljiv, bratje in sestre po besedi pa mu bodo zamerili predvsem popise dnevnopolitične krajine, ki že po naravi nima neke vrednosti. Le-ta, kot vemo, je krajše sape kot muha enodnevnica, ki ji vsak mrzel piš lahko skrajša življenje na hip in trenutek. Ampak vsi se bodo strinjali, Roza je en sam, unikaten poet in gledališčnik, ki svetu nastavlja zrcalo, četudi se v njem pogosto ogleduje le sam.
Piše Tonja Jelen, bere Igor Velše. Zbirka pesnice Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj ima močno in pretresljivo vsebino. Že njen prvenec izpred dveh let Krekspot na požarnih štengah je bil suverena govorica, v drugi zbirki pa je pesnica naredila še večji čustveni preboj. Še bolj slikovito in neposredno se zrašča z različnimi tematikami, predvsem z analiziranjem odnosov v preteklosti in z nadaljevanjem toksičnosti v odrasli dobi. Pesmi pa ponujajo še veliko drugih, zadnje čase aktualnih družbenih vprašanj. Zbirka ruši časovno linearnost, saj meša zgodnjo odraslo dobo, mladostništvo in otroštvo. Sklop pesmi z naslovom 5, nas denimo vrne v čas petletne deklice in s tem različnih nezdravih dogodkov. Vračanje v spomin z nenehnimi udarci, padci in bolečino je brutalno prepričljivo izrisano. Osnovna premisa vsega je nenehno trpljenje, ki ga pesnica spretno preslikava tudi v druge žive ali pokojne osebe. Ne, to ni zbirka nostalgije po otroštvu, kot ga občuteno in tudi z vidika otroške vihravosti upesnjujeta le malce starejši Tanja Božić in Anja Grmovšek Drab. Pri dekliški subjektki Veronike Razpotnik so doživljaji drugačni, polnijo se s slabim in disfunkcionalnim. A prav s tem buliteljstvom se izrisuje eno od možnih otroštev, ki pa je večkrat prikrito in se o tem ne govori. Veronika Razpotnik v pesmih poudarjeno ruši posploševanje o srečnem in brezskrbnem otroštvu družin, tudi velikih. Pri tem tuje misli ponazarja s kurzivo, kar je ena od posebnih vizualnih značilnosti pesmi. Skoraj odrasla subjektka se v skoraj vrtoglavem času znajde v porušenih odnosih, kakršni se pogosto končajo s samomori. Te pesmi so med najbolj pretresljivimi. Izgube in oddaljenost od bližnjih subjektka doživlja vse teže: »razdalje glodajo«. Zbirka je namreč kot analiza razmerij. Družbeno in intimno je kritična do homofobije, vojne, sploh do kakršnega koli nasilja. Vendar kot je bil že prvenec poln obratov, se tudi tukaj bralci znajdemo na vrtiljaku. Subjektka se tudi sama vse bolj utaplja v številnih eskapizmih. Sočen in neposreden jezik je v skladu z občutenjem in situacijami. To pač ni poezija sprenevedanja in olepševanja. Avtorica se igra z tudi imenom, kot je Alex. Trans- oziroma nebinarnost se pojavlja tako v ljubezenskem kot prijateljskih odnosih. Ti so lahko tudi na daljavo bodisi zaradi študija ali bolezni. Prav na bolezen se nanaša najbolj osebna in tudi najbolj tenkočutna pesem v zbirki, namenjena Špeli. Pesem se v marsičem razlikuje od drugih, v njej se pesnica z veliko sočutja in nežnosti sooča s kruto boleznijo mlade prijateljice. Zbirka Sršena pičim nazaj je jasno sporočanje o številnih oblikah nasilja, tudi samopoškodovanja, o ukalupljanju in usidranosti ženske, prostovoljnih smrti in nenehnih čustvenih odtegljajih. Vmes pa je vendarle svet, ki subjektko odrešuje vsega slabega. A še vedno se mora vračati nazaj – v slikovitost sivine, prepričljivo primerjane z negativnimi glodavci in drugimi škodljivci. Zbirka Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj več kot uspešno kaže na anomalije živega. Ironično je sicer na koncu pesem z naslovom Pasivistka, ki skorajda zavrne oznako o delnem aktivizmu in ozaveščanju v zbirki.
Piše Veronika Šoster, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Milan Dekleva je v Lističih, podobno kot v mnogih svojih romanih, za protagonista izbral resnično osebo in na tej podlagi napisal bolj ali manj fiktivno zgodbo. Tokrat gre za verjetno najbolj osebno izbiro do zdaj, saj je v fokus postavil svojega strica – pesnika, prevajalca in urednika Alberta Široka (1895–1985), o katerem Marij Čuk v spremni besedi piše, da je bil v času svojega delovanja v Trstu »referenčna točka za tržaške Slovence, zaradi tega pa tudi trn v peti italijanskim fašističnim oblastem«. Protagonistova identiteta se nam razkrije le z nekaj namigi in podatki, recimo z omenjanjem njegovega brata, tigrovca Karla Široka, ki je bil leta 1942 kot talec ustreljen v Dragi pri Begunjah, in s pričakovanjem srečanja z velikim italijanskim pisateljem Italom Calvinom, saj je Albert pripravljal prevod njegovega prvenca Steza pajkovih gnezd, ki je v resnici izšel leta 1968. Dekleva je roman zastavil fragmentarno, dnevniško, namesto klasičnih dnevniških zapisov pa izbral naslovne lističe, kamor Albert zapisuje svoje misli in doživetja, jih datira in potem skriva. Letnice so kronološko pomešane, kar na začetku deluje rahlo zmedeno, a kmalu se vzpostavi notranja struktura. Nekatere letnice se namreč ponavljajo in vse, kar se dogaja na posamezno leto, je zapisano v pravem zaporedju, kar vzpostavlja občutek, da se vendarle premikamo vedno naprej. Je pa taka struktura tudi vsebinsko utemeljena, saj Albert veliko premišljuje o času, preteklosti in sedanjosti, in Lističi nas pošljejo na pravo popotovanje po človekovi zavesti o sebi in o svetu, ki ga zaznamuje. Roman je prežet tudi z drugimi resničnimi dogodki in osebami, predvsem literarnimi, pa tudi omembami gledaliških predstav, romanov in prostorov, kjer poteka kulturno življenje. Albert razmišlja o prijateljih in znancih, vpetih v družbeno dogajanje, včasih koga tudi sreča, se z njim zaplete v pogovor o stanju stvari, predvsem pa na lističe zapisuje svoje razmisleke o napetih časih preteklega stoletja, zaznamovanega z dvema svetovnima vojnama, fašizmom, taborišči, diktaturo in drugim nasiljem. Pri tem ima osrednjo geografsko vlogo Trst z okolico, nenehno na udaru zaradi pritiskov politike. Albert se spominja, kako je bil preganjan, interniran, onemogočen, kako se je moral zagovarjati, kako je kazensko poučeval, ker je bil proti temu, da bi bila spričevala samo v italijanskem jeziku, kako so morali Slovenci v Italiji ves čas graditi nove ustanove, ki so jih uničevali in razstreljevali. Na listič iz leta 1930 je recimo zapisal, da je za slovenske izobražence življenje v krajih ob meji neznosno, saj so se razcveteli ovaduštvo, nestrpnost in nasilje, policijski nadzor je strog in veliko, tudi sam, jih je bilo zaslišanih in aretiranih. Albert s svojim pripovedovanjem, ki ga lahko razumemo spominsko in tudi anekdotično, ustvarja tudi širšo sliko družbe in nekega družbenopolitičnega prostora, ki je ves čas na prepihu. Čeprav ne gre za dejansko spominsko prozo, ampak za fiktivne zapise, ki temeljijo na zgodovinskih dokumentih, ima Dekleva dovolj humanistične in empatične žilice, da lahko skozi izbrano osebo govori iskreno, zaskrbljeno, ogorčeno, prestrašeno, obžalujoče, melanholično, pretreseno, jezno, predvsem pa pristno. Prav zato je še bolj kot pisanje o resničnih dogodkih in protagonistovih odzivih nanje pomembno pisanje o pomenu svobode, lastne volje v času družbenih napetosti, iskanju moralnega kompasa, dilemah in dvomih ob sprejetih odločitvah. Albert se nenehno sprašuje o junakih in neodločnežih, zdi se mu, da je v življenju zapravil preveč časa, ko se ni zares uprl, da je preveč sledil tujim željam, kar pa mu ni prineslo nobene svobode. Ključna oseba zanj je brat Karel, ki ga vidi kot heroja, njegova izguba ga od vseh najbolj prizadene in še leta in leta pekli: »Nisem si želel, da bi Karlov konec postal obsedenost mojega življenja in me s tem prisilil v životarjenje. […] Pretresen sem spoznal, da je še huje: s premlevanjem Karlovega konca je njegova smrt postajala prisotna, na ta način sem jo v sedanjosti oživljal, česar nikoli nisem hotel. Začutil sem neke vrste omotico, vrtoglavost zanke, v katero je ujeto človekovo zavedanje: s spominjanjem samo ojačamo moč sedanjosti. Vse, kar je minulo, postane megafon zdajšnjosti – vrtinči se v neskončnem nizu ponovitev in odmevov.« Smiselno je, da se lističi med sabo mešajo, saj je sedanjost vedno zaznamovana s preteklostjo, preteklost pa nikoli zares izgubljena, pozabljena. Albert se večkrat počuti, da je le marioneta v rokah nekoga drugega, in res se med branjem zastavlja vprašanje, koliko sploh ima lahko človek ob takih zgodovinskih pretresih resnega vpliva – ali ga zgodovina bolj ali manj kruto premetava in poskuša le preživeti, ne da bi pri tem izgubil integriteto in svobodo. Nekje se zapisovalec celo zgrozi, če so popisani lističi morda zaznamki njegovega oportunizma, saj pokažejo, da se je večkrat ugriznil v jezik, zato bi bilo morda bolje, da ostanejo skriti, razmišlja. A z njim zlahka simpatiziramo, saj se izkaže, da je bil kljub vsemu človek na mestu, le da se je boril drugače kot na primer njegov brat. Zato tudi ni nič čudnega, ko lističe povezuje z vitalizmom, skoznje ohranja žive vse izgubljene in umrle, ne prepusti jih pozabi, čeprav ob tem dreza v speče rane in precej nepopustljivo zre na lastno preteklost. Tu se v zgodbo pomensko vpisuje osrednje srečanje z Italom Calvinom, saj namerava prevajalec razrešiti neko zagato. Gre za Calvinov stavek o tem, da so nekatere stvari celo bolj grozne, ko se nanje spomnimo, kot ko smo jih doživljali, kar je pravzaprav natanko ta občutek, ki ga ob branju lističev dobivamo o Albertu – da mu je namreč nekatere stvari še bolj mučno in težko pogledati za nazaj. S tem prodremo do same srčike romana, škoda je le, da je Calvino na teh nekaj straneh napisan veliko bolj atraktivno kot protagonist, kar je verjetno tudi zaradi občudovanja in Albertove zadrege ob spominu na to, kako se je na koncu odzval na srečanje. V vsakem drugem pogledu je to vrhunec romana, njegova osrednja točka in tudi dokaz o tem, kako izgubljen in ranljiv je Albert v prostoru in času, kako se ne zna postaviti vanj. Čeprav se posamezne podrobnosti in napetost zaradi razdrobljenosti forme sproti rahlo izgubljajo in je kljub kratkosti romana v njem nekaj nepotrebnih zastranitev, se posnemanje dnevniškega zapisovanja v Lističih izkaže za precej uspešno. Vsebinsko pa se tako ali tako vrača nenehno k istim temam in ostaja osredotočen in homogen, nenehno utripajoč skozi čas. Vse ostalo je zgodovina.
Peto dramsko besedilo francoske dramatičarke Yasmine Reza se z variirano izhodiščno situacijo obiska enega para pri drugem poigrava z možnostmi medosebnih premen. V treh verzijah istega dogodka se prav v vsaki poruši ravnovesje partnerskega timskega duha, na plan pa pridejo manj ugodne lastnosti in odzivi navidezno urejenih medčloveških odnosov. Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Suzana Koncut Scenografinja: Urša Vidic Kostumografinja: Tina Pavlović Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Igrajo: Rok Matek Anja Drnovšek Luka Cimprič Alenka Kraigher
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega britansko-irskega dramatika Simona Stephensa z naslovom Luč ugasne. Light Falls, 2019 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 24. oktober 2024 Ustvarjalci Prevajalka in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser Sebastian Cavazza Scenograf Branko Hojnik Kostumografki Jelena Proković in Saša Dragaš Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Avtor videa Andrej Intihar Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Tanja Ribič, Boris Ostan, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič, Matic Lukšič, Branko Jordan, Tomo Tomšič, Filip Samobor, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/luc-ugasne/
Letošnji Festival slovenskega filma je nov dokaz vse večje vloge kratkih filmov. Ne le, da so prikazani filmi vse bolj raznovrstni in inovativni, vse težje si je zagotoviti tudi sedež za njihove projekcije. To je v skladu s trendom, ki smo mu priča tudi na FEKKu, SHOTS in drugih festivalih kratkega filma, kjer je iz leta v leto več prijavljenih filmov in tudi več gledalcev. Ena ključnih funkcij kratkih filmov je tudi priprava na snemanje celovečernih, saj se z njimi režiserji naučijo osnov pristopa k filmanju in uporabe filmskega jezika v praksi. Tako je denimo Žiga Kukovič več let pobiral nagrade za kratke filme na raznih domačih festivalih, preden je v lastni produkciji posnel lani najbolj gledani slovenski film Gepack. Ta bo po odločitvi direktorja festivala tudi predvajan na Festivalu slovenskega filma, kar sicer ni običajno za filme, ki jih ne sofinancira Slovenski filmski center. Tudi med letošnjo bero kratkih filmov je več takih, ki so videti kot priprave na celovečerce. Med njihovimi avtorji je najbolj izstopajoč Jan Fabris, ki je imel na festivalu kar tri kratke filme, od tega dva v tekmovalnem izboru. Poleg njega smo lahko videli tudi filme bolj uveljavljenih avtorjev, denimo Tomaža Gorkiča, ki je v Smrtni uri združil tri generacije igralske družine Cavazza, ko upodobijo osrednjega junaka skozi različna življenjska obdobja. IZJAVA T. GORKIČA Darko Štante, nekdanji dobitnik nagrade vesna za film Posledice, je prikazal animirano ekranizacijo ene najbolj slavnih zgodb Zvitorepca – Potovanje v prihodnost, ki pa se bo težko kosala z drugimi animiranimi filmi v tekmovalnem programu. Izstopata predvsem večkrat nagrajeni film Tri tičice v režiji Zarje Menart, ki s krasno animacijo oživi ljudsko pesem, in pa Maček med vrati režiserke Ane Čigon, ki hudomušno zgodbo o teritorialnosti mačk v zaključku prelevi v neposredno politično sporočilo. Še bolj osupljiv animirani film je Onkraj obraza režiserke Anje Resman, ki sploh ni uvrščen v osrednji tekmovalni program, temveč v študentskega, saj gre za avtoričino magistrsko delo. A filma ne odlikujeta samo izvirna ideja in pristop, temveč tudi izjemno profesionalna produkcija, saj med producenti najdemo avtorja animacij Koyaa Koljo Saksido in pa izkušenega producenta ter nekdanjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Eksperimentalni filmi so poglavje zase in letos smo videli nekaj izstopajočih izdelkov. Zanimiv je bil denimo Accretion, ki ga je režiral Blaž Murn, protagonist otvoritvenega filma Cent’anni in ki z osredotočanjem na razrast plesni in uničenja v razpadajoči industrijski stavbi spominja na uspešno serijo The Last of Us. Prepričljiv in zadušljiv v svoji referenčnosti je tudi popkulturni kolaž primerjave vladnih in korporativnih distopij Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili, ki ga je ustvarila Sara Bezovšek, predlanska dobitnica vesne v tej kategoriji. Na samosvoj način eksperimentalen film je tudi Vel Vet Vel_festival film v režiji in glavni vlogi Miha Možine. Film namreč preskakuje med žanri, od reportaže, do komedije, romance in celo grozljivke, vmes pa dodaja kontekst in odvode zgodbe z zaslonskimi posnetki in videi z Instagrama in spletnih strani, hkrati pa glede na vsebino prilagaja snemalne tehnike in vire. Rezultat je nekoliko kaotičen, a predvsem zabaven in inovativen. Letošnji program kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma vsekakor kaže, da ima slovenska filmska produkcija svetlo prihodnost.
Piše Tonja Jelen, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniška zbirka Vračanje k čistosti je precizno upesnjenje videnega, premišljenega in občutenega. Pesnik, pisatelj, esejist, umetnostni zgodovinar, kritik in kustos Robert Simonišek v njej z natančnim opazovanjem izrisuje krajino, po kateri se fizično premika subjekt. Pred nami se razgrnejo podeželske pokrajine, v katerih mrgoli življenje. Zdi se, kot da subjekt stoji sredi dogajanja, a je najprej opazovalec. Motivi so mu zelo pomembni, najsi bodo to oblaki ali živali. Te so pomembni viri sveta, ki prav tako gledajo, dihajo in čutijo. Prefinjen odmik od neposredne angažiranosti je pretanjeno vpeljevanje ekokritike. Med vsem tem potovanjem subjekt zahaja v notranje svetove, prepletene s spomini, refleksijami in vpogledi. Gre za natančno poigravanje vidnega, čutnega in filozofskega sveta, ter za zavezanost preprostosti žitja in bitja. Pesnik je predan in zavezan naravi, njeni lepoti in zakonitostim: »Ozko zrezljane steze / med zelenjem in skalo, / usnje, ki veže in ne popušča, / ko blodiš po makadamu / z nesnovnimi svetovi / in ostanki nekih sanj, / vzpenjajoč se v terapijo / z oblaki […].« V pesmih se mešata zdajšnjost in spomin na nekoč, ki pa je še vedno zelo živ in ga subjekt želi živeti, se vanj vračati in tudi dokončno vrniti. To ni samo pobeg v otroštvo, je tudi del na poti v zrelost in odmik od vse bolj srkajočega tempa in umetelnosti življenja. To je drugi močan temelj zbirke. Pesmi so namreč tudi odsev potovanja po notranjih svetovih, razmišljanja in analiziranja življenja. Pri tem Simonišku uspeva združevati pristnost in modrost s pradavnim vzgibom in razumskostjo. O tem seveda sploh ne bi smeli govoriti, saj bi vse to moralo vseskozi obstajati kot nekaj običajnega in sprejetega. Nenaslovljene, zgolj oštevilčene pesmi so resnično zavezane jasni čistosti, kot pravi naslov zbirke. Subjekt se vrača k prvinskosti, kar je pomemben presežek v trenutni sodobni poeziji. Pesmi s prav posebnim občutenjem in upanjem delujejo brezčasno. Razporejene so v posamezne sestavne dele: Dolge ure, Zasilni izhodi, Zakrita razmerja in Med staroselci. Vsak sklop se odmika v svetove, za katere je subjekt prepričan, da so dobri in zmožni boljšega in zanesljivega: »Stran od smoga, / jekla in asfalta, / od kavarn in restavracij, / betonskih skladov, / viaduktov in avtocest, / od togih poročil in pogodb, / med temne, zaobljene hribe, / kjer diši po lesu in ljudje / v svojih drobnih ponovitvah / in oblačilih iz pozabljenih / desetletij kraljujejo / s svojimi kretnjami / in skromnimi načrti […]. Simoniškovim pesmim uspeva želja po vrnitvi k izviru vsega naravnega. Subjekt namreč ruši moč zgrajenega, sestavljenega modernega sveta in hkrati vzpostavlja naraven habitat vsega, česar sodobni človek ne zmore več slišati. Subjekt pri tem ne želi biti naivnež, ampak dejaven glasnik v središču življenja. Vse to prepreda tudi premisleke o poeziji, umetnosti in filozofiji, skratka o vsem, o čemer premišljuje in kakor deluje subjekt kot pesnik. Pomembno je tudi to, da so pesmi jezikovno prečiščene, jezik je mehak in gibek. Lahko bi rekla, da je to spokojnost s prav posebnim valovanjem. Brez odvečnega balasta tudi s tega vidika, kot se mu v pesmih upira pesniški jaz. Vračanje k čistosti Roberta Simoniška je pesniška zbirka, ki sega v nekaj majhnega, skromnega in večnega. Prav to ji daje posebno veličino, ki pa ni privzdignjena.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Maja Moll. Zbirka zgodb pisatelja, scenarista, režiserja in vsestranskega publicista Mihe Mazzinija Menjava glasbe je po vsebinski in oblikovni plati sestavljena iz dveh delov. Ko jo v rokah obračamo in iščemo njeno zadnjo plat, trčimo ob dve naslovnici, ki ju je zasnovala vsestranska likovna umetnica Samira Kentrič. Na njej se v skladu z naslovom nahaja velikansko uho, znotraj katerega se kot v kakšni harfi razprostirajo strune, na katere igrata angel in robotski zlodej – odvisno od tega, katero naslovnico najprej uzremo. Naslovnici namreč bralcu tudi sugerirata, v katero smer se bo zasukalo pet zgodb, v vsaki polovici knjige – hudiček napeljuje k bolj tragičnemu oziroma ciničnemu razpletu, angelček pa obuja upanje in protagonistom prinaša vsaj začasno zadoščenje. Čeprav zgodbe na prvi pogled delujejo kot bizaren, grotesken, znanstvenofantastičen prikaz realnosti, lahko za njimi slutimo povsem navadne ljudi iz mesa in krvi, ujete v primež (na)gonov in hrepenenj pa tudi odvisnosti od sodobnih tehnologij in neustavljive težnje po maščevanju. Ostarela junakinja zgodbe Podgana, ki se spopada s številnimi zdravstvenimi težavami, na vrtu najde mrtvo podgano in jo zamrzne z mislijo, da jo bo po pošti poslala politiku, ki se bo izkazal za največjega “podganarja”. Medtem ko iz dneva v dan spremlja televizijski dnevnik, da bi izbrala svojo žrtev, se ji zdravje toliko popravi, da ji ni treba več obiskati zdravnika. Čedalje boljše volje postaja tudi dokaj siromašni zbiratelj gramofonskih plošč, ki nekega dne dobi preblisk, kako bi se lahko s pomočjo mrčesa znebil konkurence, medtem ko protagonist zgodbe Najbolj srečen par na svetu po ženini smrti doživi presenečenje v podobi robotsko patentirane soproge, ki pa tudi od njega terja izdelavo mladega in gibčnega dvojnika. Novonastali android ga pospremi z besedami: “Ljudje smo si želeli biti nesmrtni, kar je neumnost. Rešitev je v tem, da smo mnogokratni.” Rešitev za pisatelja, čigar branost upada, iščeta njegova založnik in agentka. Po vzoru zahodnih trendov mu predlagata androginost oziroma kar fizično spremembo spola, sam pa raje odrine v Makedonijo in tam v zaprtih omrežnih skupinah prodaja priročnik z naslovom Lažne novice za začetnike. “Angelsko” serijo zgodb zaključi zgodba Gluhe roke. Opisuje ostareli par, nedaleč v prihodnosti, ki si zaradi večjih možnosti za zaposlitev, namontira ob telo celo serijo robotskih rok, ki služijo določenim poklicem in namenom. A to so tako imenovane gluhe roke, nekakšne fantomske okončine, ki se nikoli ne morejo zliti z organskim telesom: “Ko sem bila otrok …, kadar mi je roka zaspala in me je mravljinčila, mi je mama rekla, da me roka ne sliši, oglušela je in moram jo zbuditi, da me bo spet ubogala. Spominjam se tistega občutka, ko držim roko in je hkrati moja, a ni del mene. Gluha roka. Že dolgo nisem razmišljala o tem izrazu. Polna sva gluhih rok. Lahko jim rečeva, kar hočeva, pa naju nočejo več poslušati.” S simboliko androidov, robotskih udov, telesnih deformacij in kastracij Mazzini odstira pogled na odtujenega posameznika, ki se nenehno trudi zapolniti manko, ki ga vzpostavlja neoliberalistična družba s svojim modelom neskončnega krogotoka nesmiselne proizvodnje in potrošnje. Sodobni individuum je tako že v štartu odvečen in “izbrisan”, saj ne more slediti samodestruktivnemu tempu, ki melje vse, kar temelji na neodvisnosti, samoregulaciji in samoohranitvi. Tako se nam med branjem knjige Menjava glasbe zdi, kot da bi junakom le še malo manjkalo do tega, da se znajdejo na “zeleni veji”, vendar jih neka oseba ali dogodek vedno znova pošlje na začetek. Lotevajo se najrazličnejših absurdnih podjetniških inovacij, dokler dokončno ne propadejo, saj ne zmorejo biti dovolj prilagodljivi niti konkurenčni. Čeprav se zdi, da je problem v družbi, ki od slehernika terja nenehno prilagajanje, posodabljanje in vsestransko transformiranje, Mazzini usmerja kritično ost tudi v posameznika in njegovo navdušenje nad teorijami zarot ter hitrimi in nepremišljenimi odločitvami v stilu Martina Krpana in Don Kihota. Protagonistko zgodbe Jackpot na primer prikaže kot preplašeno prodajalko srečk, ki se nekega dne odloči, da bo zamolčala zmagoviti zadetek svoje stranke in si denar izplačala na svoj račun. Čeprav se zaveda, da bi jo v praksi hitro izsledili, je ponosna na prebuditev notranje “amazonke” oz. hladne preračunljivke, ki bo odslej lažje funkcionirala v družbi. Tudi glavna junakinja zgodbe Žive jaslice se zaveda skritega podjetniškega potenciala, zrežirati mora zgolj še malo večji čudež, da bo lahko živela na račun družinskih in religioznih iluzij, čeprav tvega linč prevarane množice. Zmagovalec na področju podjetniških inovacij pa je prav gotovo junak zgodbe Vseslovenske sile za pomoč javnemu zdravstvu, ki najde tržno oz. socialno nišo v poslušanju pacientov, ki dneve čakajo izgubljeni na hodnikih zdravstvenih domov in bolnišnic, a se v resnici nihče ne zmeni zanje: “Moj kolega, strokovnjak za vaše težave, bo kmalu z vami.” S tem preprostim stavkom tolaži nesrečnike, pri delu pa se mu v drugih enotah pridružijo številni svojci in prijatelji ter se tudi specializirajo za določene starostne skupine in bolezenska stanja, ne da bi paciente v resnici dokončno potolažili, kaj šele pozdravili. Tudi Hana, ki kot poslušalka mostov v zadnji zgodbi stremi k temu, da bi prebolela mamino smrt in premagala hipnotično odvisnost od zaslonov, se na koncu zave, da ne želi “gledati samo v strop od avtoceste” ter prisluškovati samomorilcem in razpadajočemu asfaltu: “Žal mi je, ampak ne bom poslušalka mostov. / … / Nočem se skrivati kot moja mama. Življenje hočem občutiti, ne pa gledati na ekranu.” Ne nazadnje lahko rečemo, da zgodbe Mihe Mazzinija v knjigi Menjava glasbe niso črno-bel niti fantazijski prikaz družbene realnosti, ampak razpirajo celo paleto najrazličnejših nians slik in zvokov, ki – zasidrani v sedanjem trenutku – tvorijo prerez vsakdanjih stremljenj in hrepenenj bitij, čakajočih na zadnje poglavje svojega življenja. Z angelskim šepetalcem sladkih iluzij na eni in s hudičkom z občutkom za ironijo na drugi rami. Dinamični in duhoviti dialogi, kompleksni psihološki orisi in nepričakovani dramaturški obrati pa brez dvoma prinašajo tudi številne iztočnice za filmsko upodobitev.
Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše. Sociolog in filozof Dejan Aubreht je knjigo z naslovom Volja in značaj razdelil na štiri obsežna poglavja: Nelagodje in dobra volja, Moralni zakon, svoboda in značaj, Značaj kot volja in predstava in Razpoke. Svoje novo filozofsko delo ima avtor za razpravo. V prvem, drugem in tretjem poglavju se loteva prikaza in obravnave Kantove etike in Schopenhauerjeve filozofije, v četrtem pa v aforistični obliki in ničejanskem slogu razgrinja svojo lastno filozofijo. Vračanje h Kantu in Schopenhauerju se s hermenevtičnega vidika kaže kot poglobljeno branje, citiranje, povzemanje, analiza, interpretiranje in vrednotenje njunih prispevkov. Pri poglabljanju v Kantovo etiko Aubreht upošteva pisanje Alenke Zupančič in Zdravka Kobeta, večkrat pa se sklicuje tudi na Nietzscheja, Freuda in Lacana. Drugo z drugim primerja posamezna Kantova stališča, predvideva učinkovanje njegove etike, išče posebnosti in razlike ter v problematiko vnaša tudi več vidikov psihologizma in personalnih določil. »V kantovski paradigmi imajo tako vsa človeška prizadevanja in človekove še tako dobre lastnosti in vrline zgolj relativno vrednost, samo dobra volja je absolutna vrednost sama na sebi, vendar volja je dobra, če je določena umno, zato jo moramo najprej navezati na pojem dolžnosti, ki se, kot je znano, cepi na dve veji: ko delujemo v skladu z dolžnostjo, še ne delujemo nujno etično.« Ravnati bi bilo treba tako, da bi maksima postala splošni zakon. Kant poudarja, da je o moralnem dejanju mogoče govoriti šele tedaj, ko se temu dejanju ne pridružijo čutna nagnjenja, skriti motivi in sebični interesi. Metafizika nravi ne sme biti pomešana ne z antropologijo, ne s teologijo in ne s fiziko, prav tako ne z empiričnimi nagnjenji, seveda pa je predstava moralnega zakona tista, ki z umom samim vpliva na človekovo srce. O kategoričnem imperativu Kant pravi: »Deluj tako, da bo človeštvo tako v tvoji osebi kakor v osebi vsakogar drugega vselej uporabljal hkrati kot smoter, nikoli zgolj kot sredstvo.« Dejan Aubreht meni, da je Kantova etika opustila vse objekte afekcije in vpeljala umno zakonodajo. Prehod od naravne zasnove k nravnosti je začetnik nemške klasične filozofije razumel kot prehod od surovosti h kulturi. Človek naj si drzne uporabljati svoj razum in zbere pogum, da misli in ve. Kant predvideva rešitev v moralnem subjektu in moralnem zakonu. Moralni zakon s svobodo in značajem sestavlja trojico. Vse skupaj nikakor ni preprosto, saj volja lahko postane celo nekakšna praznina, sublimnost pa povzroči občutje vzvišenega. Avtor je kritičen: »Še enkrat: Alfa in omega vsake etike je Dejanje, v nasprotnem primeru bomo pristali v laboratoriju lepodušništva, kamor spada tudi občutje sublimnega, v kar se je nemara ujela tudi kantovska teorija moralnosti …« Pisec pojasnjuje še nekatere druge Kantove pojme in sintagme – od kavzalnosti do transcendentalne ideje o spontanosti svobodnega vzroka. Opozarja na razliko med človekom kot inteligibilnim bitjem in senzibilnim bitjem. Prepričan je, da mora značaj obravnavati na ravni kavzalnosti, se pravi kot določitev volje. Po Aubrehtovem mnenju bi bil značaj lahko celo nekakšno prizorišče človekovega boja s samim seboj, predvsem pa pomeni znak ali razlikovalno znamenje ter nekaj, kar je v nas tako rekoč vsekano in vgravirano. »Če torej za nekoga rečemo, da je neznačajen, merimo na njegovo (moralno) šibkost in nezanesljivost, medtem ko je značajnež zavezan svojim načelom, ki ženejo njegova dejanja.« Schopenhauer je bil občudovalec Kanta, kljub temu pa mu je očital, da je bila njegova etika preveč formalna in abstraktna. Aubreht opozarja na osnovno vodilo Schopenhauerjeve filozofije, češ da je njena edina naloga opisovanje stanja stvari, kakršne so, ne pa tega, kakšne naj bi bile. Svet je predstava, ki ji vlada načelo razloga, za svet kot predstavo velja en sam zakon – zakon kavzalnosti. Volja je stvar na sebi, zunaj časa ter svobodna in vsemogočna. Pojavlja se v vsaki slepo delujoči naravni sili, med voljo in pojavi se porajajo ideje. In značaj? »Značaj vsakega posameznega človeka lahko, če je povsem individualen in ni v celoti zajet v značaju vrste, obravnavamo kot posebno idejo, ki ustreza posebnemu aktu objektivne volje.« Avtor zagovarja tezo, da je teorija značaja v celoti odsev Schopenhauerjevega lastnega značaja. Kot človek naj bi bil »prepirljiv, nadut, surov, nečimrn, nesramen, mizantrop, mizogin, prežemali sta ga melanholija in preganjavica do te mere, da je imel v svojem stanovanju vselej pripravljeno nabito pištolo in meč …« Aubreht se pomuja tudi pri drugih Schopenhauerjevih spoznanjih, s katerimi se je začetnik filozofije življenja ohranil v zgodovini filozofske misli – od pojmovanja sočutja in pomena umetnosti pa vse do hotenja, trpljenja, pravičnosti in samomora. V aforističnem prikazu svoje lastne filozofije Dejan Aubreht pravi, da smo ujeti v jezik, tako rekoč v histerijo smisla. Piše vsebinsko vznemirljivo, ponuja paradokse, nasprotja, protislovja in izključevanje; nekatere pojme pooseblja. Rad ima miselne obrate, filozofske uganke, presenečenja in dialoško oblikovana spoznanja. Poln je modrosti, tu in tam pa tudi duhovit in ironičen. Kar nekaj iskrivih in domiselnih trditev podaja v umetniški podobi. Vznemirja ga razglašanje, da je bog mrtev, in predvideva možnost človekovega obstoja brez njega ali morda z njegovo izgubo. Pravi, da najtežje razumemo stvari, ki jih ne moremo razumeti ravno zato, ker mislimo, da jih že razumemo. Pošali se, da človeka prepoznamo šele po načinu njegovega renčanja. Vsi smo svoja lastna tarča, ne da bi vedeli, na kaj pravzaprav ciljamo. Prešine ga: »Ne znam biti. Ne znam biti jaz sam, ker je toliko drugih, da sem zmeraj drugi.« Hkrati pa nas opozori: »Nikar ne zaupajte tistim, ki se proglašajo za intelektualce, učenjake in izobražence, kajti tako zelo verjamejo v um, da nazadnje samo še verjamejo.« Knjiga Dejana Aubrehta Volja in značaj prinaša srečavanje z miselnima velikanoma Kantom in Schopenhauerjem ter avtorjev izvirni prispevek k filozofiji življenja.
Nasmeh je bil pred dvema letoma velika uspešnica. Grozljivka se je brez velikega pompa nenadoma pojavila v kinematografih, saj se je studio Paramount v zadnjem trenutku odločil, da filma ne bo namenil samo za svoj pretočnik. Gledalce je prepričala predvsem kombinacija srhljivega in čisto paranoičnega vzdušja ozračja, zajetne mere eksplicitnega nasilja ter dobro zastavljene in tempirane zgodbe. Ta si je sicer izposodila nekaj iztočnic od japonske klasike Krog, vendar je dovolj samostojno zavila v svojo smer, da je ostala prepričljiva. Glede na velikanski zaslužek nadaljevanje nikoli ni bilo pod vprašajem, studio pa je vajeti prepustil scenaristu in režiserju prvega filma Parkerju Finnu. Ta je ohranil podoben format zgodbe, vendar je s spremembo okolja precej spremenil tudi koncept filma in njegovo širše sporočilo. Nasmeh zastavlja vprašanja, povezana z duševnim zdravjem in sooča s preteklimi travmami, deloma tudi s protagonistko – psihiatrinjo. Obenem je način prenosa entitete oziroma demona, ki obsede žrtev, da ta povsod vidi ljudi s srhljivimi nasmehi, deloval tudi kot metafora za takrat še svežo globalno travmo pandemije. V nadaljevanju je protagonistka pop zvezdnica Skye Riley, na katero se po spletu bizarnih, surovih in grozljivih naključij prenese ta smehljajoči se demon. Med pripravami na turnejo se ji kmalu začne krhati um. Ker je prejšnjo prekinila zaradi prometne nesreče in zlorabe drog, tako večino filma spremljamo, kako vsi okrog nje, na čelu z njeno materjo, bolj ali manj subtilno pritiskajo nanjo, da naj stisne zobe in vseeno nadaljuje. Pri tem si glavna igralka Naomi Scott zasluži posebno pohvalo, saj se ne izkaže samo na igralski ravni, temveč tudi na glasbeni. To je še posebej opazno, ker smo nedavno dobili srhljivko Past, v kateri je Saleka Shyamalan prav tako upodobila pop zvezdnico, ki se zaplete v surovo dogajanje. A medla igra in neprepričljiva glasba sta le dve od več šibkih točk filma njenega slavnega očeta M. Night Shyamalana. Naomi Scott pa je pevske sposobnosti že pokazala kot Jasmine v igrani različici Aladina, a njene pop pesmi v Nasmehu 2 so material za uspešnice, medtem ko je igralski prikaz panike in groze na ravni žanrskih ikon. Medtem ko je protagonistka prvega filma poskušala razvozlati vir svoje okužbe in iskala načine, kako jo odpraviti, v nadaljevanju predvsem spremljamo pevkin zdrs v prepad. Kot je izdal že napovednik, sicer najde iznajdljivo rešitev, vendar ta pride na vrsto šele proti koncu filma in nikakor ni v fokusu. Tam najdemo brutalno prometno nesrečo, ki je fizično in psihično zaznamovala Skye, in grehe preteklosti, ki jim s trenutnim, sicer zdravim, a izoliranim življenjem ne zmore ubežati. Lahko bi skoraj sklenili, da je Nasmeh 2 film o meditaciji neoprostljivega, vendar je vseeno v prvi vrsti grozljivka, polna krvi, surovega nasilja in neizpodbitno srhljivih nasmehov.
Ker je prvi dadaistični predsednik kakšne velesile v sodobni zgodovini čisto prelahka tarča poceni satire in plehkega moraliziranja, sem bil do filma Vajenec sprva zadržan, vendar so se pomisleki in predsodki izkazali za povsem odvečne. Biografska drama, ki se osredotoča na začetniška leta kariere Donalda Trumpa, je zrelo filmsko delo, ki ne klecne niti za trenutek in predstavlja izjemen spoj biografske drame, portreta neke dobe, črne komedije in resne karikature. Igrani film Vajenec zajema obdobje od zgodnjih 70. do sredine 80. let oziroma od zatona Nixonove do vzpona Reaganove ere in s svojo estetiko posnema značilno VHS-sliko, ki nas spretno prestavi v omenjeni čas. Celovečerec je režiral iransko-danski avtor Ali Abbasi, ki je že navdušil s samosvojima, vznemirljivima filmoma Sveti pajek (2022) in še prej z Mejo (2018). Njegov pristop je suvereno provokativen in z dejstvi, ki jih prepleta scenarij, pokaže, kdaj in kako so bila posejana semena tega, kar smo prisiljeni žeti danes, saj, kot je nekoč dejal Abbasijev sodržavljan Lars von Trier, smo dandanes vsi delno tudi Američani. Ali povedano drugače: Vajenec pokaže, kdo je človek za oranžno masko in je pri tem v enaki meri jedko kritičen kot blago posmehljivo sočuten. Trump kot fenomen se v filmu izkaže kot rezultat svojih staršev, pri čemer se na vse načine trudi preseči svojega očeta; svoje dobe, v kateri z obema rokama zagrabi ideologijo »pohlep je dober« Reaganove dobe, in svoje osebnostne patologije. Ne nepomembno vlogo pri tem igra njegov mladostni mentor in zaščitnik, pravniški šakal Roy Cohn. Dinamika med njima je pravzaprav temeljno gonilo filmske pripovedi in tudi predstavlja osrednji fabulativni lok. Trumpa kot podjetniško pošast je nedvomno ustvaril kontroverzni Cohn in ta pošast je nazadnje požrla oba, tako Cohna samega kot Trumpovo človeško osebnost. Tu velja omeniti odlično igro doslej manj znanega Sebastiana Stana, ki spretno prikaže, kako začne v možganih relativno nedolžnega mladeniča prevladovati strašljiv plazilski nagon brez vsakega sramu in morale, ter Jeremyja Stronga, ki kot odvetnik do nelagodja potencira svojo vlogo Kendalla Roya iz vrhunske serije Nasledstvo. Vajenec je s svojima dvema zgoščenima urama že na mojem seznamu filmov leta, saj se, čeprav postavljen v odmaknjeno dobo, živo odziva na naš čas. Hkrati to svojo aktualnost presega in z mojstrskim spojem vsebine in oblike avdiovizualnega jezika vrača vero v moč filma; niti kak drug medij niti danes popularne televizijske serije ne bi mogle s tako natančnostjo zadeti v jedro tarče.
Neveljaven email naslov