Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Pekel : Zavod Volosov hram, 2018
Bojan Sedmak, mariborski profesor slovenskega jezika in književnosti, se je v zadnjih sedmih letih, odkar je izšel njegov pesniški prvenec Tisto, izkazal za izredno plodovitega avtorja, saj je izdal zavidljivo število pesniških zbirk. V njih razvija svoj prepoznavni slog, ki niha med krajšimi filozofskimi utrinki ali boani ter zgoščenimi in ritemsko dovršenimi “kompozicijami”, ki se pretakajo ena v drugo ter tvorijo nekakšno ubrano muzikalično sosledje. Avtor, ki svoja vsakodnevna razmišljanja pretaplja tako v glasbeno ustvarjanje kot tudi v dnevnike, kolumne in pesmi, se v pesniški zbirki Imenuj zrak poigrava z zvenom besed in njihovimi najrazličnejšimi pomeni, hkrati pa ostaja občutljiv na dogajanje “tu in zdaj”. Tako zapiše: “pa baja / pa baja / ker pač / kot češ / itak ve / kako v / biti / bije / srce”.
S ponavljanjem besed Sedmak gradi suspenz in obenem ustvarja zgodbo, ki jo lahko beremo na več ravneh. Pesmi pogosto začenja z besedo “imenuj”, npr. imenuj jedrno idejo, imenuj probleme, imenuj knjigo, imenuj hud paradoks, imenuj glas, imenuj pesem, imenuj serije ponavljanje enakega itd., nato pa skozi bolj ali manj klasično pesniško formo razvija idejo. Zaključi jo bodisi z izpeljavo banalnega dejstva bodisi v sozvočju domiselnih metafor in metonimij, kot je “hladno zrklo skale, zroče v čudni čudež človeka” ali “dremež, obdan z angelsko peno nefiltriranih sanj”. Pri pisanju spretno manevrira med ljubezensko, filozofsko oz. eksistencialno in tudi družbenokritično tematiko, pri kateri vzpostavi distanco do “gnojnega kapitalizma” in skrajnega potrošništva, v katerem osrednji subjekt, imenovan “lolek”, predstavlja prazen obraz za “razsvetljenski projekt v stečaju”. Po vsebinski plati se pesmi precej navezujejo na zbirko Zamahi med belo, rdeče, ki v svojem dialektičnem vrtincu združuje politiko in erotiko, kritiko in ideologijo, sozvočje in disharmonijo, kot tudi na zbirko Mraken ali bitje ponoči, medtem ko se zbirka Imenuj zrak po formi bolj kot prejšnje nagiba k slovničnemu redukcionizmu. Zdi se, kot da pesnik skozi jezikovno sito spušča besede, ki se mu zdijo odveč, v želji, da bi prišel do ene same besede, ki bi za nazaj razkrila pomene označevalcev, s katerimi se nenehno poigrava. V nasprotju s prejšnjo zbirko v celoti opušča tudi vejice in pike ter se prepušča asociativnemu toku svojega nezavednega. Ni naključje, da ga navdihuje pisatelj Samuel Beckett, ki velja za vodilnega avtorja evropskega gledališča absurda. Sedmak je namreč na uvodni strani zapisal odlomke iz romanov Molloy, Malone umira in Neimenljivi, ki se navezujejo na misli o zraku. V prvi polovici zbirke zasledimo tudi pesem o Wittgensteinovi filozofiji, ki jo ponazarja simbol lestve, ki ločuje realno od imaginarnega oz. budnost od sanj:
“ko greš z besedo na sprehod / pa zaideš v tako imenovano / cono jezika med zunaj in not / zagledaš lestev prislonjeno na zid / ki ločuje budnost od sanj / pa kot da je tam nanjo nekdo pribit / in se ti zazdi to kul in fajn / … / ko hip nato glej ga no o haj / stopi z nje sam wittgenstein”.
Bojan Sedmak je z zbirko Imenuj zrak brez dvoma pokazal, da je dosegel pesniško zrelost in da se brez kakršnih koli spon prepušča na eni strani razmišljanju o samem procesu ustvarjanja, ki ga predstavlja zrak, na drugi strani pa nezavednemu toku refleksij iz vsakdanjega življenja. Imenovati zrak predstavlja težnjo po določitvi nečesa, kar nima forme, vsebina pa je že v osnovi izmuzljiva. In čeprav morda bralcu v spominu ostane le pesnikovo poigravanje s pomeni določenih besed, se bo ob glasnem branju zbirke zabaval še dolgo. Krog spoznavanja sveta Bojana Sedmaka ga bo po ovinkih pripeljal k starogrškim filozofom in ne nazadnje k samemu sebi. Tja, kjer se vsaka zbirka spočne in umre.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Pekel : Zavod Volosov hram, 2018
Bojan Sedmak, mariborski profesor slovenskega jezika in književnosti, se je v zadnjih sedmih letih, odkar je izšel njegov pesniški prvenec Tisto, izkazal za izredno plodovitega avtorja, saj je izdal zavidljivo število pesniških zbirk. V njih razvija svoj prepoznavni slog, ki niha med krajšimi filozofskimi utrinki ali boani ter zgoščenimi in ritemsko dovršenimi “kompozicijami”, ki se pretakajo ena v drugo ter tvorijo nekakšno ubrano muzikalično sosledje. Avtor, ki svoja vsakodnevna razmišljanja pretaplja tako v glasbeno ustvarjanje kot tudi v dnevnike, kolumne in pesmi, se v pesniški zbirki Imenuj zrak poigrava z zvenom besed in njihovimi najrazličnejšimi pomeni, hkrati pa ostaja občutljiv na dogajanje “tu in zdaj”. Tako zapiše: “pa baja / pa baja / ker pač / kot češ / itak ve / kako v / biti / bije / srce”.
S ponavljanjem besed Sedmak gradi suspenz in obenem ustvarja zgodbo, ki jo lahko beremo na več ravneh. Pesmi pogosto začenja z besedo “imenuj”, npr. imenuj jedrno idejo, imenuj probleme, imenuj knjigo, imenuj hud paradoks, imenuj glas, imenuj pesem, imenuj serije ponavljanje enakega itd., nato pa skozi bolj ali manj klasično pesniško formo razvija idejo. Zaključi jo bodisi z izpeljavo banalnega dejstva bodisi v sozvočju domiselnih metafor in metonimij, kot je “hladno zrklo skale, zroče v čudni čudež človeka” ali “dremež, obdan z angelsko peno nefiltriranih sanj”. Pri pisanju spretno manevrira med ljubezensko, filozofsko oz. eksistencialno in tudi družbenokritično tematiko, pri kateri vzpostavi distanco do “gnojnega kapitalizma” in skrajnega potrošništva, v katerem osrednji subjekt, imenovan “lolek”, predstavlja prazen obraz za “razsvetljenski projekt v stečaju”. Po vsebinski plati se pesmi precej navezujejo na zbirko Zamahi med belo, rdeče, ki v svojem dialektičnem vrtincu združuje politiko in erotiko, kritiko in ideologijo, sozvočje in disharmonijo, kot tudi na zbirko Mraken ali bitje ponoči, medtem ko se zbirka Imenuj zrak po formi bolj kot prejšnje nagiba k slovničnemu redukcionizmu. Zdi se, kot da pesnik skozi jezikovno sito spušča besede, ki se mu zdijo odveč, v želji, da bi prišel do ene same besede, ki bi za nazaj razkrila pomene označevalcev, s katerimi se nenehno poigrava. V nasprotju s prejšnjo zbirko v celoti opušča tudi vejice in pike ter se prepušča asociativnemu toku svojega nezavednega. Ni naključje, da ga navdihuje pisatelj Samuel Beckett, ki velja za vodilnega avtorja evropskega gledališča absurda. Sedmak je namreč na uvodni strani zapisal odlomke iz romanov Molloy, Malone umira in Neimenljivi, ki se navezujejo na misli o zraku. V prvi polovici zbirke zasledimo tudi pesem o Wittgensteinovi filozofiji, ki jo ponazarja simbol lestve, ki ločuje realno od imaginarnega oz. budnost od sanj:
“ko greš z besedo na sprehod / pa zaideš v tako imenovano / cono jezika med zunaj in not / zagledaš lestev prislonjeno na zid / ki ločuje budnost od sanj / pa kot da je tam nanjo nekdo pribit / in se ti zazdi to kul in fajn / … / ko hip nato glej ga no o haj / stopi z nje sam wittgenstein”.
Bojan Sedmak je z zbirko Imenuj zrak brez dvoma pokazal, da je dosegel pesniško zrelost in da se brez kakršnih koli spon prepušča na eni strani razmišljanju o samem procesu ustvarjanja, ki ga predstavlja zrak, na drugi strani pa nezavednemu toku refleksij iz vsakdanjega življenja. Imenovati zrak predstavlja težnjo po določitvi nečesa, kar nima forme, vsebina pa je že v osnovi izmuzljiva. In čeprav morda bralcu v spominu ostane le pesnikovo poigravanje s pomeni določenih besed, se bo ob glasnem branju zbirke zabaval še dolgo. Krog spoznavanja sveta Bojana Sedmaka ga bo po ovinkih pripeljal k starogrškim filozofom in ne nazadnje k samemu sebi. Tja, kjer se vsaka zbirka spočne in umre.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov