Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tina Bilban: Hvala za škarje

08.07.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Matjaž Romih.

Dob : Miš, 2019

Kako umeriti življenje, ko imaš v rokah platno in škarje, kako daleč lahko to seže in ali za to sploh še obstajajo meje – je pogost razmislek, ki javnost razburi vsakič, ko znanost prestopi meje naših življenj, na primer ko smo priča digitalnemu zasledovanju in ne nazadnje ob genskem inženiringu. Redke genske bolezni pa z odkritji postajajo vse bolj raziskane in na srečo mnogih ponujajo boljše, kvalitetnejše življenje.

V romanu Hvala za škarje kritičarke, filozofinje in pisateljice dr. Tine Bilban škarje niso le frazem, temveč resničen postopek v znanosti, ki potek romana kroji tako grenko kot tudi lepo. Roman je stičišče več tem, ki so brezčasne in aktualne hkrati. Ob dobro zastavljeni zgodbi, ki sintetično teče na treh ravneh oziroma prikazuje življenja treh mladih žensk, se postavlja veliko vprašanj, ki se pojavljajo v toku misli, pogovorih, korespondenci, znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankih in eseju. Ideja je jasna in več kot dosežena – približati znanost in jo z različnih vidikov prikazati v vsakdanjem življenju protagonistk. Dotakne se nas tako z intimne plati kot tudi prek pogleda v sodobno znanost.

Vprašanje genskega inženiringa, njegove etike in osebnih, intimnih zgodb posameznic prepričljivo gradi in vzpostavi zgodbo, ki teče od leta 2014 do 2028, od zastavljenih problemskih okvirov do zaključka, ki je za vsako izmed njih nepričakovano lep. Čeprav gre na prvi pogled za kompleksno zgradbo, vse stoji na svojem mestu, tako dogodki, osebe in evropska mesta kot jezik, ki je raznolik in izpiljen ne glede na njegovo vrsto.

Življenja treh posameznic tečejo vzporedno, vsaka izmed njih ima svoj osrednji cilj in željo, ki jih ženeta naprej. Skorajda ne vedo druga za drugo, le vmes dobimo namig, na koncu pa se njihove zgodbe sestavijo v eno samo odrešitev – da je znanost res nekaj dobrega in reši marsikaj, četudi sta za to nujni odrekanje in požrtvovalnost. Meta, Maša in Hana so junakinje, ki vsaka na svoj način krmarijo skozi življenje sredi Ljubljane. Družina, znanost in njene drobtinice so najbližje Meti, ki čez teden sama skrbi za tri otroke, saj njen mož dela v tujini. Oba visoko izobražena še najbolje kljubujeta vsemu, ves čas se pogovarjata o znanosti in jo skušata približati tudi otrokom. Realistično je naslikano družinsko ozračje z mlado materjo, vpeto med projekte in spopade z družinskimi obveznostmi. Maša, naslednja junakinja, ima težave z zanositvijo. Želja po otroku, je vsake toliko časa skoraj uresničena, a naključje, ki skoraj ni možno, je več kot dejstvo in otežuje izpolnjeno družinsko idilo. In tukaj je Hana, mlada doktorica, ki se bojuje za zaposlitev. Vse tri povezuje genski inženiring – eni postavlja temo za esej, drugi priložnost za otroka in tretji možnost za delo, raziskovanje.

Roman, ki z izmeničnimi poglavji protagonistk prikazuje različne poglede, dvome, strahove, dileme in vprašanja, je napisan zelo prepričljivo in premišljeno. Jezikovni kod je različen, a vse stoji na svojem mestu – knjižni jezik, ljubljanski govor, angleščina, nemščina, pojavi se še en mali jezik, frizijski. Prepletajo se glede na literarne like in pogovore med njimi ter na pisanje raznih prispevkov. Korespondenca je vidno ločena od ostalega besedila, prav tako prevodi in razlage, ki so vstavljeni v opombe. Prikazano je na primer čudovito razpoloženje sredi Dunaja ali turobno občutenje neuresničenih idej in zavrnitev. Opisi in orisi prehajajo v natančne oznake, avtorica se približuje reizmu: »Na vhodu v dnevno sobo se pojavi še en deček. Na njegovi sivi trenirki je mogoče v višini kolen opaziti dva velika rjava madeža. Ko bodo hlače naslednji dan oprane, bo na njunem mestu vidna nova luknja v nastajanju. Čez njegovo brado se razteza dolga krasta, buška na čelu se je že obarvala rumeno, njen čas se počasi izteka. Pri vratih se za trenutek ustavi. Na njegovih ustih se izriše nasmeh – čaka, da ga bo mama opazila in poklicala k sebi.«

 

Tina Bilban ostaja zvesta svojim zanimanjem in natančnim popisom, ki jih je že dokazala v kratkoproznem prvencu Interferenca. V ospredju je vsekakor znanost, avtorica jo osvetljuje z različnih vidikov in znanstvenih področij, npr. interdisciplinarno razmerje med biologijo in filozofijo. Genski inženiring predstavlja v luči teoretskih dognanj in osebnih razmišljanj, ponudi etični kodeks, prek protagonistke Mete ga v eseju želi predstaviti širši javnosti na poljudnoznanstven način. Kritično ga osvetljuje tudi z vidika finančnih vlaganj in možnosti za zaposlitev mlade doktorandke Hane. Prav tako pa je ganljiva zgodba Maše in njenega partnerja, ki si neizmerno želita otroka, a ju ovira redka genska bolezen.

Tina Bilban je občutja nosečnice in matere prikazala več kot prepričljivo – od začetnih raziskav do sprehodov in pohajkovanja z otroki – pogosto se zdi, da je Meta kot avtoričin alter ego. Težek spopad mlade znanstvenice Hane z zaposlovanjem in njenim očetom je prikazan dovolj kritično. Posamezni individualni spopadi junakinj tako iz individualnih zgodb prehajajo v družbeni problem. Družba razne znanstvene rešitve pogosto zavrača ali pa se jih preprosto boji in med njima je postavljen molk, zid, zato roman ponuja več kot odličen razmislek: »Znanost je del družbe in med njima je ves čas neke vrste debata. Odvisni sta druga od druge. Družba usmerja znanstvene raziskave, določa, kolk denarja gre zanje, in zrihta ta denar, znanost pa spreminja svet, pa tud družbo, ki živi v tem svetu. In v tem dialogu med znanostjo in družbo je filozofija zelo pomembna.«

Skratka, roman Tine Bilban Hvala za škarje je eden izmed tistih, ki znanost prepričljivo predstavljajo kot nekaj, kar je res nujno in hkrati lepo, zanimivo, tega pa slovenskemu leposlovju primanjkuje. Eno izmed takih literarnih del je mladinski roman Danile Žorž Poskus, ki sicer že prehaja v kriminalko. Roman Hvala za škarje je tako zahvala vsake posameznice posebej – za znanost, raziskovanje, razmišljanje in možnost materinstva. Urezati življenje s pravo mero in škarjami, ki odberejo tisto pravo. Ali kot protagonistka Meta parafrazira slavno Galilejevo izjavo: »Znanost gre naprej in svet z njo.«


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tina Bilban: Hvala za škarje

08.07.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Matjaž Romih.

Dob : Miš, 2019

Kako umeriti življenje, ko imaš v rokah platno in škarje, kako daleč lahko to seže in ali za to sploh še obstajajo meje – je pogost razmislek, ki javnost razburi vsakič, ko znanost prestopi meje naših življenj, na primer ko smo priča digitalnemu zasledovanju in ne nazadnje ob genskem inženiringu. Redke genske bolezni pa z odkritji postajajo vse bolj raziskane in na srečo mnogih ponujajo boljše, kvalitetnejše življenje.

V romanu Hvala za škarje kritičarke, filozofinje in pisateljice dr. Tine Bilban škarje niso le frazem, temveč resničen postopek v znanosti, ki potek romana kroji tako grenko kot tudi lepo. Roman je stičišče več tem, ki so brezčasne in aktualne hkrati. Ob dobro zastavljeni zgodbi, ki sintetično teče na treh ravneh oziroma prikazuje življenja treh mladih žensk, se postavlja veliko vprašanj, ki se pojavljajo v toku misli, pogovorih, korespondenci, znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankih in eseju. Ideja je jasna in več kot dosežena – približati znanost in jo z različnih vidikov prikazati v vsakdanjem življenju protagonistk. Dotakne se nas tako z intimne plati kot tudi prek pogleda v sodobno znanost.

Vprašanje genskega inženiringa, njegove etike in osebnih, intimnih zgodb posameznic prepričljivo gradi in vzpostavi zgodbo, ki teče od leta 2014 do 2028, od zastavljenih problemskih okvirov do zaključka, ki je za vsako izmed njih nepričakovano lep. Čeprav gre na prvi pogled za kompleksno zgradbo, vse stoji na svojem mestu, tako dogodki, osebe in evropska mesta kot jezik, ki je raznolik in izpiljen ne glede na njegovo vrsto.

Življenja treh posameznic tečejo vzporedno, vsaka izmed njih ima svoj osrednji cilj in željo, ki jih ženeta naprej. Skorajda ne vedo druga za drugo, le vmes dobimo namig, na koncu pa se njihove zgodbe sestavijo v eno samo odrešitev – da je znanost res nekaj dobrega in reši marsikaj, četudi sta za to nujni odrekanje in požrtvovalnost. Meta, Maša in Hana so junakinje, ki vsaka na svoj način krmarijo skozi življenje sredi Ljubljane. Družina, znanost in njene drobtinice so najbližje Meti, ki čez teden sama skrbi za tri otroke, saj njen mož dela v tujini. Oba visoko izobražena še najbolje kljubujeta vsemu, ves čas se pogovarjata o znanosti in jo skušata približati tudi otrokom. Realistično je naslikano družinsko ozračje z mlado materjo, vpeto med projekte in spopade z družinskimi obveznostmi. Maša, naslednja junakinja, ima težave z zanositvijo. Želja po otroku, je vsake toliko časa skoraj uresničena, a naključje, ki skoraj ni možno, je več kot dejstvo in otežuje izpolnjeno družinsko idilo. In tukaj je Hana, mlada doktorica, ki se bojuje za zaposlitev. Vse tri povezuje genski inženiring – eni postavlja temo za esej, drugi priložnost za otroka in tretji možnost za delo, raziskovanje.

Roman, ki z izmeničnimi poglavji protagonistk prikazuje različne poglede, dvome, strahove, dileme in vprašanja, je napisan zelo prepričljivo in premišljeno. Jezikovni kod je različen, a vse stoji na svojem mestu – knjižni jezik, ljubljanski govor, angleščina, nemščina, pojavi se še en mali jezik, frizijski. Prepletajo se glede na literarne like in pogovore med njimi ter na pisanje raznih prispevkov. Korespondenca je vidno ločena od ostalega besedila, prav tako prevodi in razlage, ki so vstavljeni v opombe. Prikazano je na primer čudovito razpoloženje sredi Dunaja ali turobno občutenje neuresničenih idej in zavrnitev. Opisi in orisi prehajajo v natančne oznake, avtorica se približuje reizmu: »Na vhodu v dnevno sobo se pojavi še en deček. Na njegovi sivi trenirki je mogoče v višini kolen opaziti dva velika rjava madeža. Ko bodo hlače naslednji dan oprane, bo na njunem mestu vidna nova luknja v nastajanju. Čez njegovo brado se razteza dolga krasta, buška na čelu se je že obarvala rumeno, njen čas se počasi izteka. Pri vratih se za trenutek ustavi. Na njegovih ustih se izriše nasmeh – čaka, da ga bo mama opazila in poklicala k sebi.«

 

Tina Bilban ostaja zvesta svojim zanimanjem in natančnim popisom, ki jih je že dokazala v kratkoproznem prvencu Interferenca. V ospredju je vsekakor znanost, avtorica jo osvetljuje z različnih vidikov in znanstvenih področij, npr. interdisciplinarno razmerje med biologijo in filozofijo. Genski inženiring predstavlja v luči teoretskih dognanj in osebnih razmišljanj, ponudi etični kodeks, prek protagonistke Mete ga v eseju želi predstaviti širši javnosti na poljudnoznanstven način. Kritično ga osvetljuje tudi z vidika finančnih vlaganj in možnosti za zaposlitev mlade doktorandke Hane. Prav tako pa je ganljiva zgodba Maše in njenega partnerja, ki si neizmerno želita otroka, a ju ovira redka genska bolezen.

Tina Bilban je občutja nosečnice in matere prikazala več kot prepričljivo – od začetnih raziskav do sprehodov in pohajkovanja z otroki – pogosto se zdi, da je Meta kot avtoričin alter ego. Težek spopad mlade znanstvenice Hane z zaposlovanjem in njenim očetom je prikazan dovolj kritično. Posamezni individualni spopadi junakinj tako iz individualnih zgodb prehajajo v družbeni problem. Družba razne znanstvene rešitve pogosto zavrača ali pa se jih preprosto boji in med njima je postavljen molk, zid, zato roman ponuja več kot odličen razmislek: »Znanost je del družbe in med njima je ves čas neke vrste debata. Odvisni sta druga od druge. Družba usmerja znanstvene raziskave, določa, kolk denarja gre zanje, in zrihta ta denar, znanost pa spreminja svet, pa tud družbo, ki živi v tem svetu. In v tem dialogu med znanostjo in družbo je filozofija zelo pomembna.«

Skratka, roman Tine Bilban Hvala za škarje je eden izmed tistih, ki znanost prepričljivo predstavljajo kot nekaj, kar je res nujno in hkrati lepo, zanimivo, tega pa slovenskemu leposlovju primanjkuje. Eno izmed takih literarnih del je mladinski roman Danile Žorž Poskus, ki sicer že prehaja v kriminalko. Roman Hvala za škarje je tako zahvala vsake posameznice posebej – za znanost, raziskovanje, razmišljanje in možnost materinstva. Urezati življenje s pravo mero in škarjami, ki odberejo tisto pravo. Ali kot protagonistka Meta parafrazira slavno Galilejevo izjavo: »Znanost gre naprej in svet z njo.«


18.02.2019

Andrej Arko: Odkrušek

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere Alenka Resman Langus.


18.02.2019

France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


11.02.2019

Pablo Neruda: Tvojih nog se dotikam v senci

Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar Bere Jure Franko.


11.02.2019

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Joan Didion: Leto čudodelnih misli

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Alex La Guma: Čas ptice ubijalke

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


04.02.2019

Andraž Teršek: Razmetanost pozlačenega drobca

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


04.02.2019

Péter Nádas: Vzporedne zgodbe

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.


04.02.2019

Darka Zvonar Predan: Boris Pahor - najini pogovori

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


04.02.2019

Mirana Likar: Bibavica

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


13.01.2019

Jana Menger & Rok Vevar: MERILCI BREMEN

Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.


28.01.2019

Radoslav Parušev: Od znotraj

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


28.01.2019

Zdeňka Kalnicka: Prevpraševanja o filozofiji z vidika spola

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.


28.01.2019

Sandra Cisneros: Hiša v Ulici Mango

Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


28.01.2019

Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka 2013

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


14.12.2018

SNG Nova Gorica - Shakespeare: Macbeth

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Ivo Svetina: V imenu matere

Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Čehov: Ivanov

Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.


21.01.2019

Kramberger, Jelenko, Steinbeck, Jovanović

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.


21.01.2019

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


Stran 92 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov