Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Veronika Rot; Ljubljana : LUD Literatura, 2018
V predgovoru k ameriški izdaji izbranih zgodb argentinske pisateljice, pesnice in prevajalke Silvine Ocampo je njen tesni prijatelj Jorge Luis Borges med drugim zapisal, da drugod po Južni Ameriki format kratke zgodbe običajno ni bil kaj več kot skica vsakodnevnega življenja, preprost socialni protest ali mešanica obojega; v Argentini pa da si je ravno v tej formi domišljija lahko dala duška. Prav takšne ali pa predvsem takšne so tudi zgodbe v zbirki Gostje, ki je v izvirniku izšla na vrhuncu ustvarjalne kariere Silvine Ocampo leta 1961.
Silvina Ocampo je v nekem intervjuju dejala, da ji je žirija v sedemdesetih letih odrekla argentinsko državno nagrado zaradi prevelike krutosti v njeni literaturi. ”Moje zgodbe so krute, ker je življenje kruto,” je njene besede v spremni besedi zapisala prevajalka Veronika Rot. Okrutnost je tudi rdeča nit te knjige, a ker so v številnih zgodbah protagonisti otroci, vsebuje nianse nekakšne nedolžnosti. V zgodbi Dnevnik Porfirie Bernal spoznamo deklico, ki tako sovraži svojo vzgojiteljico, da si želi, da bi se spremenila v mačko. V zgodbi Bikova hči se deklica v vudujskem obredu maščuje gavču, ker ji je pokazal parjenje med bikom in kravo. A tudi v svetu odraslih mrcvarjenja ni nič manj: v zgodbi Ljubimca se par prenažira s slaščicami, mladoporočenca v zgodbi Ljubezen pa na križarjenju razžira ljubosumje. Sfero intime vedno preveva mračna atmosfera: tako prekoračitev mej v zgodbi Smrtni greh, kjer se služabnik razkazuje pred gospodarjevo mladoletno hčerjo, deluje skoraj kot afrodiziak. V zgodbi Gostje pa povabljenka mlademu slavljencu demonstrira, kaj zmore njeno rojstnodnevno darilo – figurici na magnet, ki se mehanično trkata, ko se v različnih položajih poljubljata.
A čeprav se Silvina Ocampo tudi v preostalih šestih zbirkah in v poeziji dobesedno izživlja s svojo ekscentrično domišljijo, njene zgodbe nikakor niso odbijajoče. Prav nasprotno: na videz pripovedna lahkotnost, poetični jezik, ki se boleče dotika človekovih čutnih in nezavednih leg, tudi humor, čeprav obskuren, domačnost dogajalnih prizorišč – večinoma družinskih okolij, ki jih hitro zamaje vdor nenavadnega, nas k branju popolnoma zapeljejo. Zgodbe Silvine Ocampo v zbirki Gostje so morda res strašljive, a predvsem vznemirljive. So kot najbolj napeta nočna mora, iz katere se nočemo zbuditi. Oziroma z eno besedo, ki jo je uporabil tudi Borges: genialno.
Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Veronika Rot; Ljubljana : LUD Literatura, 2018
V predgovoru k ameriški izdaji izbranih zgodb argentinske pisateljice, pesnice in prevajalke Silvine Ocampo je njen tesni prijatelj Jorge Luis Borges med drugim zapisal, da drugod po Južni Ameriki format kratke zgodbe običajno ni bil kaj več kot skica vsakodnevnega življenja, preprost socialni protest ali mešanica obojega; v Argentini pa da si je ravno v tej formi domišljija lahko dala duška. Prav takšne ali pa predvsem takšne so tudi zgodbe v zbirki Gostje, ki je v izvirniku izšla na vrhuncu ustvarjalne kariere Silvine Ocampo leta 1961.
Silvina Ocampo je v nekem intervjuju dejala, da ji je žirija v sedemdesetih letih odrekla argentinsko državno nagrado zaradi prevelike krutosti v njeni literaturi. ”Moje zgodbe so krute, ker je življenje kruto,” je njene besede v spremni besedi zapisala prevajalka Veronika Rot. Okrutnost je tudi rdeča nit te knjige, a ker so v številnih zgodbah protagonisti otroci, vsebuje nianse nekakšne nedolžnosti. V zgodbi Dnevnik Porfirie Bernal spoznamo deklico, ki tako sovraži svojo vzgojiteljico, da si želi, da bi se spremenila v mačko. V zgodbi Bikova hči se deklica v vudujskem obredu maščuje gavču, ker ji je pokazal parjenje med bikom in kravo. A tudi v svetu odraslih mrcvarjenja ni nič manj: v zgodbi Ljubimca se par prenažira s slaščicami, mladoporočenca v zgodbi Ljubezen pa na križarjenju razžira ljubosumje. Sfero intime vedno preveva mračna atmosfera: tako prekoračitev mej v zgodbi Smrtni greh, kjer se služabnik razkazuje pred gospodarjevo mladoletno hčerjo, deluje skoraj kot afrodiziak. V zgodbi Gostje pa povabljenka mlademu slavljencu demonstrira, kaj zmore njeno rojstnodnevno darilo – figurici na magnet, ki se mehanično trkata, ko se v različnih položajih poljubljata.
A čeprav se Silvina Ocampo tudi v preostalih šestih zbirkah in v poeziji dobesedno izživlja s svojo ekscentrično domišljijo, njene zgodbe nikakor niso odbijajoče. Prav nasprotno: na videz pripovedna lahkotnost, poetični jezik, ki se boleče dotika človekovih čutnih in nezavednih leg, tudi humor, čeprav obskuren, domačnost dogajalnih prizorišč – večinoma družinskih okolij, ki jih hitro zamaje vdor nenavadnega, nas k branju popolnoma zapeljejo. Zgodbe Silvine Ocampo v zbirki Gostje so morda res strašljive, a predvsem vznemirljive. So kot najbolj napeta nočna mora, iz katere se nočemo zbuditi. Oziroma z eno besedo, ki jo je uporabil tudi Borges: genialno.
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov