Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2019
Zbirka Uho in senca sicer ni pesniški prvenec Nade Kavčič, saj je pred časom v samozaložbi izdala knjigo Odprem se na koncu (2008), vendar označuje prestop iz mladostnih pesniških poskusov v bolj premišljeno in izčiščeno govorico, ki tankočutno spregovori o temeljnih eksistenčnih vprašanjih. Že naslov opisuje nekaj glavnih linij njene poetike, saj se v podobi ušesa skriva govorkino pritajeno poslušanje okolice, s senco pa avtorica opozarja na njen položaj v prostoru in času. To je opazno tudi v prvi, nenaslovljeni pesmi, ki govori o občutju samote v razločevalnem prostoru med posameznikom in svetom: »Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«
Občutljiva, skorajda krhka pisava v minimalistični zasnovi takšno občutje slika tudi v nadaljevanju, med odnosi, ki na eni strani upodabljajo bližino – »Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline,« – na drugi pa zrcalijo oddaljenost: »Tujka / sem / si / rekla. // Ne / druga / sem, / si / rekla«. Govorka na ta način ostaja tujka tako v bližini do drugih kot do same sebe. Obstaja v dokaj negotovem svetu, ki ga označuje predvsem prispodoba rane, kot ranljiv stik in hkrati meja med zunanjimi in notranjimi prostori. Negotovost je še poudarjena s številnimi vprašanji: »Ali rojstvo ognja / ali mehkoba, ki rani? / Če se zazrem v cvet, so to sipine, / so to oslepljeni štrclji? / Če ranim, bodo oči hitreje oblekle vbod, / ga bodo ljubile z enako intenzivnostjo kot rano?« Ti verzi pričajo o eksistencialnih spraševanjih nekoga, ki je »tako daleč od življenja, / tako blizu / ognja«.
Ogenj je tudi sicer ob rokah, dlaneh, koži in drugih telesnih podobah eden najpogostejših motivov, ki se ob različnih situacijah ponavljajo skozi celotno zbirko. Med drugim simbolno izražajo hotenje po približevanju, hkrati pa nudijo kontrast mehkobi, kot destruktivna sila, sestavljena iz elementov oddaljevanja oziroma strahu pred ranjenjem. Ni povsem jasno, zakaj se govorka v pesmih znajde v takšnem razkoraku med sabo in svetom, a vendar je ob mnogih dobro uspelih podobah ter sveži metaforiki vidno predvsem zavestno sprejetje nastalega položaja, osebne izločitve od sveta: »To je spopad, / ki hrani svet // Jaz ga ne želim razrešiti. // V svetu, kamor stopam, / ne ostanem / povezana.« Četudi je med bolečim spominjanjem in udarci odtujene sedanjosti izražen eksistencialni dvom, avtorica zbirke Uho in senca Nada Kavčič slika tudi iskanje poti navzven »V svetlobi mleka iščem obale. / Onkraj so šepeti in previdnost.«
Pesnica pogosto tudi neposredno nagovarja sočloveka. To je dobro razvidno v Katsu, ki z verzi »Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?« označuje postopen preboj v območje, kjer se govorki ponuja možnost nadaljevanja prav skozi vzpostavljanje dvojine, skozi smrt in skozi ogenj. V pesmi Nočna mora se ogenj kot uničujoča sila povezuje z atributi ponovnega stvarjenja, ki se skriva v govorici oziroma pesniškem ustvarjanju: »Transformacija ognja / v tisto, kar nas hrani. // Teci, plamen, vzleti / pred očmi / v papir.«
Pesnjenje še bolj pride v ospredje v drugem delu zbirke, kjer vidimo očitne navezave na vlogo jezika, ritma in moč poetične govorice kot načina, »kako ozavestiti bolečino v / kaosu druge bolečine«, ob tem pa rušijo in ustvarjajo prestop v milost in milino nasproti siceršnjim negotovostim. Pot, ki se pri tem odpira, pa vodi k ponovnemu premisleku o bolečini in strahu, skozi skok v plamen, saj se po avtoričinih besedah tudi ogenj lahko »ustraši tistega, ki ga preživi.«. Le tako namreč lahko nastane prostor potrebne svobode, skrivajoč se v moči izrekanja poezije ter hotenega stika z drugim, ki se na ravni zbirke pojavlja v poševnem tisku.
»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«
A četudi govorka v zbirki Uho in senca izkazuje izjemno premišljeno in tenkočutno razumevanje svojega bivanja, je to pogosto izraženo prek variacij iste tematike in stilističnega minimalizma, pri čemer se zgodi, da zbirka na trenutke zaide v območje pretirane neobhodnosti in svetobolja. Avtorica sicer ob zaključku ponudi možnost izhoda, saj prek poetičnega izrekanja in bližine drugega ustvarja prostor soočenja s samim sabo, obenem pa se morebiti nakazuje tudi pot rešitve: »Zato iz pesmi / ne delam sveta, / ampak izraz želje, / ki je želela biti svet.« S tem pesnica Nada Kavčič jasno sporoča, da besedila ne ponujajo zaključene celote, temveč zgolj namig, željo, ki s svojo odprtostjo bralcu omogoča, da jo napolni s seboj, v prostor, kjer je v eksistenčni zavezi ustvarjanju mogoče vzdržati do mere, da življenje ne bo le polno vprašanj, ampak bo ponujalo tudi odgovore.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2019
Zbirka Uho in senca sicer ni pesniški prvenec Nade Kavčič, saj je pred časom v samozaložbi izdala knjigo Odprem se na koncu (2008), vendar označuje prestop iz mladostnih pesniških poskusov v bolj premišljeno in izčiščeno govorico, ki tankočutno spregovori o temeljnih eksistenčnih vprašanjih. Že naslov opisuje nekaj glavnih linij njene poetike, saj se v podobi ušesa skriva govorkino pritajeno poslušanje okolice, s senco pa avtorica opozarja na njen položaj v prostoru in času. To je opazno tudi v prvi, nenaslovljeni pesmi, ki govori o občutju samote v razločevalnem prostoru med posameznikom in svetom: »Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«
Občutljiva, skorajda krhka pisava v minimalistični zasnovi takšno občutje slika tudi v nadaljevanju, med odnosi, ki na eni strani upodabljajo bližino – »Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline,« – na drugi pa zrcalijo oddaljenost: »Tujka / sem / si / rekla. // Ne / druga / sem, / si / rekla«. Govorka na ta način ostaja tujka tako v bližini do drugih kot do same sebe. Obstaja v dokaj negotovem svetu, ki ga označuje predvsem prispodoba rane, kot ranljiv stik in hkrati meja med zunanjimi in notranjimi prostori. Negotovost je še poudarjena s številnimi vprašanji: »Ali rojstvo ognja / ali mehkoba, ki rani? / Če se zazrem v cvet, so to sipine, / so to oslepljeni štrclji? / Če ranim, bodo oči hitreje oblekle vbod, / ga bodo ljubile z enako intenzivnostjo kot rano?« Ti verzi pričajo o eksistencialnih spraševanjih nekoga, ki je »tako daleč od življenja, / tako blizu / ognja«.
Ogenj je tudi sicer ob rokah, dlaneh, koži in drugih telesnih podobah eden najpogostejših motivov, ki se ob različnih situacijah ponavljajo skozi celotno zbirko. Med drugim simbolno izražajo hotenje po približevanju, hkrati pa nudijo kontrast mehkobi, kot destruktivna sila, sestavljena iz elementov oddaljevanja oziroma strahu pred ranjenjem. Ni povsem jasno, zakaj se govorka v pesmih znajde v takšnem razkoraku med sabo in svetom, a vendar je ob mnogih dobro uspelih podobah ter sveži metaforiki vidno predvsem zavestno sprejetje nastalega položaja, osebne izločitve od sveta: »To je spopad, / ki hrani svet // Jaz ga ne želim razrešiti. // V svetu, kamor stopam, / ne ostanem / povezana.« Četudi je med bolečim spominjanjem in udarci odtujene sedanjosti izražen eksistencialni dvom, avtorica zbirke Uho in senca Nada Kavčič slika tudi iskanje poti navzven »V svetlobi mleka iščem obale. / Onkraj so šepeti in previdnost.«
Pesnica pogosto tudi neposredno nagovarja sočloveka. To je dobro razvidno v Katsu, ki z verzi »Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?« označuje postopen preboj v območje, kjer se govorki ponuja možnost nadaljevanja prav skozi vzpostavljanje dvojine, skozi smrt in skozi ogenj. V pesmi Nočna mora se ogenj kot uničujoča sila povezuje z atributi ponovnega stvarjenja, ki se skriva v govorici oziroma pesniškem ustvarjanju: »Transformacija ognja / v tisto, kar nas hrani. // Teci, plamen, vzleti / pred očmi / v papir.«
Pesnjenje še bolj pride v ospredje v drugem delu zbirke, kjer vidimo očitne navezave na vlogo jezika, ritma in moč poetične govorice kot načina, »kako ozavestiti bolečino v / kaosu druge bolečine«, ob tem pa rušijo in ustvarjajo prestop v milost in milino nasproti siceršnjim negotovostim. Pot, ki se pri tem odpira, pa vodi k ponovnemu premisleku o bolečini in strahu, skozi skok v plamen, saj se po avtoričinih besedah tudi ogenj lahko »ustraši tistega, ki ga preživi.«. Le tako namreč lahko nastane prostor potrebne svobode, skrivajoč se v moči izrekanja poezije ter hotenega stika z drugim, ki se na ravni zbirke pojavlja v poševnem tisku.
»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«
A četudi govorka v zbirki Uho in senca izkazuje izjemno premišljeno in tenkočutno razumevanje svojega bivanja, je to pogosto izraženo prek variacij iste tematike in stilističnega minimalizma, pri čemer se zgodi, da zbirka na trenutke zaide v območje pretirane neobhodnosti in svetobolja. Avtorica sicer ob zaključku ponudi možnost izhoda, saj prek poetičnega izrekanja in bližine drugega ustvarja prostor soočenja s samim sabo, obenem pa se morebiti nakazuje tudi pot rešitve: »Zato iz pesmi / ne delam sveta, / ampak izraz želje, / ki je želela biti svet.« S tem pesnica Nada Kavčič jasno sporoča, da besedila ne ponujajo zaključene celote, temveč zgolj namig, željo, ki s svojo odprtostjo bralcu omogoča, da jo napolni s seboj, v prostor, kjer je v eksistenčni zavezi ustvarjanju mogoče vzdržati do mere, da življenje ne bo le polno vprašanj, ampak bo ponujalo tudi odgovore.
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Neveljaven email naslov