Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.

Ljubljana : LUD Literatura, 2019

Piš čez sen, deveto samostojno pesniško zbirko Primoža Čučnika, je bržčas mogoče brati kot nekakšen pesniški pendant k starim literarno-teoretskim razglabljanjem o naravi lirskega subjekta. Kdo pravzaprav je ta »jaz«, ki v pesmi govori v prvi osebi ednine? V kakšnem razmerju je z avtorjem samim? Je mar istoveten z njim? Mu je samo bolj ali manj podoben ali pa je od njega celo povsem drugačen? Menda se lahko tudi vprašamo – še posebej če sklenemo, da je pesemski protagonist navsezadnje umetelna konstrukcija oziroma pesnikova elaborirana izmišljija –, s koliko eksistencialne zavzetosti sploh velja upoštevati izjave, misli, razpoloženja in izpovedi, ki jih lirski subjekt izreka v pesmi, ko pa se bralke in bralci sami soočamo vsak s svojimi bivanjskimi dilemami.

Če na to vprašanje Piš čez sen ne daje nujno enopomenskega odgovora, pa je vprašanje razmerja med jazom, ki v pesmi govori, in avtorjem, ki pesem zapisuje, slej ko prej povzdignjeno na raven osrednje teme zbirke. Bralke in bralci tako lahko iz ene nenaslovljene pesmi v drugo opazujemo pravcato galerijo različnih jazov, ki govorijo. Tu nam lirski subjekt zatrjuje, da je ptič, tam – pa smo še vedno v isti pesmi –, da je pravzaprav osa, spet drugje je izgubljeni pilot in tako naprej in naprej. Še več; kakor se pred našimi očmi vsevdilj protejsko spreminjajo maske, ki si jih govoreči jaz nadeva, identitete, ki jih, sledeč igri asociacij in slepega naključja, prevzema, tako se iz pesmi v pesem spreminjajo tudi parcialni tematski poudarki: so pesmi, v katerih se govorec poudarjeno sooča s strahom pred smrtjo; so pesmi, katerih subjekt brez dlake na jeziku upesnjuje erotično vzdraženost; in so pesmi – teh je bržčas največ –, v katerih beseda teče o besedah, o tem, kako se združujejo v verze in kako potem verzi koagulirajo v pesmi in kako navsezadnje pesmi – ne da bi jih zato že veljalo brati kot suho zlato, kot razodeto resnico – ozvočijo svet. A ne glede na to, katero masko v tej ali oni pesmi nosi Čučnikov subjekt, ne glede na to, o čem konkretno na tem ali onem mestu govori, o nečem prav nikoli ne dopušča dvoma: o tem, da ni istoveten ne s Primožem Čučnikom ne s kom drugim. Niti s samim seboj ne. Kakor beremo v pesmi na 60. strani: »[I]mam nedoločnost / nedokončan sem / nedokončen // nobene dokončnosti / nimam gotovosti nimam / popolnosti tudi ne«. Podobno na 53. strani naletimo na naslednje verze: »[N]arejen si na pol / in to / moraš pesniti«.

Kako torej interpretirati to vztrajno ponavljanje oziroma zatrjevanje, da je ta, ki v Pišu čez sen govori, manjkav, notranje nesklenjen, sam sebi neenak, protisloven in nestalen? Odgovor najdemo – upovedan karseda neposredno, presenetljivo eksplicitno, malodane programsko – v zadnji pesmi, kjer beremo, da se je na svetu, ki je pač vržen iz tira, mogoče namestiti edinole »v tem / prostem / slogu / padajočem / pomenu / pre- / stopu / in /preskoku«. Poezija je, drugače rečeno, oblika neprileganja, neidentitete par excellence in je, paradoksalno, natanko v tem smislu kar najbolj podobna kaotičnemu svetu, v katerem potekajo naša življenja. To po eni strani pomeni, da zbirko Piš čez sen, pa čeprav je njen subjekt očitno umetelna konstrukcija, velja vzeti eksistencialno skrajno resno. Po drugi plati pa je najbrž treba tudi reči, da se v letu 2019, ko na planetarni socialni, politični in ekološki kaos vse več ljudi odgovarja natanko z iskanjem, obujanjem in prevzemanjem kolikor je le mogoče trdnih identitet, zbirka bere tudi kot odmev nekega sicer ne preveč oddaljenega časa, za katerega pa se vendarle zdi, da ga preprosto ni več.