Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bere Ivan Lotrič
Maribor : Kulturni center, 2019
Pesniški prvenec Sare Špelec že z naslovom, Če, prinaša poezijo, ki v ospredje postavlja predvsem prevpraševanje. To je dobro vidno tudi zgradbi zbirke, v njeni izraziti dualnosti, kjer pesmi prehajajo med pravljičnimi motivi in realnostjo, menjavanjem otroškega pogleda z odraslim, bivanjsko problematiko na eni ter erotiko in vitalizmom na drugi strani.
Glavnina pesniških prehodov se skriva predvsem znotraj koordinate časa ter se predvsem na začetku zbirke, v prvem razdelku Od kod?, gradi iz otroškega pogleda in postopne rasti v svet odraslih. Bralci smo priča mnogim časovno-prostorskim impresijam nekoč varnega objema otroštva „(…) dedkovi skuštrani lasje, bele kuverte / z rdečimi prameni, / zlat dinozaver / v čokoladnem okvirju, / gramofonska igla, / ki predrami / Zvezdico Zaspanko, (…)“, ter sanjam lirskega subjekta in njegovim prvim ljubeznim, odnosom z ljubimi osebami, ki pa se jim kot kontrast pridružujeta strah in negotovost spričo odrasle stvarnosti. Slikovite podobe, pogosto vzete iz ljudskih rekov in pravljičnega sveta, s katerimi pesnica ustvarja svoj svet, so namreč nepreklicno zavezane minevanju časa. To je razvidno predvsem v zaključnih pesmih prvega razdelka, ko se vanje zarežeta zavedanje o človekovem propadanju in bližina smrti. Če je ob tem začetek zavezan sladko-grenki nostalgiji ter idealiziranju otroštva, pa nadaljevanje Že? Še ne. vzpostavlja rešitev iz dane problematike v erotiki. Pesmi se pri tem vidno skrajšajo, nekatere ne obsegajo več kot tri vrstice, avtorica jim dodaja lahkotne note z ironičnimi uvidi, ki pa žal pogosto delujejo površinsko ter občasno padejo v pretirano sentimentalnost „Tako globoko sem kopala, / da sem te skoraj razorala… / A našla ga nisem / …srca“.
Sledijo daljše, oblikovno drugačne pesmi, ki prav tako zajemajo iz območja erotike, a hkrati obujajo elemente časa in pravljičnosti, pri čemer ponekod ob izpostavljanju kontrastov delujejo nekoliko prisiljeno »mimoidočim pljuvava v obraz / in se poščijeva na pravila, / na pokopališčih brcava sveče / in se poserjeva na smrt (…)«. Četudi bolj uspele pesmi, denimo Tujka, s satiro in angažiranim položajem presegajo nostalgijo po preteklem in grenkobo sedanjosti, se zadnji razdelek Še malo spet ujame v nekatere od omenjenih zank. Sprva krajše bivanjske pesmi, ki tematizirajo odmiranje časa, v zaključku nadomestijo znani pravljični motivi – denimo Rdeča kapica, Trnuljčica in Mali princ. Te avtorica sicer ironično predela, a ji v medbesedilnih navezavah in modernizaciji ne uspe iti čez mejo predvidljivega. V predelavo lika Dedka Mraza namreč znova vstopi pretirana zamaknjenost k nostalgiji oziroma sentimentu, nedolžnosti otroških dni kot kontrastu stvarnosti. Podobno je opaziti v obeh primerih Malega princa, kot tudi v sicer dobro zasnovani Rdeči kapici, ki pa ob posredovanem angažmaju z neposrečenimi rimami deluje preobloženo.
Skozi tri oblikovno raznolike, a vsebinsko povezane razdelke avtorica Sara Špelec postavlja pred bralca bivanjsko tematiko, ki se večinoma napaja iz otroštva, sveta domišljije, igrivosti jezika in sanj. Na drugi strani temu pridružuje odraslost, pri čemer slika predvsem črno-belo, z zgolj nekaterimi drugačnimi odtenki in svežimi prispodobami. Četudi je vidna premišljenost avtorice znotraj ujemanja začetka in konca v elegantno vzpostavitev četrte dimenzije, časovnega druženja in igrivih vračanj v samih pesmih, pa se slabost zbirke Če kaže predvsem v njeni ponovljivosti in predvidljivosti, pri čemer se pojavi vprašanje, ali ne bi potrebovala dodatnega časa, da še nekoliko dozori.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bere Ivan Lotrič
Maribor : Kulturni center, 2019
Pesniški prvenec Sare Špelec že z naslovom, Če, prinaša poezijo, ki v ospredje postavlja predvsem prevpraševanje. To je dobro vidno tudi zgradbi zbirke, v njeni izraziti dualnosti, kjer pesmi prehajajo med pravljičnimi motivi in realnostjo, menjavanjem otroškega pogleda z odraslim, bivanjsko problematiko na eni ter erotiko in vitalizmom na drugi strani.
Glavnina pesniških prehodov se skriva predvsem znotraj koordinate časa ter se predvsem na začetku zbirke, v prvem razdelku Od kod?, gradi iz otroškega pogleda in postopne rasti v svet odraslih. Bralci smo priča mnogim časovno-prostorskim impresijam nekoč varnega objema otroštva „(…) dedkovi skuštrani lasje, bele kuverte / z rdečimi prameni, / zlat dinozaver / v čokoladnem okvirju, / gramofonska igla, / ki predrami / Zvezdico Zaspanko, (…)“, ter sanjam lirskega subjekta in njegovim prvim ljubeznim, odnosom z ljubimi osebami, ki pa se jim kot kontrast pridružujeta strah in negotovost spričo odrasle stvarnosti. Slikovite podobe, pogosto vzete iz ljudskih rekov in pravljičnega sveta, s katerimi pesnica ustvarja svoj svet, so namreč nepreklicno zavezane minevanju časa. To je razvidno predvsem v zaključnih pesmih prvega razdelka, ko se vanje zarežeta zavedanje o človekovem propadanju in bližina smrti. Če je ob tem začetek zavezan sladko-grenki nostalgiji ter idealiziranju otroštva, pa nadaljevanje Že? Še ne. vzpostavlja rešitev iz dane problematike v erotiki. Pesmi se pri tem vidno skrajšajo, nekatere ne obsegajo več kot tri vrstice, avtorica jim dodaja lahkotne note z ironičnimi uvidi, ki pa žal pogosto delujejo površinsko ter občasno padejo v pretirano sentimentalnost „Tako globoko sem kopala, / da sem te skoraj razorala… / A našla ga nisem / …srca“.
Sledijo daljše, oblikovno drugačne pesmi, ki prav tako zajemajo iz območja erotike, a hkrati obujajo elemente časa in pravljičnosti, pri čemer ponekod ob izpostavljanju kontrastov delujejo nekoliko prisiljeno »mimoidočim pljuvava v obraz / in se poščijeva na pravila, / na pokopališčih brcava sveče / in se poserjeva na smrt (…)«. Četudi bolj uspele pesmi, denimo Tujka, s satiro in angažiranim položajem presegajo nostalgijo po preteklem in grenkobo sedanjosti, se zadnji razdelek Še malo spet ujame v nekatere od omenjenih zank. Sprva krajše bivanjske pesmi, ki tematizirajo odmiranje časa, v zaključku nadomestijo znani pravljični motivi – denimo Rdeča kapica, Trnuljčica in Mali princ. Te avtorica sicer ironično predela, a ji v medbesedilnih navezavah in modernizaciji ne uspe iti čez mejo predvidljivega. V predelavo lika Dedka Mraza namreč znova vstopi pretirana zamaknjenost k nostalgiji oziroma sentimentu, nedolžnosti otroških dni kot kontrastu stvarnosti. Podobno je opaziti v obeh primerih Malega princa, kot tudi v sicer dobro zasnovani Rdeči kapici, ki pa ob posredovanem angažmaju z neposrečenimi rimami deluje preobloženo.
Skozi tri oblikovno raznolike, a vsebinsko povezane razdelke avtorica Sara Špelec postavlja pred bralca bivanjsko tematiko, ki se večinoma napaja iz otroštva, sveta domišljije, igrivosti jezika in sanj. Na drugi strani temu pridružuje odraslost, pri čemer slika predvsem črno-belo, z zgolj nekaterimi drugačnimi odtenki in svežimi prispodobami. Četudi je vidna premišljenost avtorice znotraj ujemanja začetka in konca v elegantno vzpostavitev četrte dimenzije, časovnega druženja in igrivih vračanj v samih pesmih, pa se slabost zbirke Če kaže predvsem v njeni ponovljivosti in predvidljivosti, pri čemer se pojavi vprašanje, ali ne bi potrebovala dodatnega časa, da še nekoliko dozori.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Neveljaven email naslov