Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Piš čez sen, deveto samostojno pesniško zbirko Primoža Čučnika, je bržčas mogoče brati kot nekakšen pesniški pendant k starim literarno-teoretskim razglabljanjem o naravi lirskega subjekta. Kdo pravzaprav je ta »jaz«, ki v pesmi govori v prvi osebi ednine? V kakšnem razmerju je z avtorjem samim? Je mar istoveten z njim? Mu je samo bolj ali manj podoben ali pa je od njega celo povsem drugačen? Menda se lahko tudi vprašamo – še posebej če sklenemo, da je pesemski protagonist navsezadnje umetelna konstrukcija oziroma pesnikova elaborirana izmišljija –, s koliko eksistencialne zavzetosti sploh velja upoštevati izjave, misli, razpoloženja in izpovedi, ki jih lirski subjekt izreka v pesmi, ko pa se bralke in bralci sami soočamo vsak s svojimi bivanjskimi dilemami.
Če na to vprašanje Piš čez sen ne daje nujno enopomenskega odgovora, pa je vprašanje razmerja med jazom, ki v pesmi govori, in avtorjem, ki pesem zapisuje, slej ko prej povzdignjeno na raven osrednje teme zbirke. Bralke in bralci tako lahko iz ene nenaslovljene pesmi v drugo opazujemo pravcato galerijo različnih jazov, ki govorijo. Tu nam lirski subjekt zatrjuje, da je ptič, tam – pa smo še vedno v isti pesmi –, da je pravzaprav osa, spet drugje je izgubljeni pilot in tako naprej in naprej. Še več; kakor se pred našimi očmi vsevdilj protejsko spreminjajo maske, ki si jih govoreči jaz nadeva, identitete, ki jih, sledeč igri asociacij in slepega naključja, prevzema, tako se iz pesmi v pesem spreminjajo tudi parcialni tematski poudarki: so pesmi, v katerih se govorec poudarjeno sooča s strahom pred smrtjo; so pesmi, katerih subjekt brez dlake na jeziku upesnjuje erotično vzdraženost; in so pesmi – teh je bržčas največ –, v katerih beseda teče o besedah, o tem, kako se združujejo v verze in kako potem verzi koagulirajo v pesmi in kako navsezadnje pesmi – ne da bi jih zato že veljalo brati kot suho zlato, kot razodeto resnico – ozvočijo svet. A ne glede na to, katero masko v tej ali oni pesmi nosi Čučnikov subjekt, ne glede na to, o čem konkretno na tem ali onem mestu govori, o nečem prav nikoli ne dopušča dvoma: o tem, da ni istoveten ne s Primožem Čučnikom ne s kom drugim. Niti s samim seboj ne. Kakor beremo v pesmi na 60. strani: »[I]mam nedoločnost / nedokončan sem / nedokončen // nobene dokončnosti / nimam gotovosti nimam / popolnosti tudi ne«. Podobno na 53. strani naletimo na naslednje verze: »[N]arejen si na pol / in to / moraš pesniti«.
Kako torej interpretirati to vztrajno ponavljanje oziroma zatrjevanje, da je ta, ki v Pišu čez sen govori, manjkav, notranje nesklenjen, sam sebi neenak, protisloven in nestalen? Odgovor najdemo – upovedan karseda neposredno, presenetljivo eksplicitno, malodane programsko – v zadnji pesmi, kjer beremo, da se je na svetu, ki je pač vržen iz tira, mogoče namestiti edinole »v tem / prostem / slogu / padajočem / pomenu / pre- / stopu / in /preskoku«. Poezija je, drugače rečeno, oblika neprileganja, neidentitete par excellence in je, paradoksalno, natanko v tem smislu kar najbolj podobna kaotičnemu svetu, v katerem potekajo naša življenja. To po eni strani pomeni, da zbirko Piš čez sen, pa čeprav je njen subjekt očitno umetelna konstrukcija, velja vzeti eksistencialno skrajno resno. Po drugi plati pa je najbrž treba tudi reči, da se v letu 2019, ko na planetarni socialni, politični in ekološki kaos vse več ljudi odgovarja natanko z iskanjem, obujanjem in prevzemanjem kolikor je le mogoče trdnih identitet, zbirka bere tudi kot odmev nekega sicer ne preveč oddaljenega časa, za katerega pa se vendarle zdi, da ga preprosto ni več.
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Piš čez sen, deveto samostojno pesniško zbirko Primoža Čučnika, je bržčas mogoče brati kot nekakšen pesniški pendant k starim literarno-teoretskim razglabljanjem o naravi lirskega subjekta. Kdo pravzaprav je ta »jaz«, ki v pesmi govori v prvi osebi ednine? V kakšnem razmerju je z avtorjem samim? Je mar istoveten z njim? Mu je samo bolj ali manj podoben ali pa je od njega celo povsem drugačen? Menda se lahko tudi vprašamo – še posebej če sklenemo, da je pesemski protagonist navsezadnje umetelna konstrukcija oziroma pesnikova elaborirana izmišljija –, s koliko eksistencialne zavzetosti sploh velja upoštevati izjave, misli, razpoloženja in izpovedi, ki jih lirski subjekt izreka v pesmi, ko pa se bralke in bralci sami soočamo vsak s svojimi bivanjskimi dilemami.
Če na to vprašanje Piš čez sen ne daje nujno enopomenskega odgovora, pa je vprašanje razmerja med jazom, ki v pesmi govori, in avtorjem, ki pesem zapisuje, slej ko prej povzdignjeno na raven osrednje teme zbirke. Bralke in bralci tako lahko iz ene nenaslovljene pesmi v drugo opazujemo pravcato galerijo različnih jazov, ki govorijo. Tu nam lirski subjekt zatrjuje, da je ptič, tam – pa smo še vedno v isti pesmi –, da je pravzaprav osa, spet drugje je izgubljeni pilot in tako naprej in naprej. Še več; kakor se pred našimi očmi vsevdilj protejsko spreminjajo maske, ki si jih govoreči jaz nadeva, identitete, ki jih, sledeč igri asociacij in slepega naključja, prevzema, tako se iz pesmi v pesem spreminjajo tudi parcialni tematski poudarki: so pesmi, v katerih se govorec poudarjeno sooča s strahom pred smrtjo; so pesmi, katerih subjekt brez dlake na jeziku upesnjuje erotično vzdraženost; in so pesmi – teh je bržčas največ –, v katerih beseda teče o besedah, o tem, kako se združujejo v verze in kako potem verzi koagulirajo v pesmi in kako navsezadnje pesmi – ne da bi jih zato že veljalo brati kot suho zlato, kot razodeto resnico – ozvočijo svet. A ne glede na to, katero masko v tej ali oni pesmi nosi Čučnikov subjekt, ne glede na to, o čem konkretno na tem ali onem mestu govori, o nečem prav nikoli ne dopušča dvoma: o tem, da ni istoveten ne s Primožem Čučnikom ne s kom drugim. Niti s samim seboj ne. Kakor beremo v pesmi na 60. strani: »[I]mam nedoločnost / nedokončan sem / nedokončen // nobene dokončnosti / nimam gotovosti nimam / popolnosti tudi ne«. Podobno na 53. strani naletimo na naslednje verze: »[N]arejen si na pol / in to / moraš pesniti«.
Kako torej interpretirati to vztrajno ponavljanje oziroma zatrjevanje, da je ta, ki v Pišu čez sen govori, manjkav, notranje nesklenjen, sam sebi neenak, protisloven in nestalen? Odgovor najdemo – upovedan karseda neposredno, presenetljivo eksplicitno, malodane programsko – v zadnji pesmi, kjer beremo, da se je na svetu, ki je pač vržen iz tira, mogoče namestiti edinole »v tem / prostem / slogu / padajočem / pomenu / pre- / stopu / in /preskoku«. Poezija je, drugače rečeno, oblika neprileganja, neidentitete par excellence in je, paradoksalno, natanko v tem smislu kar najbolj podobna kaotičnemu svetu, v katerem potekajo naša življenja. To po eni strani pomeni, da zbirko Piš čez sen, pa čeprav je njen subjekt očitno umetelna konstrukcija, velja vzeti eksistencialno skrajno resno. Po drugi plati pa je najbrž treba tudi reči, da se v letu 2019, ko na planetarni socialni, politični in ekološki kaos vse več ljudi odgovarja natanko z iskanjem, obujanjem in prevzemanjem kolikor je le mogoče trdnih identitet, zbirka bere tudi kot odmev nekega sicer ne preveč oddaljenega časa, za katerega pa se vendarle zdi, da ga preprosto ni več.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov