Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Gregor Podlogar
Bere Jure Franko.
prevedla Tina Mahkota; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Po svetu je knjig o zgodovini jazza veliko, vendar je knjiga Geoffa Dyerja But beautiful drugačna. V njej ne gre za klasično zgodovino jazza ali za pretres dogajanja na ameriški jazzovski sceni po prvih desetletjih 20. stoletja, temveč, kot avtor izpostavlja v predgovoru, za »domišljijsko kritištvo in fikcijo«. V tem knjiga vsekakor izstopa od drugih knjig o jazzu, saj jo zaznamuje preplet fikcije in dejstev, resničnih biografskih podatkov, fotografij in pričevanj iz življenja devetih legendarnih jazzovskih glasbenikov in skladateljev. Dyer sledeč njihovi glasbi na različne načine ubeseduje zgodbe, skozi katere se nam glasbeniki sicer res kažejo kot literarni liki, vendar vedno z zadostno mero vsega tistega, kar so bili in kar so ustvarili. V knjigi, ki je v izvirniku izšla že leta 1991, se nastopajo glasbeniki: Lester Young, Thelonious Monk, Bud Powell, Ben Webster, Charles Mingus, Chet Baker, Art Pepper, Duke Ellington in Harry Carney. Zgodbe o njih niso klasični življenjepisi, temveč izseki iz njihovih življenj, nekakšne slike, ki bralca na literaren način uvajajo v izjemno glasbeno ustvarjalnost predvsem takratne črnske Amerike. Posebno mesto v knjigi ima zgodba o Duku Ellingtonu, ki se pojavlja na različnih mestih na temneje obarvanih straneh, in kot da vsak njen del ustvarja uvod v novo poglavje oziroma novo zgodbo. Pri tem je zanimivo, da se zgodbe o glasbenikih – ne neposredno – na samosvoj način dopolnjujejo, podobno kot muziciranje jazzistov, ko vsak od njih zaigra svoj solo. Tu so na primer mučna zgodba Lesterja Younga na služenju vojaškega roka ali njegov nenavadni odnos z Billie Holiday, pa zgodbe o Monkovem poplesavanju, njegovih klobukih, zaporu in rasni diskriminaciji, tu je še literarni spust v vrtoglavo shizofrenost Buda Powella, nekontrolirana pijančevanja Bena Webstra, neobrzdana nasilnost Charlesa Mingusa in podobno.
Avtor je naslov knjige But beautiful vzel od istoimenske skladbe, ki sta jo med drugim izvajala tudi dva izmed obravnavanih glasbenikov in ki kljub temačnosti nekaterih zgodb celovito povzema lirično noto tako obravnavane glasbe kot Dyerjevega pisanja. Tisto, kar je pri knjigi But beautiful najbolj navdušujoče, pa je, da bralcu ne poskuša razlagati, kaj je jazz ali ga o tej glasbi poučevati, temveč s tenkočutnostjo zapisanega slika teren, na katerem je ta glasba nastala. Na koncu sta objavljena še odličen esej o jazzu in njegovi tradiciji in izbrana diskografija, S tem nevsiljivo napeljuje bralca na poslušanje jazzovskih godb, ki so jih ustvarili omenjeni glasbeniki.
Povedano drugače, Geoff Dyer v knjigi But beautiful sledi uporabljenemu citatu Georga Steinerja, da so najboljša branja umetnosti umetnost, in tako je ustvaril literarno zrcalno sliko jazzovskim godbam ter hkrati opomnil, da tudi pisanje o jazzu, tako kot jazz sam, lahko zveni, pa čeprav skozi besede.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar
Bere Jure Franko.
prevedla Tina Mahkota; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Po svetu je knjig o zgodovini jazza veliko, vendar je knjiga Geoffa Dyerja But beautiful drugačna. V njej ne gre za klasično zgodovino jazza ali za pretres dogajanja na ameriški jazzovski sceni po prvih desetletjih 20. stoletja, temveč, kot avtor izpostavlja v predgovoru, za »domišljijsko kritištvo in fikcijo«. V tem knjiga vsekakor izstopa od drugih knjig o jazzu, saj jo zaznamuje preplet fikcije in dejstev, resničnih biografskih podatkov, fotografij in pričevanj iz življenja devetih legendarnih jazzovskih glasbenikov in skladateljev. Dyer sledeč njihovi glasbi na različne načine ubeseduje zgodbe, skozi katere se nam glasbeniki sicer res kažejo kot literarni liki, vendar vedno z zadostno mero vsega tistega, kar so bili in kar so ustvarili. V knjigi, ki je v izvirniku izšla že leta 1991, se nastopajo glasbeniki: Lester Young, Thelonious Monk, Bud Powell, Ben Webster, Charles Mingus, Chet Baker, Art Pepper, Duke Ellington in Harry Carney. Zgodbe o njih niso klasični življenjepisi, temveč izseki iz njihovih življenj, nekakšne slike, ki bralca na literaren način uvajajo v izjemno glasbeno ustvarjalnost predvsem takratne črnske Amerike. Posebno mesto v knjigi ima zgodba o Duku Ellingtonu, ki se pojavlja na različnih mestih na temneje obarvanih straneh, in kot da vsak njen del ustvarja uvod v novo poglavje oziroma novo zgodbo. Pri tem je zanimivo, da se zgodbe o glasbenikih – ne neposredno – na samosvoj način dopolnjujejo, podobno kot muziciranje jazzistov, ko vsak od njih zaigra svoj solo. Tu so na primer mučna zgodba Lesterja Younga na služenju vojaškega roka ali njegov nenavadni odnos z Billie Holiday, pa zgodbe o Monkovem poplesavanju, njegovih klobukih, zaporu in rasni diskriminaciji, tu je še literarni spust v vrtoglavo shizofrenost Buda Powella, nekontrolirana pijančevanja Bena Webstra, neobrzdana nasilnost Charlesa Mingusa in podobno.
Avtor je naslov knjige But beautiful vzel od istoimenske skladbe, ki sta jo med drugim izvajala tudi dva izmed obravnavanih glasbenikov in ki kljub temačnosti nekaterih zgodb celovito povzema lirično noto tako obravnavane glasbe kot Dyerjevega pisanja. Tisto, kar je pri knjigi But beautiful najbolj navdušujoče, pa je, da bralcu ne poskuša razlagati, kaj je jazz ali ga o tej glasbi poučevati, temveč s tenkočutnostjo zapisanega slika teren, na katerem je ta glasba nastala. Na koncu sta objavljena še odličen esej o jazzu in njegovi tradiciji in izbrana diskografija, S tem nevsiljivo napeljuje bralca na poslušanje jazzovskih godb, ki so jih ustvarili omenjeni glasbeniki.
Povedano drugače, Geoff Dyer v knjigi But beautiful sledi uporabljenemu citatu Georga Steinerja, da so najboljša branja umetnosti umetnost, in tako je ustvaril literarno zrcalno sliko jazzovskim godbam ter hkrati opomnil, da tudi pisanje o jazzu, tako kot jazz sam, lahko zveni, pa čeprav skozi besede.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Neveljaven email naslov