Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Erika Vouk: Ta dan

24.06.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jasna Rodošek.

Maribor : Založba Pivec, 2019

Natanko pet let deli zadnjo in predzadnjo pesniško zbirko Erike Vouk in ravno v tem obdobju je – vsaj po zapisih v knjigi sodeč – nastajalo petnajst (in pol) pesmi, ki jih obsega Ta dan. Številčno seveda ne veliko, vendar vsako seštevanje bo tukaj odpovedovalo. Očitno je, da objavljene pesmi-balade prihajajo iz nedojemljivega ozadja življenja/smrti in se vanj nazaj pogrezajo. Pomnožiti jih je treba z rojstvom, veseljem, bližino, bolečino, osamo in slovesom, ki so kot glavni toposi botrovali njihovemu nastanku. Še več, celo pozitivne in negativne vrednostne osi se v tej poeziji večkratno prekrižajo, bralcu pa predočijo obstoj kot protisloven fenomen, poln ugank in zagat – pravzaprav ambivalentnih stanj in dejanj, čeprav ima marsikatera baladna izjava tudi bolj izpisane konture, kot smo pri tej pesnici že vajeni.

Voukova se po neki, recimo »spiralni logiki« svojega udejstvovanja v poeziji vrača na izhodiščna tla, k svojim začetkom, ter breme vmes doživetega polaga v tradicionalno obliko baladne pesmi, ki že v svoji izvirni podobi naznanja temačne vsebine (ali neizogibne spremembe) v življenjih protagonistov oz. protagonistk. Sporočilnost zbirke je tako dvakratno potrjena, v semantični in žanrski izpeljavi: Človek je na svoji poti soočen tudi s silami, ki ne podlegajo njegovi moči, življenje posameznika pa zabelijo z usodno dikcijo, morda kvaliteto, povezano z zorenjem pozabljenega spomina – kolektivnega ali individualnega. Zdi se, kot da smo velikokrat ujeti v ciklično ponovitev sebe samih in svojih zgodb na razpotju treh časov, ki smo si jih kot človeška vrsta nadeli nase. Do premika v celotni zgodbi pa pride le takrat, ko notranji vpogled (tisto »tretje oko«) nadkrili zunanjo resničnost, zabriše časovne ali prostorske ločnice, ki si jih je domislil dominanti um, ter razkrije prehodnost t. i. »neomajnih atributov«, ki jih delimo z drugimi in okoljem.

Prav tu, v tej pretočni belini ali polnosti absence se je že s prvencem, naslovljenim Bela Evridika, semantično usidrala poezija Erike Vouk. Kar pa lahko opažamo v njeni zadnji zbirki Ta dan, je vdor temačnosti in črnine, ki v njene »bele« pesmi prinaša priokus smrtnosti in življenjske zamejenosti, jih naredi oporočne – nikakor pa ne oporečne. »Noč ima svojo resnico,« beremo v pesmi Barka, ki metaforično povzema ranjeno življenje, morda kakšno odprto rano v duši ali telesu – ali oboje. »Slast in bridkost« sta bregova iste pesniške in življenjske pokrajine, ki se nam tu predstavlja, vendar je bridkosti več; veliko več kot do sedaj. Krste in kosti se pretakajo iz pesmi v pesem, odrešenje gre z roko v roki s smrtjo in pogubo, in tisto, kar je še najbolj obetavno, so spomini, ki štrlijo iz starih albumov sveta, oropanega znakov sedanje navzočnosti – seveda v kontrapunktu z naslovom zbirke. In res je, v baladah ne najdemo realij, ki bi izdajale svoj čas. Vse je že razblinjeno v spominu in pozabi, potisnjeno na rob življenja, v »staro pesem« ali celo onkraj besed, kar izpostavi eksistencialno dimenzijo baladno predelanih zgodbic in prizorov, jih pa ne potegne v odsev svoje (konkretne) dobe – kot, pač, sloviti žanr po tihem ukazuje.

Več pesmi izkorišča usodnost refrena, ki se vrača kot valovi, kadar se zaganjajo proti bregu, in s poudarkom pritiska iz ozadja na pesniško percepcijo (na primer: »Ozrl si se.« v pesmi Orfej). O tej in drugih značilnostih pesničine pisave v spremni besedi piše Boris A. Novak in med drugim vzame v precep strukturne značilnosti in zgodovinske oblike baladne forme kot tudi »intravenozni« učinek verzov, podkrepljenih z ljudskim izročilom, v slovenskem prostoru. Tu je primerjava s pesniškim izrazom avtorjev in avtoric, kot so Svetlana Makarovič, Gregor Strniša ali Kajetan Kovič, čeprav se je avtor spremne besede v zvezi s pesničino kategorizacijo zaščitil tudi z oznako »pesniške samohodke«. In tako je prav – pesniški glas Erike Vouk je že četrto desetletje samonikel in predan svoji visoki pesniški drži, in ta se oglaša tudi iz balad. Balade so mu posodile svoj »dah«, vendar si ga niso podjarmile: svojo pesem je zapel, svoj strah očistil, temnolasko je pritegnil k soudejstvovanju v besedi, ki z nami ostaja.

Za konec bi rada omenila še dvoje.

Pesnica Erika Vouk v zadnji zbirki (spet) gradi arhetip – ali stereotip – tragične, celo kaznovane ženske, ki iz svojih dilem, usodnih srečanj in preizkušenj ne more priti tragično nezaznamovana. Razlika v primerjavi s Svetlano Makarovič pa je v tem, da v zbirki Ta dan, kakor tudi nasploh pri Voukovi, ne gre za borko v družbenem smislu niti za žrtev oziroma maščevalno žensko, ki bi se ujela v tovrstno zanko, temveč za junakinjo, ki jo je polagoma »povozilo« življenje, tako rekoč po naravni poti, v svoji naravni nevarnosti, torej – ambivalentnem vrtinčenju. Njena junakinja je zato bleda, tiha in prozorna kot svila, ali črna in zapeta do vratu. Vprašanje pravičnosti tu sploh ne obstaja; na delu je le neka kozmična oziroma splošna (ne)uglašenost biti, ki preži zlasti na žensko. Moški pri tem tudi imajo svoj delež, a niti sami niso izvzeti iz lepo grozovitega preigravanja usode v svojih življenjih, ki se sčasoma ustavlja in ponika v (ne)spomin kot podzemna reka. Morda je edina pesem, ki se tej ugotovitvi o baladnem lebdenju v brezčasju upira in preigrava tudi socialni naboj zaobjete tematike: Vitezi lesene mize.

In še zadnji poudarek. Redno navajanje datumov in mesta nastanka pesmi, ki jih je urednica zbirke spretno izkoristila za ojačenje obsega knjige, namiguje na priložnostne ali izpovedne pesmi. Mislim, da se obe določili nanašata tudi na navzočo zbirko. Skupaj z baladno obdelavo motivov izdata marsikaj, kar je ostalo skrito med vrsticami, v rahločutni metaforiki in simbolni zaokroženosti te poezije, baladam določajo bolj oprijemljiv semantični okvir … Pesniška kota Beli Križ se pojavlja kot mantra, pa tudi kot naslov in tematski vzgib ene od pesmi, in nas spomni, kako pomembno pomensko kodo predstavlja že za samo pesnico; saj ne gre za nič drugega kot oksimoron – in razumevajoč prikaz našega grenko-sladkega življenja.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Erika Vouk: Ta dan

24.06.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jasna Rodošek.

Maribor : Založba Pivec, 2019

Natanko pet let deli zadnjo in predzadnjo pesniško zbirko Erike Vouk in ravno v tem obdobju je – vsaj po zapisih v knjigi sodeč – nastajalo petnajst (in pol) pesmi, ki jih obsega Ta dan. Številčno seveda ne veliko, vendar vsako seštevanje bo tukaj odpovedovalo. Očitno je, da objavljene pesmi-balade prihajajo iz nedojemljivega ozadja življenja/smrti in se vanj nazaj pogrezajo. Pomnožiti jih je treba z rojstvom, veseljem, bližino, bolečino, osamo in slovesom, ki so kot glavni toposi botrovali njihovemu nastanku. Še več, celo pozitivne in negativne vrednostne osi se v tej poeziji večkratno prekrižajo, bralcu pa predočijo obstoj kot protisloven fenomen, poln ugank in zagat – pravzaprav ambivalentnih stanj in dejanj, čeprav ima marsikatera baladna izjava tudi bolj izpisane konture, kot smo pri tej pesnici že vajeni.

Voukova se po neki, recimo »spiralni logiki« svojega udejstvovanja v poeziji vrača na izhodiščna tla, k svojim začetkom, ter breme vmes doživetega polaga v tradicionalno obliko baladne pesmi, ki že v svoji izvirni podobi naznanja temačne vsebine (ali neizogibne spremembe) v življenjih protagonistov oz. protagonistk. Sporočilnost zbirke je tako dvakratno potrjena, v semantični in žanrski izpeljavi: Človek je na svoji poti soočen tudi s silami, ki ne podlegajo njegovi moči, življenje posameznika pa zabelijo z usodno dikcijo, morda kvaliteto, povezano z zorenjem pozabljenega spomina – kolektivnega ali individualnega. Zdi se, kot da smo velikokrat ujeti v ciklično ponovitev sebe samih in svojih zgodb na razpotju treh časov, ki smo si jih kot človeška vrsta nadeli nase. Do premika v celotni zgodbi pa pride le takrat, ko notranji vpogled (tisto »tretje oko«) nadkrili zunanjo resničnost, zabriše časovne ali prostorske ločnice, ki si jih je domislil dominanti um, ter razkrije prehodnost t. i. »neomajnih atributov«, ki jih delimo z drugimi in okoljem.

Prav tu, v tej pretočni belini ali polnosti absence se je že s prvencem, naslovljenim Bela Evridika, semantično usidrala poezija Erike Vouk. Kar pa lahko opažamo v njeni zadnji zbirki Ta dan, je vdor temačnosti in črnine, ki v njene »bele« pesmi prinaša priokus smrtnosti in življenjske zamejenosti, jih naredi oporočne – nikakor pa ne oporečne. »Noč ima svojo resnico,« beremo v pesmi Barka, ki metaforično povzema ranjeno življenje, morda kakšno odprto rano v duši ali telesu – ali oboje. »Slast in bridkost« sta bregova iste pesniške in življenjske pokrajine, ki se nam tu predstavlja, vendar je bridkosti več; veliko več kot do sedaj. Krste in kosti se pretakajo iz pesmi v pesem, odrešenje gre z roko v roki s smrtjo in pogubo, in tisto, kar je še najbolj obetavno, so spomini, ki štrlijo iz starih albumov sveta, oropanega znakov sedanje navzočnosti – seveda v kontrapunktu z naslovom zbirke. In res je, v baladah ne najdemo realij, ki bi izdajale svoj čas. Vse je že razblinjeno v spominu in pozabi, potisnjeno na rob življenja, v »staro pesem« ali celo onkraj besed, kar izpostavi eksistencialno dimenzijo baladno predelanih zgodbic in prizorov, jih pa ne potegne v odsev svoje (konkretne) dobe – kot, pač, sloviti žanr po tihem ukazuje.

Več pesmi izkorišča usodnost refrena, ki se vrača kot valovi, kadar se zaganjajo proti bregu, in s poudarkom pritiska iz ozadja na pesniško percepcijo (na primer: »Ozrl si se.« v pesmi Orfej). O tej in drugih značilnostih pesničine pisave v spremni besedi piše Boris A. Novak in med drugim vzame v precep strukturne značilnosti in zgodovinske oblike baladne forme kot tudi »intravenozni« učinek verzov, podkrepljenih z ljudskim izročilom, v slovenskem prostoru. Tu je primerjava s pesniškim izrazom avtorjev in avtoric, kot so Svetlana Makarovič, Gregor Strniša ali Kajetan Kovič, čeprav se je avtor spremne besede v zvezi s pesničino kategorizacijo zaščitil tudi z oznako »pesniške samohodke«. In tako je prav – pesniški glas Erike Vouk je že četrto desetletje samonikel in predan svoji visoki pesniški drži, in ta se oglaša tudi iz balad. Balade so mu posodile svoj »dah«, vendar si ga niso podjarmile: svojo pesem je zapel, svoj strah očistil, temnolasko je pritegnil k soudejstvovanju v besedi, ki z nami ostaja.

Za konec bi rada omenila še dvoje.

Pesnica Erika Vouk v zadnji zbirki (spet) gradi arhetip – ali stereotip – tragične, celo kaznovane ženske, ki iz svojih dilem, usodnih srečanj in preizkušenj ne more priti tragično nezaznamovana. Razlika v primerjavi s Svetlano Makarovič pa je v tem, da v zbirki Ta dan, kakor tudi nasploh pri Voukovi, ne gre za borko v družbenem smislu niti za žrtev oziroma maščevalno žensko, ki bi se ujela v tovrstno zanko, temveč za junakinjo, ki jo je polagoma »povozilo« življenje, tako rekoč po naravni poti, v svoji naravni nevarnosti, torej – ambivalentnem vrtinčenju. Njena junakinja je zato bleda, tiha in prozorna kot svila, ali črna in zapeta do vratu. Vprašanje pravičnosti tu sploh ne obstaja; na delu je le neka kozmična oziroma splošna (ne)uglašenost biti, ki preži zlasti na žensko. Moški pri tem tudi imajo svoj delež, a niti sami niso izvzeti iz lepo grozovitega preigravanja usode v svojih življenjih, ki se sčasoma ustavlja in ponika v (ne)spomin kot podzemna reka. Morda je edina pesem, ki se tej ugotovitvi o baladnem lebdenju v brezčasju upira in preigrava tudi socialni naboj zaobjete tematike: Vitezi lesene mize.

In še zadnji poudarek. Redno navajanje datumov in mesta nastanka pesmi, ki jih je urednica zbirke spretno izkoristila za ojačenje obsega knjige, namiguje na priložnostne ali izpovedne pesmi. Mislim, da se obe določili nanašata tudi na navzočo zbirko. Skupaj z baladno obdelavo motivov izdata marsikaj, kar je ostalo skrito med vrsticami, v rahločutni metaforiki in simbolni zaokroženosti te poezije, baladam določajo bolj oprijemljiv semantični okvir … Pesniška kota Beli Križ se pojavlja kot mantra, pa tudi kot naslov in tematski vzgib ene od pesmi, in nas spomni, kako pomembno pomensko kodo predstavlja že za samo pesnico; saj ne gre za nič drugega kot oksimoron – in razumevajoč prikaz našega grenko-sladkega življenja.


16.03.2019

Henry James: Krila golobice (The Wings of the Dove)

Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc


08.03.2019

Nasvidenje

V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.


08.03.2019

Nasvidenje

V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.


11.03.2019

Dušan Marolt: Gasovi žensk

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Slobodan Šnajder: Doba brona

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Eva Longyka Marušič.


11.03.2019

Tomo Virk: Etični obrat v literarni vedi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Marija Stanonik: Čebela na cvetu in v svetu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


10.03.2019

Zverinice iz Rezije

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2019

MGL: Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe

Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/


04.03.2019

Marij Čuk: Prah

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


04.03.2019

Éric Vuillard: Dnevni red

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Harmtan.


04.03.2019

Katarina Gomboc: Negotovosti navkljub

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.


01.03.2019

Katja Perat: Mazohistka

Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin


23.02.2019

Bedenje

Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan


25.02.2019

Tadej Golob: Leninov park

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


25.02.2019

Jože Livijen: Konjski blues

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


25.02.2019

Tatjana Tolstoj: Tuja lepota

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


25.02.2019

Stanislava Chrobáková Repar: Rauma blues

Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


18.02.2019

Marko Sosič: Kruh, prah

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.


18.02.2019

Blaž Lukan: Teorija ničesar

Avtorica recenzije: Maritina Potisk Bere Aleksander Golja.


Stran 91 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov