Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.

Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Antonio di Benedetto je bil pri nas še do nedavnega povsem neznano literarno ime. Nič hudega, če niste slišali zanj, precej neznan je še vedno tudi na Zahodu in celo v Latinski Ameriki. V angleščini so prevod njegovega najbolj znanega romana Zama dočakali šele pred kratkim, v rodni Argentini ga še vedno ne uvrščajo v literarne antologije. Niti filmska priredba, posneta leta 2017, mu ni prinesla večje prepoznavnosti, čeprav jo je v široki mednarodni koprodukciji posnela najbolj znana in inovativna argentinska cineastka Lucrecia Martel.

V dobršni meri je za svojo »nevidnost« – tako meni latinskoameriška stroka – sokriv sam Di Benedetto, ki je odraščal ob vznožju Andov in se je že ob začetku literarne kariere zavestno odločil, da ostane v rojstnem mestu in se ne preseli v prestolnico, kar bi bila logična odločitev vsakega ustvarjalca, ki hrepeni po prepoznavnosti. Odločil se je ohraniti distanco do političnega in umetniškega središča, s še nekaterimi generacijskimi vrstniki je ostal regionalist.

Zama je roman o čakanju, postavljen je na konec 18. stoletja, v neimenovano paragvajsko provinco, kjer osrednji junak, Diego de Zama, živi v vse večji osebni in bivanjski stiski. Romana kljub temu ne moremo označiti ne za eksistencialnega ne za zgodovinskega  in verjetno tudi zaradi svoje neopredeljivosti ostaja na robu zanimanja stroke in splošnega bralstva – če tega, da je izrecno »posvečen čakanju,« ne najbolj atraktivni bralski predispoziciji, niti ne omenjamo.

Literatura je polna romanov in likov v procesu čakanja, toda zdi se, da je Di Benedetto za Diega de Zamo napisal še posebej kruto usodo. Zama, čigar zgodba potek letih 1790, 1794 in 1799, je kreol, t.i. americano, Španec, rojen v Ameriki in potemtakem anomalija v birokratski hierarhiji španskega imperija, katerega administratorji so bili praviloma rojeni in izobraženi v domovini in kasneje poslani v službovanje čez Atlantik. Njihovih otrok španska krona ni želela imenovati na uradne položaje, saj je obveljal strah, da bi se v kolonijah rojeni uradniki – ne glede na izobrazbo in čistost krvi – bolj kot z zavojevalci identificirali z zavojevanimi. Zato je Zama vseskozi predmet suma imperialnih oficirjev, ki jim je podrejen in ki jih nenehno prosi za premestitev, po možnosti v Buenos Aires, kjer bi se lahko pridružil ženi in popravil svoj družbeni in socialni status.

Nekaj conradovskega je v Di Benedettovem romanu, seveda tudi kafkovskega; Diego di Zama je kot corregidor, zaničevani (in pomilovanja vredni) človek zakona in pravice ujet v neizprosni birokratski aparat, povrh vsega se po nepotrebnem zapleta v konflikte, ki njegov položaj v divjini samo še slabšajo. Predvsem pa je Zama ujet v času in prostoru, in ko se proti koncu svojega životarjenja pridruži odpravi v iskanju zloglasnega zločinca, njegova usoda in docela skrhani odnosi z zunanjim svetom dobijo tragikomične razsežnosti, saj Zamova odprava išče človeka, ki je ves čas del njihove skupine.

Da roman ponuja kritiko španskega kolonializma, je jasno samo po sebi, toda Zama je zanimiv tudi zato, ker se Di Benedettov junak – bolje rečeno antijunak – nahaja v sivi pasu med zatiralci in zatiranimi; odnos do avtohtonih prebivalcev, predvsem njegova ksenofobna vzvišenost, se mu vseskozi vrača skozi zaničljiv odnos njegovih žensk in nadrejenih, ki nenehno odlašajo s kakršno koli odločitvijo v zvezi z njegovimi prošnjami. Predvsem pa Zamo razžira nerazrešeno vprašanje identitete, zaradi česar je njegovo čakanje še dodatno neznosno. V tem smislu je bil nemški prevod romana – prvi v tujem jeziku – kruto pomenljiv, glasil se je In Zama čaka.