Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tina Bilban: Hvala za škarje

08.07.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Matjaž Romih.

Dob : Miš, 2019

Kako umeriti življenje, ko imaš v rokah platno in škarje, kako daleč lahko to seže in ali za to sploh še obstajajo meje – je pogost razmislek, ki javnost razburi vsakič, ko znanost prestopi meje naših življenj, na primer ko smo priča digitalnemu zasledovanju in ne nazadnje ob genskem inženiringu. Redke genske bolezni pa z odkritji postajajo vse bolj raziskane in na srečo mnogih ponujajo boljše, kvalitetnejše življenje.

V romanu Hvala za škarje kritičarke, filozofinje in pisateljice dr. Tine Bilban škarje niso le frazem, temveč resničen postopek v znanosti, ki potek romana kroji tako grenko kot tudi lepo. Roman je stičišče več tem, ki so brezčasne in aktualne hkrati. Ob dobro zastavljeni zgodbi, ki sintetično teče na treh ravneh oziroma prikazuje življenja treh mladih žensk, se postavlja veliko vprašanj, ki se pojavljajo v toku misli, pogovorih, korespondenci, znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankih in eseju. Ideja je jasna in več kot dosežena – približati znanost in jo z različnih vidikov prikazati v vsakdanjem življenju protagonistk. Dotakne se nas tako z intimne plati kot tudi prek pogleda v sodobno znanost.

Vprašanje genskega inženiringa, njegove etike in osebnih, intimnih zgodb posameznic prepričljivo gradi in vzpostavi zgodbo, ki teče od leta 2014 do 2028, od zastavljenih problemskih okvirov do zaključka, ki je za vsako izmed njih nepričakovano lep. Čeprav gre na prvi pogled za kompleksno zgradbo, vse stoji na svojem mestu, tako dogodki, osebe in evropska mesta kot jezik, ki je raznolik in izpiljen ne glede na njegovo vrsto.

Življenja treh posameznic tečejo vzporedno, vsaka izmed njih ima svoj osrednji cilj in željo, ki jih ženeta naprej. Skorajda ne vedo druga za drugo, le vmes dobimo namig, na koncu pa se njihove zgodbe sestavijo v eno samo odrešitev – da je znanost res nekaj dobrega in reši marsikaj, četudi sta za to nujni odrekanje in požrtvovalnost. Meta, Maša in Hana so junakinje, ki vsaka na svoj način krmarijo skozi življenje sredi Ljubljane. Družina, znanost in njene drobtinice so najbližje Meti, ki čez teden sama skrbi za tri otroke, saj njen mož dela v tujini. Oba visoko izobražena še najbolje kljubujeta vsemu, ves čas se pogovarjata o znanosti in jo skušata približati tudi otrokom. Realistično je naslikano družinsko ozračje z mlado materjo, vpeto med projekte in spopade z družinskimi obveznostmi. Maša, naslednja junakinja, ima težave z zanositvijo. Želja po otroku, je vsake toliko časa skoraj uresničena, a naključje, ki skoraj ni možno, je več kot dejstvo in otežuje izpolnjeno družinsko idilo. In tukaj je Hana, mlada doktorica, ki se bojuje za zaposlitev. Vse tri povezuje genski inženiring – eni postavlja temo za esej, drugi priložnost za otroka in tretji možnost za delo, raziskovanje.

Roman, ki z izmeničnimi poglavji protagonistk prikazuje različne poglede, dvome, strahove, dileme in vprašanja, je napisan zelo prepričljivo in premišljeno. Jezikovni kod je različen, a vse stoji na svojem mestu – knjižni jezik, ljubljanski govor, angleščina, nemščina, pojavi se še en mali jezik, frizijski. Prepletajo se glede na literarne like in pogovore med njimi ter na pisanje raznih prispevkov. Korespondenca je vidno ločena od ostalega besedila, prav tako prevodi in razlage, ki so vstavljeni v opombe. Prikazano je na primer čudovito razpoloženje sredi Dunaja ali turobno občutenje neuresničenih idej in zavrnitev. Opisi in orisi prehajajo v natančne oznake, avtorica se približuje reizmu: »Na vhodu v dnevno sobo se pojavi še en deček. Na njegovi sivi trenirki je mogoče v višini kolen opaziti dva velika rjava madeža. Ko bodo hlače naslednji dan oprane, bo na njunem mestu vidna nova luknja v nastajanju. Čez njegovo brado se razteza dolga krasta, buška na čelu se je že obarvala rumeno, njen čas se počasi izteka. Pri vratih se za trenutek ustavi. Na njegovih ustih se izriše nasmeh – čaka, da ga bo mama opazila in poklicala k sebi.«

 

Tina Bilban ostaja zvesta svojim zanimanjem in natančnim popisom, ki jih je že dokazala v kratkoproznem prvencu Interferenca. V ospredju je vsekakor znanost, avtorica jo osvetljuje z različnih vidikov in znanstvenih področij, npr. interdisciplinarno razmerje med biologijo in filozofijo. Genski inženiring predstavlja v luči teoretskih dognanj in osebnih razmišljanj, ponudi etični kodeks, prek protagonistke Mete ga v eseju želi predstaviti širši javnosti na poljudnoznanstven način. Kritično ga osvetljuje tudi z vidika finančnih vlaganj in možnosti za zaposlitev mlade doktorandke Hane. Prav tako pa je ganljiva zgodba Maše in njenega partnerja, ki si neizmerno želita otroka, a ju ovira redka genska bolezen.

Tina Bilban je občutja nosečnice in matere prikazala več kot prepričljivo – od začetnih raziskav do sprehodov in pohajkovanja z otroki – pogosto se zdi, da je Meta kot avtoričin alter ego. Težek spopad mlade znanstvenice Hane z zaposlovanjem in njenim očetom je prikazan dovolj kritično. Posamezni individualni spopadi junakinj tako iz individualnih zgodb prehajajo v družbeni problem. Družba razne znanstvene rešitve pogosto zavrača ali pa se jih preprosto boji in med njima je postavljen molk, zid, zato roman ponuja več kot odličen razmislek: »Znanost je del družbe in med njima je ves čas neke vrste debata. Odvisni sta druga od druge. Družba usmerja znanstvene raziskave, določa, kolk denarja gre zanje, in zrihta ta denar, znanost pa spreminja svet, pa tud družbo, ki živi v tem svetu. In v tem dialogu med znanostjo in družbo je filozofija zelo pomembna.«

Skratka, roman Tine Bilban Hvala za škarje je eden izmed tistih, ki znanost prepričljivo predstavljajo kot nekaj, kar je res nujno in hkrati lepo, zanimivo, tega pa slovenskemu leposlovju primanjkuje. Eno izmed takih literarnih del je mladinski roman Danile Žorž Poskus, ki sicer že prehaja v kriminalko. Roman Hvala za škarje je tako zahvala vsake posameznice posebej – za znanost, raziskovanje, razmišljanje in možnost materinstva. Urezati življenje s pravo mero in škarjami, ki odberejo tisto pravo. Ali kot protagonistka Meta parafrazira slavno Galilejevo izjavo: »Znanost gre naprej in svet z njo.«


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tina Bilban: Hvala za škarje

08.07.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Matjaž Romih.

Dob : Miš, 2019

Kako umeriti življenje, ko imaš v rokah platno in škarje, kako daleč lahko to seže in ali za to sploh še obstajajo meje – je pogost razmislek, ki javnost razburi vsakič, ko znanost prestopi meje naših življenj, na primer ko smo priča digitalnemu zasledovanju in ne nazadnje ob genskem inženiringu. Redke genske bolezni pa z odkritji postajajo vse bolj raziskane in na srečo mnogih ponujajo boljše, kvalitetnejše življenje.

V romanu Hvala za škarje kritičarke, filozofinje in pisateljice dr. Tine Bilban škarje niso le frazem, temveč resničen postopek v znanosti, ki potek romana kroji tako grenko kot tudi lepo. Roman je stičišče več tem, ki so brezčasne in aktualne hkrati. Ob dobro zastavljeni zgodbi, ki sintetično teče na treh ravneh oziroma prikazuje življenja treh mladih žensk, se postavlja veliko vprašanj, ki se pojavljajo v toku misli, pogovorih, korespondenci, znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankih in eseju. Ideja je jasna in več kot dosežena – približati znanost in jo z različnih vidikov prikazati v vsakdanjem življenju protagonistk. Dotakne se nas tako z intimne plati kot tudi prek pogleda v sodobno znanost.

Vprašanje genskega inženiringa, njegove etike in osebnih, intimnih zgodb posameznic prepričljivo gradi in vzpostavi zgodbo, ki teče od leta 2014 do 2028, od zastavljenih problemskih okvirov do zaključka, ki je za vsako izmed njih nepričakovano lep. Čeprav gre na prvi pogled za kompleksno zgradbo, vse stoji na svojem mestu, tako dogodki, osebe in evropska mesta kot jezik, ki je raznolik in izpiljen ne glede na njegovo vrsto.

Življenja treh posameznic tečejo vzporedno, vsaka izmed njih ima svoj osrednji cilj in željo, ki jih ženeta naprej. Skorajda ne vedo druga za drugo, le vmes dobimo namig, na koncu pa se njihove zgodbe sestavijo v eno samo odrešitev – da je znanost res nekaj dobrega in reši marsikaj, četudi sta za to nujni odrekanje in požrtvovalnost. Meta, Maša in Hana so junakinje, ki vsaka na svoj način krmarijo skozi življenje sredi Ljubljane. Družina, znanost in njene drobtinice so najbližje Meti, ki čez teden sama skrbi za tri otroke, saj njen mož dela v tujini. Oba visoko izobražena še najbolje kljubujeta vsemu, ves čas se pogovarjata o znanosti in jo skušata približati tudi otrokom. Realistično je naslikano družinsko ozračje z mlado materjo, vpeto med projekte in spopade z družinskimi obveznostmi. Maša, naslednja junakinja, ima težave z zanositvijo. Želja po otroku, je vsake toliko časa skoraj uresničena, a naključje, ki skoraj ni možno, je več kot dejstvo in otežuje izpolnjeno družinsko idilo. In tukaj je Hana, mlada doktorica, ki se bojuje za zaposlitev. Vse tri povezuje genski inženiring – eni postavlja temo za esej, drugi priložnost za otroka in tretji možnost za delo, raziskovanje.

Roman, ki z izmeničnimi poglavji protagonistk prikazuje različne poglede, dvome, strahove, dileme in vprašanja, je napisan zelo prepričljivo in premišljeno. Jezikovni kod je različen, a vse stoji na svojem mestu – knjižni jezik, ljubljanski govor, angleščina, nemščina, pojavi se še en mali jezik, frizijski. Prepletajo se glede na literarne like in pogovore med njimi ter na pisanje raznih prispevkov. Korespondenca je vidno ločena od ostalega besedila, prav tako prevodi in razlage, ki so vstavljeni v opombe. Prikazano je na primer čudovito razpoloženje sredi Dunaja ali turobno občutenje neuresničenih idej in zavrnitev. Opisi in orisi prehajajo v natančne oznake, avtorica se približuje reizmu: »Na vhodu v dnevno sobo se pojavi še en deček. Na njegovi sivi trenirki je mogoče v višini kolen opaziti dva velika rjava madeža. Ko bodo hlače naslednji dan oprane, bo na njunem mestu vidna nova luknja v nastajanju. Čez njegovo brado se razteza dolga krasta, buška na čelu se je že obarvala rumeno, njen čas se počasi izteka. Pri vratih se za trenutek ustavi. Na njegovih ustih se izriše nasmeh – čaka, da ga bo mama opazila in poklicala k sebi.«

 

Tina Bilban ostaja zvesta svojim zanimanjem in natančnim popisom, ki jih je že dokazala v kratkoproznem prvencu Interferenca. V ospredju je vsekakor znanost, avtorica jo osvetljuje z različnih vidikov in znanstvenih področij, npr. interdisciplinarno razmerje med biologijo in filozofijo. Genski inženiring predstavlja v luči teoretskih dognanj in osebnih razmišljanj, ponudi etični kodeks, prek protagonistke Mete ga v eseju želi predstaviti širši javnosti na poljudnoznanstven način. Kritično ga osvetljuje tudi z vidika finančnih vlaganj in možnosti za zaposlitev mlade doktorandke Hane. Prav tako pa je ganljiva zgodba Maše in njenega partnerja, ki si neizmerno želita otroka, a ju ovira redka genska bolezen.

Tina Bilban je občutja nosečnice in matere prikazala več kot prepričljivo – od začetnih raziskav do sprehodov in pohajkovanja z otroki – pogosto se zdi, da je Meta kot avtoričin alter ego. Težek spopad mlade znanstvenice Hane z zaposlovanjem in njenim očetom je prikazan dovolj kritično. Posamezni individualni spopadi junakinj tako iz individualnih zgodb prehajajo v družbeni problem. Družba razne znanstvene rešitve pogosto zavrača ali pa se jih preprosto boji in med njima je postavljen molk, zid, zato roman ponuja več kot odličen razmislek: »Znanost je del družbe in med njima je ves čas neke vrste debata. Odvisni sta druga od druge. Družba usmerja znanstvene raziskave, določa, kolk denarja gre zanje, in zrihta ta denar, znanost pa spreminja svet, pa tud družbo, ki živi v tem svetu. In v tem dialogu med znanostjo in družbo je filozofija zelo pomembna.«

Skratka, roman Tine Bilban Hvala za škarje je eden izmed tistih, ki znanost prepričljivo predstavljajo kot nekaj, kar je res nujno in hkrati lepo, zanimivo, tega pa slovenskemu leposlovju primanjkuje. Eno izmed takih literarnih del je mladinski roman Danile Žorž Poskus, ki sicer že prehaja v kriminalko. Roman Hvala za škarje je tako zahvala vsake posameznice posebej – za znanost, raziskovanje, razmišljanje in možnost materinstva. Urezati življenje s pravo mero in škarjami, ki odberejo tisto pravo. Ali kot protagonistka Meta parafrazira slavno Galilejevo izjavo: »Znanost gre naprej in svet z njo.«


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


14.04.2022

Tijana Grumić: 52 hertzov

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


14.04.2022

Pomlad bo rodovitna - Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.


13.04.2022

Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge

Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu


Stran 39 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov