Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Antonio di Benedetto: Zama

17.06.2019

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.

Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Antonio di Benedetto je bil pri nas še do nedavnega povsem neznano literarno ime. Nič hudega, če niste slišali zanj, precej neznan je še vedno tudi na Zahodu in celo v Latinski Ameriki. V angleščini so prevod njegovega najbolj znanega romana Zama dočakali šele pred kratkim, v rodni Argentini ga še vedno ne uvrščajo v literarne antologije. Niti filmska priredba, posneta leta 2017, mu ni prinesla večje prepoznavnosti, čeprav jo je v široki mednarodni koprodukciji posnela najbolj znana in inovativna argentinska cineastka Lucrecia Martel.

V dobršni meri je za svojo »nevidnost« – tako meni latinskoameriška stroka – sokriv sam Di Benedetto, ki je odraščal ob vznožju Andov in se je že ob začetku literarne kariere zavestno odločil, da ostane v rojstnem mestu in se ne preseli v prestolnico, kar bi bila logična odločitev vsakega ustvarjalca, ki hrepeni po prepoznavnosti. Odločil se je ohraniti distanco do političnega in umetniškega središča, s še nekaterimi generacijskimi vrstniki je ostal regionalist.

Zama je roman o čakanju, postavljen je na konec 18. stoletja, v neimenovano paragvajsko provinco, kjer osrednji junak, Diego de Zama, živi v vse večji osebni in bivanjski stiski. Romana kljub temu ne moremo označiti ne za eksistencialnega ne za zgodovinskega  in verjetno tudi zaradi svoje neopredeljivosti ostaja na robu zanimanja stroke in splošnega bralstva – če tega, da je izrecno »posvečen čakanju,« ne najbolj atraktivni bralski predispoziciji, niti ne omenjamo.

Literatura je polna romanov in likov v procesu čakanja, toda zdi se, da je Di Benedetto za Diega de Zamo napisal še posebej kruto usodo. Zama, čigar zgodba potek letih 1790, 1794 in 1799, je kreol, t.i. americano, Španec, rojen v Ameriki in potemtakem anomalija v birokratski hierarhiji španskega imperija, katerega administratorji so bili praviloma rojeni in izobraženi v domovini in kasneje poslani v službovanje čez Atlantik. Njihovih otrok španska krona ni želela imenovati na uradne položaje, saj je obveljal strah, da bi se v kolonijah rojeni uradniki – ne glede na izobrazbo in čistost krvi – bolj kot z zavojevalci identificirali z zavojevanimi. Zato je Zama vseskozi predmet suma imperialnih oficirjev, ki jim je podrejen in ki jih nenehno prosi za premestitev, po možnosti v Buenos Aires, kjer bi se lahko pridružil ženi in popravil svoj družbeni in socialni status.

Nekaj conradovskega je v Di Benedettovem romanu, seveda tudi kafkovskega; Diego di Zama je kot corregidor, zaničevani (in pomilovanja vredni) človek zakona in pravice ujet v neizprosni birokratski aparat, povrh vsega se po nepotrebnem zapleta v konflikte, ki njegov položaj v divjini samo še slabšajo. Predvsem pa je Zama ujet v času in prostoru, in ko se proti koncu svojega životarjenja pridruži odpravi v iskanju zloglasnega zločinca, njegova usoda in docela skrhani odnosi z zunanjim svetom dobijo tragikomične razsežnosti, saj Zamova odprava išče človeka, ki je ves čas del njihove skupine.

Da roman ponuja kritiko španskega kolonializma, je jasno samo po sebi, toda Zama je zanimiv tudi zato, ker se Di Benedettov junak – bolje rečeno antijunak – nahaja v sivi pasu med zatiralci in zatiranimi; odnos do avtohtonih prebivalcev, predvsem njegova ksenofobna vzvišenost, se mu vseskozi vrača skozi zaničljiv odnos njegovih žensk in nadrejenih, ki nenehno odlašajo s kakršno koli odločitvijo v zvezi z njegovimi prošnjami. Predvsem pa Zamo razžira nerazrešeno vprašanje identitete, zaradi česar je njegovo čakanje še dodatno neznosno. V tem smislu je bil nemški prevod romana – prvi v tujem jeziku – kruto pomenljiv, glasil se je In Zama čaka.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Antonio di Benedetto: Zama

17.06.2019

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.

Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Antonio di Benedetto je bil pri nas še do nedavnega povsem neznano literarno ime. Nič hudega, če niste slišali zanj, precej neznan je še vedno tudi na Zahodu in celo v Latinski Ameriki. V angleščini so prevod njegovega najbolj znanega romana Zama dočakali šele pred kratkim, v rodni Argentini ga še vedno ne uvrščajo v literarne antologije. Niti filmska priredba, posneta leta 2017, mu ni prinesla večje prepoznavnosti, čeprav jo je v široki mednarodni koprodukciji posnela najbolj znana in inovativna argentinska cineastka Lucrecia Martel.

V dobršni meri je za svojo »nevidnost« – tako meni latinskoameriška stroka – sokriv sam Di Benedetto, ki je odraščal ob vznožju Andov in se je že ob začetku literarne kariere zavestno odločil, da ostane v rojstnem mestu in se ne preseli v prestolnico, kar bi bila logična odločitev vsakega ustvarjalca, ki hrepeni po prepoznavnosti. Odločil se je ohraniti distanco do političnega in umetniškega središča, s še nekaterimi generacijskimi vrstniki je ostal regionalist.

Zama je roman o čakanju, postavljen je na konec 18. stoletja, v neimenovano paragvajsko provinco, kjer osrednji junak, Diego de Zama, živi v vse večji osebni in bivanjski stiski. Romana kljub temu ne moremo označiti ne za eksistencialnega ne za zgodovinskega  in verjetno tudi zaradi svoje neopredeljivosti ostaja na robu zanimanja stroke in splošnega bralstva – če tega, da je izrecno »posvečen čakanju,« ne najbolj atraktivni bralski predispoziciji, niti ne omenjamo.

Literatura je polna romanov in likov v procesu čakanja, toda zdi se, da je Di Benedetto za Diega de Zamo napisal še posebej kruto usodo. Zama, čigar zgodba potek letih 1790, 1794 in 1799, je kreol, t.i. americano, Španec, rojen v Ameriki in potemtakem anomalija v birokratski hierarhiji španskega imperija, katerega administratorji so bili praviloma rojeni in izobraženi v domovini in kasneje poslani v službovanje čez Atlantik. Njihovih otrok španska krona ni želela imenovati na uradne položaje, saj je obveljal strah, da bi se v kolonijah rojeni uradniki – ne glede na izobrazbo in čistost krvi – bolj kot z zavojevalci identificirali z zavojevanimi. Zato je Zama vseskozi predmet suma imperialnih oficirjev, ki jim je podrejen in ki jih nenehno prosi za premestitev, po možnosti v Buenos Aires, kjer bi se lahko pridružil ženi in popravil svoj družbeni in socialni status.

Nekaj conradovskega je v Di Benedettovem romanu, seveda tudi kafkovskega; Diego di Zama je kot corregidor, zaničevani (in pomilovanja vredni) človek zakona in pravice ujet v neizprosni birokratski aparat, povrh vsega se po nepotrebnem zapleta v konflikte, ki njegov položaj v divjini samo še slabšajo. Predvsem pa je Zama ujet v času in prostoru, in ko se proti koncu svojega životarjenja pridruži odpravi v iskanju zloglasnega zločinca, njegova usoda in docela skrhani odnosi z zunanjim svetom dobijo tragikomične razsežnosti, saj Zamova odprava išče človeka, ki je ves čas del njihove skupine.

Da roman ponuja kritiko španskega kolonializma, je jasno samo po sebi, toda Zama je zanimiv tudi zato, ker se Di Benedettov junak – bolje rečeno antijunak – nahaja v sivi pasu med zatiralci in zatiranimi; odnos do avtohtonih prebivalcev, predvsem njegova ksenofobna vzvišenost, se mu vseskozi vrača skozi zaničljiv odnos njegovih žensk in nadrejenih, ki nenehno odlašajo s kakršno koli odločitvijo v zvezi z njegovimi prošnjami. Predvsem pa Zamo razžira nerazrešeno vprašanje identitete, zaradi česar je njegovo čakanje še dodatno neznosno. V tem smislu je bil nemški prevod romana – prvi v tujem jeziku – kruto pomenljiv, glasil se je In Zama čaka.


05.07.2021

Povodni mož

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci


01.07.2021

Sad Sam Matthäus

Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.


28.06.2021

Etgar Keret: Poleti že!

Avtor recenzije: Marko Golja Bere: Jure Franko


28.06.2021

Tone Dodlek: Plavi 9

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


21.06.2021

Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan


21.06.2021

Tanja Tuma: Brodnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


21.06.2021

Jani Virk: Jaka in Vane

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.06.2021

Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


14.06.2021

Josip Osti: Poper po pudingu

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih


14.06.2021

Pavel Florenski: Ikonostas

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko


14.06.2021

Dušan Čater: Ekstradeviško

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja


10.06.2021

MGL - Eugene Labiche: Slamnik

Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


Stran 57 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov