Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2019
Zbirka Uho in senca sicer ni pesniški prvenec Nade Kavčič, saj je pred časom v samozaložbi izdala knjigo Odprem se na koncu (2008), vendar označuje prestop iz mladostnih pesniških poskusov v bolj premišljeno in izčiščeno govorico, ki tankočutno spregovori o temeljnih eksistenčnih vprašanjih. Že naslov opisuje nekaj glavnih linij njene poetike, saj se v podobi ušesa skriva govorkino pritajeno poslušanje okolice, s senco pa avtorica opozarja na njen položaj v prostoru in času. To je opazno tudi v prvi, nenaslovljeni pesmi, ki govori o občutju samote v razločevalnem prostoru med posameznikom in svetom: »Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«
Občutljiva, skorajda krhka pisava v minimalistični zasnovi takšno občutje slika tudi v nadaljevanju, med odnosi, ki na eni strani upodabljajo bližino – »Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline,« – na drugi pa zrcalijo oddaljenost: »Tujka / sem / si / rekla. // Ne / druga / sem, / si / rekla«. Govorka na ta način ostaja tujka tako v bližini do drugih kot do same sebe. Obstaja v dokaj negotovem svetu, ki ga označuje predvsem prispodoba rane, kot ranljiv stik in hkrati meja med zunanjimi in notranjimi prostori. Negotovost je še poudarjena s številnimi vprašanji: »Ali rojstvo ognja / ali mehkoba, ki rani? / Če se zazrem v cvet, so to sipine, / so to oslepljeni štrclji? / Če ranim, bodo oči hitreje oblekle vbod, / ga bodo ljubile z enako intenzivnostjo kot rano?« Ti verzi pričajo o eksistencialnih spraševanjih nekoga, ki je »tako daleč od življenja, / tako blizu / ognja«.
Ogenj je tudi sicer ob rokah, dlaneh, koži in drugih telesnih podobah eden najpogostejših motivov, ki se ob različnih situacijah ponavljajo skozi celotno zbirko. Med drugim simbolno izražajo hotenje po približevanju, hkrati pa nudijo kontrast mehkobi, kot destruktivna sila, sestavljena iz elementov oddaljevanja oziroma strahu pred ranjenjem. Ni povsem jasno, zakaj se govorka v pesmih znajde v takšnem razkoraku med sabo in svetom, a vendar je ob mnogih dobro uspelih podobah ter sveži metaforiki vidno predvsem zavestno sprejetje nastalega položaja, osebne izločitve od sveta: »To je spopad, / ki hrani svet // Jaz ga ne želim razrešiti. // V svetu, kamor stopam, / ne ostanem / povezana.« Četudi je med bolečim spominjanjem in udarci odtujene sedanjosti izražen eksistencialni dvom, avtorica zbirke Uho in senca Nada Kavčič slika tudi iskanje poti navzven »V svetlobi mleka iščem obale. / Onkraj so šepeti in previdnost.«
Pesnica pogosto tudi neposredno nagovarja sočloveka. To je dobro razvidno v Katsu, ki z verzi »Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?« označuje postopen preboj v območje, kjer se govorki ponuja možnost nadaljevanja prav skozi vzpostavljanje dvojine, skozi smrt in skozi ogenj. V pesmi Nočna mora se ogenj kot uničujoča sila povezuje z atributi ponovnega stvarjenja, ki se skriva v govorici oziroma pesniškem ustvarjanju: »Transformacija ognja / v tisto, kar nas hrani. // Teci, plamen, vzleti / pred očmi / v papir.«
Pesnjenje še bolj pride v ospredje v drugem delu zbirke, kjer vidimo očitne navezave na vlogo jezika, ritma in moč poetične govorice kot načina, »kako ozavestiti bolečino v / kaosu druge bolečine«, ob tem pa rušijo in ustvarjajo prestop v milost in milino nasproti siceršnjim negotovostim. Pot, ki se pri tem odpira, pa vodi k ponovnemu premisleku o bolečini in strahu, skozi skok v plamen, saj se po avtoričinih besedah tudi ogenj lahko »ustraši tistega, ki ga preživi.«. Le tako namreč lahko nastane prostor potrebne svobode, skrivajoč se v moči izrekanja poezije ter hotenega stika z drugim, ki se na ravni zbirke pojavlja v poševnem tisku.
»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«
A četudi govorka v zbirki Uho in senca izkazuje izjemno premišljeno in tenkočutno razumevanje svojega bivanja, je to pogosto izraženo prek variacij iste tematike in stilističnega minimalizma, pri čemer se zgodi, da zbirka na trenutke zaide v območje pretirane neobhodnosti in svetobolja. Avtorica sicer ob zaključku ponudi možnost izhoda, saj prek poetičnega izrekanja in bližine drugega ustvarja prostor soočenja s samim sabo, obenem pa se morebiti nakazuje tudi pot rešitve: »Zato iz pesmi / ne delam sveta, / ampak izraz želje, / ki je želela biti svet.« S tem pesnica Nada Kavčič jasno sporoča, da besedila ne ponujajo zaključene celote, temveč zgolj namig, željo, ki s svojo odprtostjo bralcu omogoča, da jo napolni s seboj, v prostor, kjer je v eksistenčni zavezi ustvarjanju mogoče vzdržati do mere, da življenje ne bo le polno vprašanj, ampak bo ponujalo tudi odgovore.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2019
Zbirka Uho in senca sicer ni pesniški prvenec Nade Kavčič, saj je pred časom v samozaložbi izdala knjigo Odprem se na koncu (2008), vendar označuje prestop iz mladostnih pesniških poskusov v bolj premišljeno in izčiščeno govorico, ki tankočutno spregovori o temeljnih eksistenčnih vprašanjih. Že naslov opisuje nekaj glavnih linij njene poetike, saj se v podobi ušesa skriva govorkino pritajeno poslušanje okolice, s senco pa avtorica opozarja na njen položaj v prostoru in času. To je opazno tudi v prvi, nenaslovljeni pesmi, ki govori o občutju samote v razločevalnem prostoru med posameznikom in svetom: »Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«
Občutljiva, skorajda krhka pisava v minimalistični zasnovi takšno občutje slika tudi v nadaljevanju, med odnosi, ki na eni strani upodabljajo bližino – »Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline,« – na drugi pa zrcalijo oddaljenost: »Tujka / sem / si / rekla. // Ne / druga / sem, / si / rekla«. Govorka na ta način ostaja tujka tako v bližini do drugih kot do same sebe. Obstaja v dokaj negotovem svetu, ki ga označuje predvsem prispodoba rane, kot ranljiv stik in hkrati meja med zunanjimi in notranjimi prostori. Negotovost je še poudarjena s številnimi vprašanji: »Ali rojstvo ognja / ali mehkoba, ki rani? / Če se zazrem v cvet, so to sipine, / so to oslepljeni štrclji? / Če ranim, bodo oči hitreje oblekle vbod, / ga bodo ljubile z enako intenzivnostjo kot rano?« Ti verzi pričajo o eksistencialnih spraševanjih nekoga, ki je »tako daleč od življenja, / tako blizu / ognja«.
Ogenj je tudi sicer ob rokah, dlaneh, koži in drugih telesnih podobah eden najpogostejših motivov, ki se ob različnih situacijah ponavljajo skozi celotno zbirko. Med drugim simbolno izražajo hotenje po približevanju, hkrati pa nudijo kontrast mehkobi, kot destruktivna sila, sestavljena iz elementov oddaljevanja oziroma strahu pred ranjenjem. Ni povsem jasno, zakaj se govorka v pesmih znajde v takšnem razkoraku med sabo in svetom, a vendar je ob mnogih dobro uspelih podobah ter sveži metaforiki vidno predvsem zavestno sprejetje nastalega položaja, osebne izločitve od sveta: »To je spopad, / ki hrani svet // Jaz ga ne želim razrešiti. // V svetu, kamor stopam, / ne ostanem / povezana.« Četudi je med bolečim spominjanjem in udarci odtujene sedanjosti izražen eksistencialni dvom, avtorica zbirke Uho in senca Nada Kavčič slika tudi iskanje poti navzven »V svetlobi mleka iščem obale. / Onkraj so šepeti in previdnost.«
Pesnica pogosto tudi neposredno nagovarja sočloveka. To je dobro razvidno v Katsu, ki z verzi »Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?« označuje postopen preboj v območje, kjer se govorki ponuja možnost nadaljevanja prav skozi vzpostavljanje dvojine, skozi smrt in skozi ogenj. V pesmi Nočna mora se ogenj kot uničujoča sila povezuje z atributi ponovnega stvarjenja, ki se skriva v govorici oziroma pesniškem ustvarjanju: »Transformacija ognja / v tisto, kar nas hrani. // Teci, plamen, vzleti / pred očmi / v papir.«
Pesnjenje še bolj pride v ospredje v drugem delu zbirke, kjer vidimo očitne navezave na vlogo jezika, ritma in moč poetične govorice kot načina, »kako ozavestiti bolečino v / kaosu druge bolečine«, ob tem pa rušijo in ustvarjajo prestop v milost in milino nasproti siceršnjim negotovostim. Pot, ki se pri tem odpira, pa vodi k ponovnemu premisleku o bolečini in strahu, skozi skok v plamen, saj se po avtoričinih besedah tudi ogenj lahko »ustraši tistega, ki ga preživi.«. Le tako namreč lahko nastane prostor potrebne svobode, skrivajoč se v moči izrekanja poezije ter hotenega stika z drugim, ki se na ravni zbirke pojavlja v poševnem tisku.
»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«
A četudi govorka v zbirki Uho in senca izkazuje izjemno premišljeno in tenkočutno razumevanje svojega bivanja, je to pogosto izraženo prek variacij iste tematike in stilističnega minimalizma, pri čemer se zgodi, da zbirka na trenutke zaide v območje pretirane neobhodnosti in svetobolja. Avtorica sicer ob zaključku ponudi možnost izhoda, saj prek poetičnega izrekanja in bližine drugega ustvarja prostor soočenja s samim sabo, obenem pa se morebiti nakazuje tudi pot rešitve: »Zato iz pesmi / ne delam sveta, / ampak izraz želje, / ki je želela biti svet.« S tem pesnica Nada Kavčič jasno sporoča, da besedila ne ponujajo zaključene celote, temveč zgolj namig, željo, ki s svojo odprtostjo bralcu omogoča, da jo napolni s seboj, v prostor, kjer je v eksistenčni zavezi ustvarjanju mogoče vzdržati do mere, da življenje ne bo le polno vprašanj, ampak bo ponujalo tudi odgovore.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Neveljaven email naslov